Jedro

Svet za radiodifuzijo je z zakonom ustanovljen organ z javnimi pooblastili. Predlog za odvzem radijskega dovoljenja ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, ker bo o tem predlogu odločala Uprava za telekomunikacije v upravnem postopku, v katerem je tožeči stranki zagotovljena možnost sodelovanja. V tem postopku so ji zagotovljena vsa pravna sredstva in tudi sodno varstvo zoper odločbo. Oblika upravnega akta in dvostopenjski postopek v zvezi z odločanjem o predlogu za odvzem radijskega dovoljenja temu aktu ne dajeta lastnosti upravnega akta v smislu 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1618/2000-3 z dne 28.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke v upravnem sporu, ki je predlagala odpravo sklepa tožene stranke z dne 27.9.2000 o zavrnitvi ugovora tožeče stranke in potrditvi sklepa z dne 26.6.2000, s katerim je tožena stranka Upravi Republike Slovenije za telekomunikacije predlagala preklic radijskega dovoljenja, ki ga ima tožeča stranka za oddajanje televizijskega programa EuroPTV z oddajne postaje K. na kanalu 34. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po določbi tretje alinee 1. odstavka 41. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97 - ZTel) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije z odločbo prekliče radijsko dovoljenje, če to predlaga Svet za radiodifuzijo v skladu z določbami Zakona o javnih glasilih (ZJG). Po presoji prvostopnega sodišča izpodbijani sklep tožene stranke predstavlja zahtevo za izdajo upravne odločbe, brez katere pristojni organ odločbe na navedeni podlagi ne more izdati. Čeprav predlog tožene stranke za izdajo odločbe predstavlja pogoj za upravno odločanje, pa Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije, kot v tožbi ugotavlja tudi tožeča stranka, ni vezana na ta predlog. Z njim tožena stranka ni odločala o pravicah, obveznostih in pravnih koristih tožeče stranke, zato predlog ni dokončni posamični oziroma upravni akt po določbah 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Izpodbijani sklep - predlog za izdajo odločbe ni posamični akt po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, saj ima tožnik zoper njega zagotovljeno (učinkovito) sodno varstvo, vključno s pravico predlagati izdajo začasne odredbe po 1. in 2. odstavku 69. člena ZUS, v okviru sodnega varstva zoper dokončni akt, če bo izdan na podlagi tega predloga. Zato je sodišče prve stopnje po določbi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavrglo, hkrati pa je tudi zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj niso podani formalni pogoji za njeno izdajo v smislu določb 69. člena ZUS.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija sklep prvostopnega sodišča in navaja, da je Svet za radiodifuzijo Republike Slovenije (nadalje Svet) državni organ, ki je bil ustanovljen z Odlokom Državnega zbora Republike Slovenije in da Svet posluje po postopku, ki ga določa njegov poslovnik, zanj pa veljajo tudi določbe ZUP. Izpodbijani sklep je bil izdan po določbah 58. člena Zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - ZJG). Poslovnik Sveta določa, po kakšnem postopku lahko ta svet predlaga Upravi Republike Slovenije za telekomunikacije odvzem radiodifuznega kanala. Iz tega sledi, da je tožena stranka državni organ, katerega odločitve so, vsaj po obliki nesporno upravni akti. Tožena stranka je pri svojem odločanju uporabila določila poslovnika in ZUP, pri odločanju o predlogu za preklic radijskega dovoljenja pa je predviden celo dvostopenjski postopek. Tožeča stranka se ne strinja z razlogi prvostopnega sodišča, ki ugotavlja, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tožena stranka, kot državni organ mora biti podvržena nadzoru, saj Svet ni klasičen upravni organ, in nima nadrejenega organa, ki bi opravljal nadzorno funkcijo, zato morajo biti njegove odločitve nadzorovane preko sodne veje oblasti. Le tako je stranki zagotovljena možnost varstva zoper odločitve Sveta. Zoper izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor, ni predvideno nobeno sredstvo v okviru upravnega postopka, zato po mnenju tožeče stranke ostaja le sodna kontrola odločitev. Po 157. členu Ustave Republike Slovenije o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov državnih organov odloča sodišče v upravnem sporu. Toženo stranko zakon pooblašča za nadzor nad elektronskimi mediji in tudi za ukrep predloga za odvzem radijskega dovoljenja (frekvence) in za dodelitev. Če bi obveljalo stališče prvostopnega sodišča, bi bil obstoj tožene stranke nepotreben - sam postopek predloga odvzema in dodelitve radijskega dovoljenja, vključno z ugovorom zoper sklepe tožene stranke, pa bi bil tudi nepotreben in nepomemben, saj ne bi bilo nobenega smisla udeleževati se postopka pri Svetu. Vložitev ugovora bi bila brezpredmetna, ker stranka tako ali tako ne bi imela možnosti varstva zoper odločitve.

Izpodbijani sklep tožene stranke je dokončni posamični akt državnega organa, s katerim je ta odločil o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke. V okviru njegovih pristojnosti predstavlja vsebina tega sklepa polno in pravno vezano odločanje tega organa, čeprav gre "le" za predlog za odvzem radijskega dovoljenja. Ne gre torej za procesno odločitev oziroma vprašanje, ki se tiče postopka, ampak za meritorno odločitev Sveta v okviru njegovih nalog, ki jih ima po zakonu. Zgolj dejstvo, da gre za predlog za odvzem dovoljenja, ne pomeni, da ta odločitev ne posega v pravno varovane interese tožeče stranke. Brez tega predloga Uprava za telekomunikacije ne more izdati odločbe o preklicu, pri svojem odločanju pa vsebinsko povzame vsebino predloga in se nanj veže. Tožnik ima pravni interes za izpodbijanje že te odločitve sveta in mu ni treba čakati na odločanje Uprave in šele potem uveljavljati razloge za nestrinjanje z razlogi, ki so napotili Svet k takemu odločanju. Tožeča stranka ima po ustavi zagotovljeno sodno varstvo zoper dokončne odločitve državnih organov. Ta pravica se nanaša na organ, ki je določen upravni akt izdal in nima zveze s postopki, ki temu aktu sledijo, ampak temeljijo na njem. Vsebinski predlog Upravi seveda posega v pravice in pravne koristi, saj brez tega predloga tožniku ne grozi preklic dovoljenja. Svet je odločal o domnevnih kršitvah Zakona in mednarodnih ratificiranih konvencij in odločil predlagati odvzem. To je storil s sklepom, ki je posledica domnevnih kršitev. Tožnik se z očitki in odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato hoče zoper to uveljavljati pravno sredstvo. Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije, ki na predlog Sveta izda odločbo o preklicu v okviru svojih pristojnosti, ne bo ugotavljala in ne more ugotavljati, ali so navedbe tožene stranke resnične, ali ne ali je dejansko šlo za kršitve zakona in konvencije, kakšna je programska shema tožeče stranke in podobno. Za vse to je po ZJG pristojna tožena stranka in ne Uprava za telekomunikacije.

Pritožba zoper morebitno odločbo Uprave za telekomunikacije, ki temelji na predlogu Sveta, se nanaša na Upravo in ne na svet, in sicer tako v smislu strank kot tudi vsebine. Tožeča stranka ima torej pravni interes za izpodbijanje odločitev Sveta v postopku, v katerem je Svet nasprotna stranka, vsebina spora pa je konkretna odločitev tega in ne morda drugega kasnejšega organa. Upravičenost do sodnega varstva zoper izpodbijani sklep tožeča stranka primerja s pravico do pritožbe zoper obtožnico, pojasnjuje pa tudi to možnost s tem, da bi v primeru stališča, ki ga je sprejelo prvo sodišče, ne mogla uveljavljati pravnih sredstev, ki so predvidena v primeru molka organa, če ta ne bi odločil o ugovoru zoper prvostopni sklep. Zaradi navedenih razlogov tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev izpodbijanega sklepa in izdajo začasne odredbe, o kateri naj odloči pritožbeno sodišče tako, da zahtevi za njeno izdajo ugodi, kot tudi ugodi tožbi, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sklep je pravilen. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilne materialne predpise in zanjo navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Temeljno vprašanje v tej zadevi je, ali je izpodbijani sklep tožene stranke dokončni posamični akt državnega organa, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožeče stranke in je zato lahko predmet obravnavanja in presojanja v upravnem sporu po 2. odstavku 1. člena ZUS in 1. odstavku 3. člena ZUS. Tožena stranka ni državni organ, ampak je z zakonom določen organ, ki ima javna pooblastila. Vendar pa to še ne pomeni, da je izpodbijani sklep, ki ga je izdala tožena stranka v okviru ene izmed nalog, ki so določene v 58. členu ZJG in jih v enakem obsegu povzema 6. člen njenega Poslovnika, upravni akt, ki se po navedenih določbah ZUS lahko izpodbija v upravnem sporu. Z izpodbijanim aktom med tožečo in toženo stranko ni bilo vzpostavljeno pravno razmerje in tudi ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti tožeče stranke, ampak je bila s tem aktom izvršena naloga tožene stranke, ki jo predvidevata ZJG in njen Poslovnik. Zaradi oblike akta in dvostopenjskega postopka, ki si ga je tožena stranka predpisala v Poslovniku, v zvezi z odločanjem o odvzemu radijskega dovoljenja, ta akt ni pridobil lastnosti upravnega akta kot to zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Predlog za odvzem radijskega dovoljenja ni neposredno uresničljiv in izvršljiv, ampak pomeni le predpisan način izvrševanja ZJG in ZTel. S tem predlogom tožena stranka ni posegla neposredno v pravice in pravne koristi tožeče stranke, ampak je v okviru svojih pooblastil le predlagala pristojnemu organu, da o njih odloči z upravno odločbo. O predlogu za odvzem radijskega dovoljenja bo Uprava za telekomunikacije odločala po izvedenem upravnem postopku, kjer bodo tožeči stranki zagotovljene pravice po ZUP in tudi, če bo to potrebno, sodno varstvo zoper dokončno odločbo, vključno s pravico zahtevati začasno odredbo, kot je pravilno poudarilo že prvo sodišče. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj za njeno izdajo ni bilo zakonitih pogojev.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopne sodbe ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).