Jedro

V razlogih sodbe se mora sodišče opredeliti do vseh relevantnih ugovorov tožene stranke. Sicer sodba nima vseh razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339.člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu in izreku o stroških postopka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.004.155,00 SIT z obrestmi in mu povrniti na 1.334.577,00 SIT odmerjene pravdne stroške z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi, ki jo v skladu s svojim pritožbenim interesom izpodbija v obsodilnem delu in izreku o stroških postopka vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se prvo sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo do številnih ugovorov tožene stranke. Tako se prvo sodišče ni opredelilo do ugovora, da je tožeča stranka z opustitvijo potrebne skrbnosti sama povzročila oziroma prispevala k zasegu spornega vozila. Nadalje se prvo sodišče ni opredelilo v zvezi z zahtevkom za izgubljeni dobiček na toženkin ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije. Toženka je namreč zatrjevala, da je tožnik sam trdil, da naj bi sporno vozilo predstavljalo stvarni vložek v družbo G. d.o.o., kateri ga je tožnik dejansko že izročil. Ob navedenem pa bi tako lahko škoda eventuelno nastala le navedeni družbi, ne pa tožniku. Ker tožnik z navedenim vozilom ni mogel več razpolagati, je kooperacijska pogodba, ki naj bi jo sklenil z družbo K. d.o.o. brezpredmetna. Iz navedenega razloga tožnik vozila tudi ne bi mogel dajati v najem drugim poslovnim partnerjem. Poleg tega tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za realizacijo kooperacijske pogodbe, ker ni imel obrtnega dovoljenja, niti ni bil registriran kot s.p. in zato ne bi mogel opravljati legalnih prevozov in pridobivati zaslužka na tej podlagi. Do vseh navedenih ugovorov tožene stranke se sodišče ni opredelilo v razlogih sodbe. S tem tudi ni upoštevalo določbe 3. odstavka 189. člena ZOR po kateri je potrebno pri oceni izgubljenega dobička upoštevati dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Pritožba nadalje oporeka stališču sodišča, da je tožnik utrpel škodo zaradi neprimernega skladiščenja. V tem delu je izvedenec Š. svoje mnenje opiral na izračun izvedenca F., ki je neobrazložen in izdelan po navodilih tožnika in ga zato ni moč upoštevati. Zmotna je nadalje prvostopna odločitev o tem, da je tožnik upravičen tudi do povrnitve stroškov postopka o prekršku. Stroški zagovornika niso našteti v 175. členu Zakona o prekrških, ki opredeluje stroške v postopku o prekršku in torej ne gre za takšne stroške, ki bi v primeru ustavitve postopka bremenili proračun. Neutemeljen naj bi bil tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega postopka, ker to niso pravdni stroški.

Tudi sicer naj bi bil izrek o stroških postopka neobrazložen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča v razlogih sodbe do vseh ugovorov, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 20.2.2002 ni odločilo o temelju zahtevka. V razlogih je le navedlo, v kateri določbi Zakona o prekrških je iskati pravno podlago za povrnitev škode, ki jo je eventuelno utrpel tožnik v zvezi z izrečenim varstvenim ukrepom. Tako je dana podlaga za povrnitev škode, ki jo je tožnik utrpel z izrečenim varstvenim ukrepom odvzema predmetov v določbi 1. odstavka 245. člena Zakona o prekrških. Vendar pa je v 2. odstavku istega člena določeno, da pravice do povrnitve škode iz prejšnjega odstavka nima tisti, ki je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače povzročil svoje kaznovanje oziroma izrek kakšnega drugega ukrepa, razen če je bil to prisiljen. Tožena stranka je, kot to zatrjuje v pritožbi, res v vlogi z dne 20.6.2000 postavila ugovor, da je tožeča stranka z opustitvijo potrebne skrbnosti sama povzročila oziroma prispevala k zasegu spornega vozila. Navajala je torej, da obstoje okoliščine iz 2. odstavka 245. člena, zaradi katerih tožnik nima pravice do povrnitve škode, njen ugovor pa vsebuje tudi ugovor eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Glede tega ugovora se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije v zvezi z uveljavljanim zahtevkom za izgubljeni dobiček. Dejstvo je, da je tožnik zatrjeval, da je vozilo uvozil zato, da bi ga vložil kot stvarni vložek v družbo G. d.o.o. in da ji je vozilo že izročil v posest. Ob takšni njegovi trditvi in hkratni trditvi, da je sklenil kooperacijsko pogodbo z družbo K. d.o.o. bi se prvo sodišče moralo opredeliti do zadevnega ugovora tožene stranke, v katerem je ta zatrjevala, da bi škodo zaradi izpada dohodka v zvezi z oddajanjem predmetnega vozila lahko utrpela kvečjemu družba G. d.o.o. Prav tako se sodišče ni opredelilo v razlogih sodbe do trditev tožene stranke, o tem, da tožnik ni izpolnjeval formalnih pogojev za sklepanje kooperacijske pogodbe z družbo K. d.o.o. že zato, ker ni imel niti obrtnega dovoljenja, niti ni bil registriran kot s.p. Naveden ugovor tožene stranke ima toliko večjo težo ob upoštevanju izračuna prvega sodišča, ko niti ni upoštevalo kooperacijske pogodbe sklenjene med K. d.o.o. in tožnikom, temveč le, koliko bi lahko tožnik zaslužil z oddajanjem vozila.

Predpogoj za ustvarjanje dobička z oddajanjem vozila je upravičenje razpolagati z vozilom in upravičenje dajati vozilo v najem. Ob vsem navedenem, čemur je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, izpodbijana sodba nima razlogov. Prav tako sodba sodišča prve stopnje nima jasnih razlogov o tem, zakaj je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške zastopanja v prekrškovnem postopku. Prvo sodišče se v zvezi s tem res sklicuje na določbo 176. člena Zakona o prekrških, ki določa, da stroški postopka v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun. Vendar se o stroških postopka odloča v postopku, v katerem so nastali. Očitno v prekrškovnem postopku, v katerem je bilo odločeno, da stroški postopka bremenijo proračun, tožniku niso bili odmerjeni stroški zagovornika. Zakaj je povrnitev teh stroškov kot škodo upravičen zahtevati v predmetnem postopku, pa prvostopno sodišče v razlogih sodbe ni navedlo. Glede na vse spredaj navedeno so sodbeni razlogi pomanjkljivi in deloma nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. Ker je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo v obsodilnem delu in posledično o stroških postopka, se ni posebej opredeljevalo do tistih pritožbenih trditev, ki zadevajo stroškovno odločitev. Glede na nadaljnje pritožbene trditve je le pojasniti, da pritožba neutemeljeno graja prvostopno stališče, po katerem je le-to sledilo mnenju izvedenca Š., ki je pri svojem izračunu v zvezi s škodo zaradi nepravilnega skladiščenja sledil mnenju izvedenca F.. Iz navedb tožene stranke na list.št. 66 spisa namreč izhaja, da le-ta ne nasprotuje izvedeniškemu mnenju izvedenca M.F. glede obsega in ugotovitev poškodb. Zato neutemeljeno v pritožbi očita prvemu sodišču, da je posredno oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca, ki ga je tožnik angažiral izven pravde. Prav tako po mnenju pritožbenega sodišča določba 376. člena Obligacijskega zakonika ni uporabna za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, nobenih razlogov pa tudi ni, da bi tožniku odrekali pravico do povrnitve stroškov predhodnega postopka, ki ga izrecno predvideva 17. poglavje Zakona o prekrških, ki ga je uporabiti za konkreten primer (Ur.l. SRS, št. 25/83 in nadaljnji).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili zaznamovani.