Jedro

V obravnavanem primeru tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, na katere se nanaša že njegova prva prošnja, ki je bila zavrnjena kot neutemeljena. Ker se ponovna tožnikova prošnja opira na nespremenjeno dejansko stanje in pravno podlago, je odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrže in je ponovno vsebinsko ne presoja, pravilna in skladna s 129. členom ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 2434/2011 z dne 11. 11. 2011, Bpp 2440/2011 z dne 11. 11. 2011, Bpp 3018/2011 z dne 1. 11. 2011 in Bpp 3236/2011 z dne 2. 12. 2011. Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena z določbami 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v dejanskem pogledu pa z ugotovitvijo, da je tožeča stranka prošnjo za dodelitev Bpp v zvezi z vložitvijo tožbe zoper navedene odločbe že vložila in da je bila vloga zavrnjena z odločbo opr. št. Bpp 552/2011-2 z dne 14. 12. 2011. Ker je dejanska in pravna podlaga zahtevka ostala nespremenjena, je odločeno tako, kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep je po mnenju tožeče stranke nezakonit in ničen, ker je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo ZUP in kršitvijo določb ZBPP (35. in 36. člena). Zato predlaga, da ga sodišče razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za Bpp, ali pa ga razveljavi in s sodbo ugodi njeni prošnji za nujno Bpp z dne 15. 12. 2011. Tožeča stranka je zaprosila le za nujno Bpp, ki se stranki dodeli takoj na podlagi 35. in 36. člena ZBPP, da stranka ne bi zamudila rokov za opravo dejanj, ki jih po preteku roka ni možno več opraviti. Tožena stranka z izpodbijanim sklepom o zaprošeni vrsti Bpp ni odločila, torej ni odločila o zahtevku, kot ji nalaga 128. člen ZUP. Izpodbijani sklep je zato v skladu s četrtim odstavkom 279. člena ZUP ničen. Tožena stranka je napačno uporabila tudi določbe 46. člena ZUP, po katerem je lahko stranka v upravnem postopku le oseba, ki je popolnoma opravilno sposobna. Po tej določbi bi morala upoštevati izvedeniško mnenje dr. A.A., v kateri ugotavlja, da tožeča stranka ni sposobna zastopati svojih pravic in koristi. S tem je kršila tudi 2. in 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP in kršila pravice tožeče stranke iz 22. člena Ustave.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP postopa pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožena stranka skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja, da je bila z odločbo št. Bpp 552/2011 tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper odločbe Okrožnega sodišča zavrnjena kot neutemeljena. Pravilna je tudi ugotovitev, da v obravnavani zadevi tožnik za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosi v zadevah, na katere se nanaša že njegova prva prošnja. Ker se tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči opira na nespremenjeno dejansko stanje in pravno podlago, je odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrže in je ponovno vsebinsko ne presoja, pravilna in skladna s 129. členom ZUP.

Ostali tožbeni ugovori se vsebinsko nanašajo na razloge odločbe št. Bpp 552/2011, s katero je bilo o prošnji vsebinsko odločeno, in ne na razloge sklepa, ki je predmet tega spora. Sodišče jih zato ni presojalo.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo 46. člena ZUP pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi vpogleda v spis tukajšnjega sodišča opr. št. Bpp 210/2009, v katerem je bila opravljena presoja procesne sposobnosti tožeče stranke, v spis opr. št. Bpp 177/2011, iz katerega izhaja, da CSD B. meni, da tožeča stranka po njihovi oceni skrbnika za poseben primer ne potrebuje, ter v vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 53/2011, iz katerega izhaja, da do izdaje izpodbijanega sklepa postopek odvzema poslovne sposobnosti tožeči stranki še ni pravnomočno končan, ocenila, da tožeča stranka v obravnavani zadevi lahko sama nastopa kot stranka in opravlja dejanja v postopku. Sodišče se z navedeno presojo strinja. Vloge tožeče stranke, ki se nahajajo v upravnih spisih, ter tožba, ki jo je tožeča stranka vložila sama, pa dodatno potrjujejo njeno sposobnost izražanja volje in odločanja v skladu z zahtevami postopka. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da ji zaradi zatrjevane procesne nesposobnosti postavi začasnega zastopnika – odvetnika, ki bo tožbo strokovno dopolnil in tožnika zastopal v upravnem sporu. Postavitev skrbnika oz. začasnega zastopnika pa tudi ni odvisna od premoženjskega stanja osebe in ni namenjena tistim, ki si odvetnika ne morejo „privoščiti“ - te primere rešuje ZBPP.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob upoštevanju vsebine izpodbijanega akta, ki je sklep procesne narave, je sodišče v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.