Jedro

Pravila o dokaznem bremenu so materialnopravne narave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka – O. N. je dolžna plačati obema tožečima strankama D. N. in M. N. N., obema skupno 375,56 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 375,56 EUR od dne 30.6.2000 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.

2. Tožena stranka – O. N. je dolžna plačati obema tožečima strankama D. N. in M. N. N. njune pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 270,98 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 239,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v 15 dneh od izdaje te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku v sporu majhne vrednosti je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 250,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti; v presežku, to je za 125,19 EUR in višje zamudne obresti od prisojenih za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 pa tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikoma povrniti 732,37 EUR s pripadki.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse tri v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne v nov postopek ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v zvezi z ugotavljanjem lastništva bikca vpogledati tudi v ostale spise v postopkih, ki tečejo med pravdnima strankama. Pravzaprav o dokončni odločitvi o lastništvu in deležih na kmetiji, strojih in živini ne more biti govora in se je sodišče glede lastništva, kolikor ga je že določilo, v tem postopku prenaglilo. Verjeti bi moralo iskreni izpovedbi toženke in izvesti tudi katerega od njenih predlaganih dokazov, ki jih je praktično v celoti zavrnilo. Hčerki toženke bi potrdili, da je bikec pripadal čredi, ki sta jo pred leti kupila toženka in njen pokojni mož. Neutemeljeno in neobrazloženo je sodišče verjelo pisni izjavi priče M. – očeta tožnice, ki je prav gotovo zainteresiran za izid tega postopka v prid tožeči stranki. Priča M. ne pozna zadev, saj nikoli ni bil na posestvu, razen tega pa ga sodišče niti ni neposredno zaslišalo. Iz dokaznega postopka izhaja, da je toženka uredila vse potrebno glede na stanje živali, ki je bila poškodovana, zato ji tudi ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala nujno. Če ne bi ukrepala tako, bi bikec poginil. V resnici je oškodovana toženka. Prodala je le nujno potrebne glave govedi, da je lahko preživela, ko je pravni prednik tožnikov popolnoma opustil kakršnokoli pomoč na kmetiji in prodal najlepšo čredo in ves pridelan krompir. Tudi višine tožbenega zahtevka tožeča stranka ni dokazala. Nepravilno je sodišče odločilo tudi o stroških postopka, tudi če bi uspela tožeča stranka, bi moralo odmeriti drugačen procent in drugo višino stroškov, nepravilen pa je tudi izrek glede teka zakonitih zamudnih obresti, ki so po novi zakonodaji omejene na določeno višino.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. II Cp 2169/2008 z dne 12.11.2008, opozorjeno pa je na to tudi v pravnem pouku v izpodbijani sodbi, sodbe izdane v postopku v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno prvega sodišča in na podlagi te ugotovljeno dejansko stanje, v pritožbenem postopku neupoštevne. Enako velja za smiselno zatrjevane relativne kršitve določb pravdnega postopka, saj se lahko sodba v sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (1. odstavek 458. člena ZPP). Smiselno pritožba zatrjuje tudi obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da sodišče določenih dokazov ni izvedlo (vpogled v druge spise) oziroma da je neutemeljeno zavrnilo toženkine dokazne predloge. Sodišče je dolžno izvesti le substancirane dokazne predloge o pravnorelevantnih dejstvih, ki so glede na postopkovna pravila pravočasno in pravilno predlagani. Dokazni predlogi tožene stranke za vpogled v spise drugih zadev, ki tečejo med pravdnima strankama, so bili dani v zvezi z navajanjem dejstev o tem, kaj je kdo delal na kmetiji in kakšni so bili odnosi med pravdnima strankama, kar pa za odločitev v tem postopku ni relevantno. Dokazni predlog za zaslišanje prič pa je bil podan šele na prvem naroku za glavno obravnavo, kar je glede na določbo 452. člena ZPP prepozno. Zato sodišče toženi stranki tudi ni kršilo pravice do izjave in kontradiktornega obravnavanja v postopku (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pač pa je sodišče prve stopnje ponovno zmotno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga za presojo tožbenega zahtevka je glede na trditveno podlago tožeče stranke v določilu 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki uzakonja načelo krivdne odškodninske odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Skladno z navedenim načelom mora tožeča stranka za uspeh z zahtevkom dokazati naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, nastanek škode in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožena stranka pa mora, da se razbremeni svoje krivdne odgovornosti, dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Pravila o dokaznem bremenu so materialnopravne narave (prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 405/2000, II Ips 170/99, II Ips 283/94 in številne druge). V konkretnem primeru bi morala tožeča stranka za svoj uspeh v pravdi dokazati, da je toženka protipravno odtujila (dala zaklati) govedo last tožnikov. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov ne more s prepričanjem ugotoviti lastništva predmetnega lastništva. Ob tej ugotovitvi je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno skladno z 215. členom ZPP v takem primeru uporabiti pravila o dokaznem bremenu. Materialnopravno napačno pa si je nato razlagalo, da dokazno breme v pravdnem postopku temelji na trditvenem načelu. Ko gre za odločanje o utemeljenosti materialnopravnega zahtevka, so pravila o dokaznem bremenu materialnopravne narave. Procesne narave, kot si jih je razlagalo prvostopenjsko sodišče, pa so ta pravila le, ko gre za odločanje o procesnih predlogih. Pravila o dokaznem bremenu so namreč vsebovana v materialnem pravu. Ob pravilni uporabi materialnega prava – 1. odstavka 154. člena ZOR, pa je potrebno, ker tožeča stranka ni s tako stopnjo, da bi bil izključen vsak razumen dvom, dokazala, da je lastnica živali, ki jo je dala v zakol toženka, tožbeni zahtevek zavrniti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alinee 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker morajo biti predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjene, tožeča stranka pa s tem, ko ni uspela dokazati, da je bila lastnica bika, ni uspela dokazati protipravnosti oziroma nedopustnosti dejanja toženke, se sodišču ni potrebno opredeljevati do ostalih trditev tožeče stranke, s katerimi je skušala dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka.

Sprememba odločitve narekuje tudi spremembo prvostopenjske sodbe v stroškovnem delu (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, mora toženi stranki skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke (list. št. 61 spisa) skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah ter toženi stranki priznalo 200 točk za odgovor na tožbo, 150 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 40 točk za odsotnost iz pisarne in 50 točk za pregled in poročilo stranki, 2 % administrativne stroške (13. člen OT), 20 % DDV od priznanih odvetniških storitev (2. člen OT) ter 23,78 EUR takse za tožbo. Pravdni stroški tožene stranke na prvi stopnji tako znesejo 270,98 EUR.

Glede na uspeh v pritožbenem postopku mora tožeča stranka toženi stranki povrniti tudi potrebne pritožbene stroške. Tudi ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku tožene stranke (list. št. 107 spisa) in skladno z OT in ZST, znesejo pa skupaj 239,99 EUR (250 točk po OT za sestavo pritožbe, 50 točk po OT za končno poročilo stranki, 2 % administrativni stroški, 20 % DDV in 72,00 EUR takse za pritožbo).

Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče od dosojenih pravdnih stroškov dosodilo 15-dnevni paricijski rok. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov prične teči z dnem izdaje drugostopenjske sodbe, saj je bilo s tem dnem pravnomočno odločeno kdo in koliko stroškov postopka je dolžan povrniti. Če tožeča stranka v postavljenem roku stroškov ne bo povrnila, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika – OZ), in bo od tedaj dalje dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov (378. člen OZ).