Jedro

Nepravilna uporaba materialnega prava v postopku, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) ni razlog za obnovo postopka in s tem ni verjetno izkazan razlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo zoper sklep Upravne enote A z dne 30. 8. 2002. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog za obnovo postopka po dokončni odločbi organa prve stopnje z dne 28. 5. 1998 (v nadaljevanju: Prva odločba), in sklepu z dne 19.6.1998 (v nadaljevanju: Prvi sklep), na podlagi katerih je bil (pri)tožniku priznan status ter iz njega izvirajoče pravice delovnega deportiranca in je bil kot tak vpisan v evidenco po 22. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZVN), ker v zahtevi za obnovo postopka ni navedel nobenega razloga za obnovo postopka iz 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP) niti ni predložil nobenega novega dokaza in tudi ni verjetno izkazal nobene okoliščine, na katero se obnova nanaša. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je v pritožbenem postopku najprej preizkusila, ali je (pri)tožnikov predlog za obnovo postopka pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Pri tem ugotavlja, da ga je pravočasno v zakonsko določenem roku podala upravičena oseba, vendar zaključuje, da predlog ni utemeljen, ker ne navaja novih dejstev oziroma ne predlaga novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni že v prejšnjem postopku. Dalje navaja, da tožena stranka v pritožbenem postopku presoja zakonitost s pritožbo izpodbijanega sklepa glede na določbe ZUP, ne more pa se spuščati v presojo zakonitosti pravnomočne odločbe in sklepa, s katerima je bil končan prejšnji postopek in vzeti tedanjo morebitno kršitev materialnega zakona kot razlog za obnovo postopka. V pritožbi ni mogoče navajati novih dejstev, saj je sprememba zahtevka dopustna le do odločitve prvostopnega organa. Na podlagi novih dejstev se lahko vloži samo nov predlog organu prve stopnje, saj nov razlog za obnovo postopka predstavlja razširitev zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji. V obravnavanem primeru je prvostopni organ dokončno odločil na podlagi zahteve z dne 6. 3. 1996 v okviru podanega zahtevka za priznanje statusa in pravic delovnega deportiranca po 22. členu ZZVN na podlagi odločbe OLO A o priznanju časa prebitega na prisilnem delu v B, zoper izdano odločbo in popravni sklep, pa (pri)tožnik tedaj ni vložil pritožbe. Sedaj pa (pri)tožnik postavlja v pritožbi zoper sklep organa prve stopnje, s katerim je bil zavržen njegov predlog za obnovo postopka, novo zahtevo po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja interniranca, tako kot v zahtevi za obnovo postopka, zato o tej novi zahtevi ni mogoče odločati v postopku za obnovo postopka.

Tožeča stranka se z uvodoma navedeno odločbo ne strinja in jo zato izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Utemeljuje jo z navedbami, da je bil tožniku prvotno z odločbo priznan status žrtve vojnega nasilja - interniranca, vendar pozneje s popravnim sklepom spremenjen v status delovni deportiranec ne da bi prvostopni organ o tem zaslišal tožnika ali uporabil kakšen dodaten dokument. Zoper navedeni sklep tožnik ni vložil pritožbe, ker ni bil opozorjen, da je med obema statusoma bistvena razlika, in zaradi okoliščine, da so bili enaki zneski mesečne rente tako v prvotni odločbi kot v popravnem sklepu, zato je tožnik mislil, da se sploh ne more pritožiti, ker je odmerjena renta v obeh aktih ista. Šele pozneje, leta 2002, ko je bilo odobreno dodatno izplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, se je izkazala bistvena razlika med obema kategorijama žrtev vojnega nasilja. Do tega spoznanja je tožnik prišel pozneje, ko je od nekdanjih sotrpinov izvedel, da jim je priznan status interniranca in kolikšne zneske rente in dodatnega plačila odškodnine so prejeli. Tožnik meni, da mu gre status interniranca, še toliko bolj zato, ker je bil zaprt kot mladoletni dijak v zaporu v A, nato v zaporih v C in potem prepeljan v zastraženem transportu v tujino, kjer je potem živel v težkih razmerah v več zastraženih taboriščih v B, poleg tega pa je moral še vsakodnevno delati od 7.30h do 17.30h, zaradi česar je zbolel za tuberkolozo. Tožnik meni, da je bil z izpodbijano odločbo postavljen v neenakopraven položaj z drugimi interniranci, ki so bili žrtve vojnega nasilja pod pogoji, ki so bili identični s tožnikovimi. Da bi se v obnovi postopka postavilo tožnika ob upoštevanju zakonskih meril v enakopraven položaj z drugimi žrtvami vojnega nasilja s statusom interniranca sodišču prelaga, da odpravi izpodbijano odločbo in dovoli predlagano obnovo postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in meni, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. V celoti vztraja pri navedbah, kot izhajajo iz izdane odločbe in jih glede bistvenih okoliščin ponavlja. Navaja, da je tožnik v pritožbi zoper sklep, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, razširil svoj prvotni zahtevek, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji dne 6.3.1996, zato o tej novi zahtevi ni mogoče odločiti v tem postopku. Pri tem pa tožnik v zahtevi za obnovo postopka ni navedel nobenih novih dejstev in tudi ni predlagal nikakršnih novih dokazov, zato je tožena stranka njegovo pritožbo zavrnila po ugotovitvi, da zahtevek za obnovo postopka ni bil utemeljen. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbi 260. člena ZUP. Obnovitveni razlog mora stranka v zahtevi za obnovo postopka verjetno izkazati (265. člen ZUP).

V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo o zavrnitvi pritožbe zoper sklep, da se zavrže zahteva za obnovo postopka v zadevi, s katero je bilo dokončno odločeno s Prvo odločbo in Prvim sklepom. Med strankama ni sporno, da je izpolnjen prvi izmed pogojev za obnovo postopka, in sicer, da je bil postopek, o obnovi katerega se odloča v konkretnem primeru, končan z dokončno Prvo odločbo. Za presojo sodišča je v obravnavanem upravnem sporu odločilno vprašanje, če so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pravno relevantni pogoji za izdajo sklepa o obnovi postopka, ki je bil končan z dokončno Prvo odločbo in Prvim sklepom, in sicer, če obstaja razlog za obnovo postopka.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov spisa izhaja, da tožnik kot razlog za obnovo postopka, kot tudi v tožbi, navaja, da je od prijateljev iz C, ki so bili s tožnikom v istem transportu, izvedel, da so bili za isto trpljenje razvrščeni po 2. točki 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, medtem ko je on razvrščen po 4. točki, zaradi česar prejema nižjo rento in mu je tudi odmerjena enkratna odškodnina nižja. S tem tožnik smiselno uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava v postopku pred izdajo Prve odločbe in Prvega sklepa kot razlog za obnovo postopka. To pa, po mnenju sodišča, ne more biti razlog za obnovo postopka mimo določil 260. člena ZUP. Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v 260. členu ZUP (od 1. do 10. točke) namreč pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere in kakorkoli presegati okvir teh, z zakonom predpisanih, razlogov. Po mnenju sodišča namreč razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga po določbi 260. člena ZUP, ni mogoče uspešno uveljavljati niti presojati, ali je izkazana njihova verjetnost. Zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno pritrdila prvostopnemu organu, ki je v predhodnem preizkusu tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel, ker ni bil z verjetnostjo izkazan obstoj obnovitvenega razloga. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je tožnik po prejemu Prvega sklepa zmotno menil, da se zaradi enakih zneskov mesečne rente v Prvi odločbi in Prvem sklepu, ne more pritožiti, saj je bil tožnik, kot je razvidno iz navedenega Prvega sklepa (v spisu na list. št. 11 in 12) pravilno poučen s poukom o pravnem sredstvu tako o dopustnosti in roku za pritožbo, kot tudi, da je pritožba takse prosta. Zato je v obravnavani zadevi po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila potem, ko je ugotovila, da v konkretnem primeru zakonski pogoji za obnovo postopka niso podani. Prav tako pa so po mnenju sodišča pravilni in skladni razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Glede na navedeno sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.