Jedro

Pogodbena odškodninska obveznost lahko obstoji le v obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima strankama. Tožnik bi moral ob nastopu skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe (in ko je bilo jasno, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila) bodisi odstopiti od pogodbe in zahtevati odškodnino (103. in 239. člen OZ) bodisi v zakonskem roku vložiti tožbo na sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini 577.075,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2005 dalje do plačila. Tožniku je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.211,87 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče ni ukvarjalo z vsebino dogovora in ni presojalo dejstva, da je bil v dogovoru o realizaciji že določen predmet in višina kupnine, torej bistvene sestavine pravnega posla. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ki jo je tožena stranka kršila, saj s tožnikom ni želela skleniti kupoprodajne pogodbe za dogovorjeno ceno. Zaključek sodišča, da pasivnost tožnika, ki ni uveljavil svoje pravice do sklenitve pogodbe, ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti, je materialnopravno zmoten. Na spoštovanje dobre vere in poštenja tudi ne more kazati okoliščina, da sta bili pravdni stranki v kontaktih in da je tožena stranka tožnika redno obveščala o predvidenem roku za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot tudi ni relevantno, ali je tožena stranka z ostalimi kupci sklenila prodajne pogodbe po zahtevani ceni. Sodišče prve stopnje je poleg tega prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, saj ta ni nikjer navajala, da je bilo stanovanje kasneje vredno več in so glede na čas sklepanja predpogodbe nastopile bistveno spremenjene okoliščine.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje do narave dogovora pravdnih strank ni opredelilo. Morebiti je zapisalo nekoliko nerodno in se pri tem sklicevalo na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1996/2006 z dne 16.1.2008, vendar je jasno, da je sporni dogovor obravnavalo kot predpogodbo v smislu 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pri čemer je sodišču tudi povsem jasno, da sta bila s predpogodbo dogovorjena tako predmet kot cena. Vsebina predpogodbe nenazadnje ni sporna niti za pravdni stranki. Drži sicer, da za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantno, ali je bila tožena stranka s tožnikom v kontaktih in ga redno obveščala o pridobivanju gradbenega dovoljenja, kot tudi, ali so višjo ceno sprejeli ostali kupci, vendar velja zaključiti, da je sodišče tožbeni zahtevek (v bistvenem) zavrnilo iz dveh razlogov. Po eni strani je štelo, da tožeči stranki odškodnina ne gre zaradi njene pasivnosti pri vložitvi tožbe na sklenitev glavne pogodbe, po drugi strani pa se je oprlo na določbo 112. člena OZ o bistveno spremenjenih okoliščinah. V zvezi s slednjim pritožba utemeljeno opozarja na prekoračeno trditveno podlago tožene stranke, ki se na spremenjene okoliščine v predmetni pravdi ni sklicevala, s čimer je sodišče zagrešilo procesno kršitev po 7. in 212. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), vendar ta na zakonitost in pravilnost sodne odločbe ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP). Odločitev prvostopenjskega sodišča je iz drugega materialnopravnega razloga pravilna.

Predpogodba je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba in veže, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Med pravdnima strankam ni sporno, da sta se s predpogodbo dogovorili za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje številka K2100 s kletjo in dvema parkirnima mestoma za ceno 709.970,70 EUR, pri čemer je bil, po sklenjenih štirih aneksih, zadnji rok za sklenitev glavne pogodbe 30.9.2005. Tedaj je pričel teči tudi 6 mesečni rok za vložitev tožbe na sklenitev pogodbe, ki ga je tožnik zamudil. Pogodbena odškodninska obveznost lahko obstoji le v obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima strankama (prim. I Cpg 42/2004). Zmotno je zato pritožnikovo stališče, da bi lahko po tem času še vedno odstopil od pogodbe in uveljavljal odškodnino, saj po preteku navedenega roka nastopi prekluzija, torej obveznosti iz predpogodbe ugasnejo. Tožnik bi moral ob nastopu skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe (in ko je bilo jasno, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila) bodisi odstopiti od pogodbe in zahtevati odškodnino (103. in 239. člen OZ) bodisi v zakonskem roku vložiti tožbo na sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ). Tožnik je namreč že s pretekom zadnjega dne za sklenitev pogodbe vedel, da tožena stranka svoje obveznosti iz predpogodbe ni izpolnila (in ne šele po preteku roka za vložitev tožbe), zato bi tedaj moral uveljavljati zahtevke, ki mu jih daje zakon za primer neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Tudi sicer pa gre ugotoviti, da morajo biti za uveljavljanje odškodninske terjatve kumulativno izpolnjeni naslednji elementi: obstoj protipravnega ravnanja, pravno priznana škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer je dokazno breme za prve tri predpostavke na tožeči stranki, odgovornosti pa se mora razbremeniti tožena stranka (239., 240., 246. v zvezi s 131. členom OZ). Po presoji sodišča druge stopnje je v predmetni zadevi z ravnanjem tožnika, ki svojih zahtevkov v zvezi z izpolnitvijo predpogodbe ni uveljavil pravočasno, tudi sicer prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvijo predpogodbe in vtoževano škodo.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP, odločitev o stroških pa na 154. in 155. členu v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. V zavrnilnem delu odločbe je zajeta tudi odločitev o stroških pritožnika (154. člen ZPP), stroške odgovora na pritožbo pa je dolžna kriti tožena stranka sama, saj ti niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).