Jedro

Po oceni Vrhovnega sodišča je pri tehtanju med položajem pridobitelja, ki je sicer računal na dokončnost zemljiškoknjižnega razmerja, ki bo šele nastopila, in pravico tožnika, ki vlaga izbrisno tožbo in varuje lastninsko pravico, tožbi za njeno varstvo pa je lastna časovna neomejenost in nezastarljivost, prednost vedno treba dati slednji.

Objektivne meje pravnomočnosti namreč ne izključujejo le tožbe z enakim tožbenim zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno, pač pa tudi tožbo, s katero bi se uveljavljal zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno. Če je sodišče ugotovilo, da doseženo soglasje o bistvenih sestavinah med pogodbenikoma po svoji vsebini predstavlja preužitkarsko razmerje, in odločilo o njegovi veljavnosti, saj je ugotovilo tudi njegovo ničnost, je izključilo vse naknadne ugovore, ki se nanašajo na njegovo vsebino ter veljavnost, in s tem tudi možnost hkratnega obstoja veljavnega darilnega razmerja iz istega dogovora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene reviz ijske stroške v znesku

2.674,24

EUR z z akonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so kot dediči po pokojnem J. M. zahtevali ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice pri večjem številu nepremičnin in posledično njen izbris iz zemljiške knjige, ker naj bi bila pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000, s katerima je pokojnik nepremičnine prenesel na toženca, nična. To je sodišče že pravnomočno ugotovilo v prejšnjem postopku, v katerem so zahtevali tudi ugotovitev, da so nepremičnine del pokojnikove zapuščine, kar pa je bil pravnomočno zavrnjeno. Toženec je menil, da sicer nična pogodba o preužitku ustreza darilni pogodbi in da je tožba vložena prepozno.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga toženec. Vztraja, da so tožniki prekludirani z razširitvijo tožbe, saj niso izkazali, da brez svoje krivde razširitve tožbe in dejstev v zvezi z njo niso mogli podati že v tožbi. Pa tudi pri tem, da je pogodba o preužitku, čeprav ni izpolnjevala obličnostnih zahtev, izpolnjevala pogoje za darilno pogodbo, bila je realizirana, njen namen pa je bil, da postane lastnik celotne kmetije. Na vse to je opozoril že v pritožbi, a sodišče o teh navedbah ni odločilo. Opozarja na svojo dobrovernost. Napačna je po njegovi oceni odločitev, da ni prekluzije, saj je bila tožba vložena po preteku triletnega zakonskega roka. Tožniki bi morali izbrisno tožbo vložiti skupaj z ničnostno. Ker je niso, so izgubili pravico do nje, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Z nasprotno odločitvijo pa je podelilo nedopustno retroaktivno veljavo novemu Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 2003 (v nadaljevanju ZZK-1), saj gre za zemljiško vknjižbo, začeto in končano pred njegovo uveljavitvijo, torej v času veljavnosti Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (v nadaljevanju ZZK). To je v nasprotju s prehodnimi določbami ZZK-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahteva povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožniki odgovarjajo, da je bila sprememba tožbe zakonita in smotrna, saj se je nanašala le na tri parcele, ki so prej pomotoma izpadle iz tožbenega zahtevka, navedbe o tem, da naj bi pogodba štela kot darilna pogodba, pa za ta postopek niso relevantne, saj zahtevajo izbris toženčeve lastninske pravice, do katere je prišlo na podlagi nične pogodbe o preužitku in dodatka k njej. Tudi odločitev o prekluziji je pravilna, saj sodna praksa (izpostavljajo odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1319/2011 in I Cp 2521/2010) stoji na stališču, da se uporabijo določbe novega zakona, če do njegove uveljavitve triletni rok iz starega zakona še ni pretekel. Gre za tako imenovano dopustno nepravo retroaktivnost. Predlagajo zavrnitev revizije in zahtevajo povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pokojnik je nepremičnine s pogodbo prenesel na toženca. Pravnomočno je ugotovljeno, da sta pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000 nična. Vknjižba toženčeve lastninske pravice je bila na njuni podlagi opravljena 29. 9. 2000, torej v času veljave starega ZZK, ki je izbrisno tožbo omejeval na prekluzivni rok 3 let (1). Do uveljavitve novega ZZK-1 z dnem 16. 9. 2003, ki upošteva stvarnopravno naravo izbrisne tožbe in časovnih meja njene vložitve ne določa več (2), triletni prekluzivni rok ni potekel. Potekel pa je do vložitve tožbe 20. 4. 2012. 8. Za presojo pravočasnosti vložene tožbe je odločilno medsebojno učinkovanje določb omenjenih zakonov. Določbe ZZK-1 se uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do uveljavitve tega zakona še ni odločilo o vpisu (prvi odstavek 246. člena ZZK-1). V konkretni zadevi je bil vpis že opravljen. V tem postopku sodišče odloča o njegovem izbrisu, kar je samostojen postopek. To narekuje uporabo določb ZZK-1, saj ta nima prehodne določbe, ki bi posebej urejala razmerje med določbami obeh zakonov glede izbrisne tožbe (3). Ker triletni rok, ki bi prinesel dokončno in nespremenljivo ureditev spornega razmerja, do uveljavitve novega ZZK-1 ni potekel, uporaba novega zakona ne bo posegla v že zaključeno razmerje med pravdnima strankama. Vknjižba je bila sicer res že opravljena, vendar je še vedno obstajala možnost, da bi se odločalo o njeni veljavnosti in izbrisu. Uporaba novega ZZK-1 lahko pomeni le t. i. nepravo retroaktivno veljavo novega zakona. Ta načeloma ni prepovedana, razen če bi nedopustno posegla v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave Republike Slovenije), ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti (4). Enako ocenjuje tudi v tem primeru, celo ne glede na morebitno toženčevo dobro vero, na katero se sklicuje v reviziji. Morebitna dobra vera pred izbrisom varuje le nadaljnje pridobitelje, na prvega pridobitelja in njegovo varstvo pa nima vpliva (5). Prav tako ne vpliva na oceno, ali je ustavno dopustno uporabiti nov zakon. Z izbrisno tožbo se namreč ne varuje morebitna pravica tistega, ki je vknjižen, saj je bistvo izbrisne tožbe ravno v tem, da tisti, ki je vknjižen, pravice sploh nima, z izbrisno tožbo zato v njegovo pravico sploh ne more biti poseženo (6). Niti ne v njegovo pravico v pričakovanju, saj tudi iztek triletnega roka iz ZZK ni privedel do tega, da bi tisti, ki je vpisan, pravico pridobil, pač pa zgolj do dokončnosti in nedotakljivosti zemljiškoknjižnega razmerja. Drugačna razlaga določb ZZK, ki bi temeljila na tem, da potek triletnega roka privede do pridobitve pravice, bi bila ustavno sporna glede na siceršnje pogoje, ki jih stvarno pravo določa za pridobitev pravic, npr. za priposestvovanje (7). Po oceni Vrhovnega sodišča je pri tehtanju med položajem pridobitelja, ki je sicer računal na dokončnost zemljiškoknjižnega razmerja, ki bo šele nastopila, in pravico tožnika, ki vlaga izbrisno tožbo in varuje lastninsko pravico, tožbi za njeno varstvo pa je lastna časovna neomejenost in nezastarljivost, prednost vedno treba dati slednji.

10. Toženec ne more uspeti niti s tem, da tožniki izbrisne tožbe niso vložili skupaj s tožbo za ugotovitev ničnosti. Izbrisna tožba mora zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe (in ne pravnega posla), ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe (8). Zahteve po vmesnem ugotovitvenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla zakon ne postavlja. Poseben tožbeni zahtevek bo zato potreben le tedaj, ko je treba pravno razmerje pred želenim izbrisom sodno preoblikovati (9). Še tedaj pa ni nujno, da je postavljen skupaj z izbrisnim (10). Ker v konkretnem primeru tožniki neveljavnosti toženčeve vknjižbe ne gradijo na tožbenem oblikovalnem upravičenju (npr. na izpodbojnosti pogodbe), pač pa na ničnosti pravnega posla, ni pomembno, kako, še manj pa kdaj (skupaj z izbrisno tožbo ali ne) so tožniki uveljavljali njegovo ničnost. Nasprotnega tudi v razlogih odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3755/2008 ni najti, saj je to pojasnilo le, zakaj ni utemeljen v tisti zadevi aktualen zahtevek na ugotovitev obsega zapuščine, ne pa, ali je lahko utemeljen tukaj postavljeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice in njen posledični izbris.

11. Ne drži niti, da je sprememba tožbe podvržena prekluziji po 286. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Spremenjena tožba je samostojna, zato se pravočasnost trditev in dokazov v zvezi z njo presoja samostojno, glede na čas prvega naroka za obravnavo spremenjene tožbe. Kriterij njene dovoljenosti je smotrnost (11), ki mu je bilo zadoščeno.

12. Toženec sodišču druge stopnje še neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o prehodu nične pogodbe o preužitku v darilno pogodbo. Pritožbeno sodišče je nanje odgovorilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da se konkretni postopek nanaša le na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, pri katerih se je toženec vpisal kot lastnik na podlagi pravnega posla, ki je bil že pravnomočno ugotovljen za ničnega v drugem postopku. Štelo je torej, da toženec v postopku o izbrisni tožbi morebitnega prehoda nične preužitkarske pogodbe v veljavno darilno razmerje ne more več uveljavljati.

13. Revident izpodbija pravilnost njegovih razlogov ter meni, da je sklenjeno pogodbo treba šteti kot darilno in presojati, ali je vknjižba zakonita (pravilneje: materialnopravno veljavna). Ugotovljena neveljavnost (konkretno ničnost) pogodbe o preužitku in dodatka k njej sicer ne pomeni avtomatično tudi neveljavnosti toženčeve vknjižbe lastninske pravice pri z njima zajetih nepremičninah. Izbrisna tožba namreč varuje lastninsko pravico. Zato jo imajo tožniki (oziroma pred njimi njihov pravni prednik) le do tedaj, dokler imajo lastninsko pravico. Na podlagi ničnega zavezovalnega posla (pogodbe o preužitku in dodatka k njej) in posledično opravljene vknjižbe ta na toženca ni prešla. Lahko pa bi nanj veljavno prešla na drugi podlagi, npr. s priposestvovanjem (12). Če bi lastninska pravica na toženca prešla, tožniki lastninske pravice in izbrisne tožbe ne bi imeli več. Toženec bi lahko, pa čeprav na drugi podlagi, izkazal, da je obstoječa vknjižba veljavna in da ni pogojev za izbris njegove lastninske pravice. Drugačen pristop, ki bi najprej narekoval izbris toženčeve lastninske pravice iz zemljiške knjige in mu naložil, da nato doseže ponoven vpis na drugi pravni in dejanski podlagi, bi ga v vmesnem času izpostavil nevarnosti obremenitve ali odtujitve nepremičnin. Po oceni Vrhovnega sodišča bi bil tak pristop tudi napačen. Predmet izbrisne tožbe je na prvem mestu ravno vprašanje, ali ima toženec veljavno podlago za vpis v zemljiški knjigi. O tem naj torej odloča sodišče, ki odloča o izbrisni tožbi, odločitvi o veljavnosti vpisa in njegovem morebitnem izbrisu pa le sledita ugotovljenemu.

14. Vendar toženec ne uveljavlja povsem drugega temelja pridobitve lastninske pravice, pač pa zatrjuje pridobitev na podlagi istega dogovora s pokojnikom z dne 24. 7. 2000 in z dne 28. 8. 2000 in se sklicuje na konverzijo nične preužitkarske pogodbe v veljavno darilno pogodbo. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v 106. členu omogočal konverzijo nične pogodbe v drugo pogodbo, če je nična pogodba izpolnjevala pogoje za to drugo pogodbo in če je bilo to v skladu s pogodbenim namenom in voljo pogodbenikov (13). Enako določa sedaj veljavni 89. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na že pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o ničnosti pogodbe o preužitku in dodatka k njej pa je odgovor, ali toženec lahko uspe s svojim ugovorom, v presoji, ali ga že zajemajo meje pravnomočnosti izdane sodbe, ali je torej o tem predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno. Objektivne meje pravnomočnosti namreč ne izključujejo le tožbe z enakim tožbenim zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno (14), pač pa tudi tožbo, s katero bi se uveljavljal zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno (15). Odgovor je torej v tem, ali bi bila toženčeva tožba, s katero bi zahteval ugotovitev darilnega razmerja med njim in pokojnikom, dopustna. Povedano drugače, odgovoriti je treba na vprašanje, ali bi toženec s takšnim ugovorom moral doseči (in tudi lahko dosegel) zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti.

15. Vrhovno sodišče odgovarja, da toženčeva tožba s takšnim tožbenim zahtevkom zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ne bi bila dopustna. Zato pravdno sodišče o veljavnosti njegovega vpisa na darilni podlagi ne more odločati niti kot o predhodnem vprašanju. Po določbi 181. člena ZPP sodišče ugotavlja obstoj oziroma neobstoj pravice ali pravnega razmerja (v sodni praksi pogosto njegovo veljavnost). To mora biti dovolj opredeljeno, da ga ni mogoče zamenjati s kakšnim drugim pravnim razmerjem (16). V pravnomočno končanem postopku je sodišče ugotavljalo obstoj in elemente pogodbenega razmerja med pokojnikom in tožencem, sklenjenega z dogovoroma, poimenovanima pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000, ter njegovo veljavnost (17). Torej točno opredeljenega (z datumom in tudi vsebino dogovora oziroma doseženega soglasja pogodbenikov o bistvenih sestavinah pogodbe) pravnega razmerja med njima. Že s tem, ko je ugotovilo, da doseženo soglasje o bistvenih sestavinah med pogodbenikoma po svoji vsebini predstavlja preužitkarsko razmerje, in odločilo o njegovi veljavnosti, saj je ugotovilo tudi njegovo ničnost, je izključilo vse naknadne ugovore, ki se nanašajo na njegovo vsebino ter veljavnost, in s tem tudi možnost hkratnega obstoja veljavnega darilnega razmerja iz istega dogovora. Če je namreč ugotovilo, da sta pogodbenika s soglasjem glede bistvenih sestavin njunega razmerja stremela k preužitkarskemu razmerju, vendar nista izpolnila pogojev za njegovo veljavnost, iz istega historičnega dogodka (torej iz istega doseženega soglasja o bistvenih sestavinah razmerja) ne more izhajati še veljavno darilno razmerje. Toženec bi zato že v prejšnjem pravdnem postopku, v katerem so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku zaradi neizpolnjevanja obličnostnih zahtev, lahko in moral uspeti z ugovorom, da zahtevane obličnosti za veljavnost preužitkarskega razmerja res ni, vendar iz istega pogodbenega dogovora med njim in pokojnikom lahko izhaja veljavno darilno razmerje (darilna pogodba) (18). Če bi z ugovorom uspel, bi ugotovljena obstoj in veljavnost darilnega razmerja (pokojnikov namen tožencu nepremičnine dati brez odmene) izključila že obstoj preužitkarskega razmerja (pokojnikov namen tožencu nepremičnine dati v zameno za njegovo protidajatev oziroma protistoritev - preužitek), s tem pa tudi vsakršno nadaljnjo razpravo o njegovi veljavnosti - ničnosti, ki so jo uveljavljali tožniki, kar bi vodilo v zavrnitev njihovega tožbenega zahtevka. Če tovrstnega ugovora v prejšnjem postopku toženec ni postavil, gre v njegovo breme.

16. Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije.

Tožnikom pa mora povrniti stroške njihovega odgovora. Revizijsko sodišče jim je priznalo 2.674,24 EUR (1.370,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 822,00 EUR povečanja za zastopanje več strank po tarifi št. 1200

ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če tožena stranka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Določbi 100. in 101. člena ZZK.

(2) Določbi 243. in 244. člena ZZK-1. (3) Enako novejša sodna praksa, primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2012, II Ips 1069/2008 in II Ips 882/2009, tudi J. Hudej v Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik, št. 7-8, leto 2013. (4) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2012, II Ips 1069/2008, II Ips 882/2009,...

(5) Tretji odstavek 244. člena ZZK-1. (6) Primerjaj T. Pavčnik v Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, št. 1/2012. (7) Primerjaj J. Hudej, prav tam in T. Pavčnik, prav tam.

(8) Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).

(9) Primerjaj T. Pavčnik, prav tam.

(10) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 200/2011. (11) Prvi odstavek 185. člena ZPP.

(12) Primerjaj tudi J. Hudej v Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik, št. 7-8, leto 2013. (13) Kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe.

(14) O identiteti zahtevka je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava. Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, to je sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati, niti če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1/2014 in v njej citirane odločbe.

(15) Primerjaj D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 166. (16) Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 156. (17) Preužitkarsko razmerje med pogodbenikoma je bilo v času njegovega nastanka podvrženo obličnostnim zahtevam notarskega zapisa (tretji in četrti odstavek 47. člena in 48. člen Zakona o notariatu, kot je veljal pred uveljavitvijo OZ).

(18) Tovrstne navedbe bi bilo mogoče presojati tudi z vidika veljavne prikrite pogodbe po določilu drugega odstavka 66. člena ZOR ali 50. člena OZ.