Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovega sodišča (primeroma VSRS sklep X Ips 59/2020 in VSRS sklep I Up 144/2020) s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovega sodišča (primeroma VSRS sklep X Ips 59/2020 in VSRS sklep I Up 144/2020) s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-51/2017-100-08-520-24 z dne 6. 12. 2017 (I. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) odmeril: 1.) DDV v skupnem znesku 957.878,41 EUR za davčna obdobja od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2017 ter pripadajoče obresti v znesku 56.913,68 EUR, 2.) DDPO za leto 2016 od davčne osnove 7.156.363,47 EUR po stopnji 17 % v znesku 1.216.581,79 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 51.329,75 EUR in 3.) razliko že zapadlih akontacij DDPO v znesku 906.472,72 EUR za obdobje od januarja 2017 do avgusta 2017 ter pripadajoče obresti v znesku 30.227,14 EUR. Odločil je tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti in stroških postopka ter ugotovil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (II., III. in IV točka izreka). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-16-5/2018-8 z dne 13. 9. 2018, tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je Upravno sodišče glede na tožbene ugovore preizkušalo dejansko stanje, torej, ali je prvostopenjski davčni organ pravilno presodil obstoj dejstev in okoliščin v okviru izvedenega dokaznega postopka in se do njih opredelil. Ocenilo je, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, in da je prvostopenjski davčni organ na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialno pravo, in sicer določbe Zakona o davku na dodano vrednost (25. in 63. člen ter 46. člen v povezavi z 79. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost) in določbe Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (12. in 29. člen), pravilno pa se je skliceval tudi na Slovenske računovodske standarde. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore glede kršitev pravil v upravnem postopku, med drugimi tudi kršitve pravice do izjave. Pojasnilo je, da je tožnik, ki je v postopku pred davčnim organom sodeloval, imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so vplivala na odločitev. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno in obrazloženo zavrnil dokazne predloge za zaslišanje prič (tožnikovih poslovnih partnerjev) in se pravilno opredelil glede vprašanja (ne) pravočasnosti trditev o novih dejstvih in dokaznih predlogih. Ob sklicevanju na drugi odstavek 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, tožnikov dokazni predlog za zaslišanje stranke pa je zavrnilo kot nerelevantnega in nesubstanciranega.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Glede dopuščenega vprašanja je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja in predlaganih dokazov ne izvede glavne obravnave, svojo odločitev pa utemelji na določbi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu ter nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.1 Gre torej za pravno vprašanje, ali odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah konkretnega primera (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato je odgovor nanj pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

6. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.