Jedro

ESČP prispevkov strank k daljšemu trajanju postopka ne upošteva, če so le ti matematično gledano zanemarljivi, vendar pa takšnemu zgolj matematičnemu pristopu ni mogoče slediti v celoti, temveč je primerno morebiten prispevek strank k daljšemu trajanju postopka upoštevati vsaj v okviru odločanja o višini zahtevka. Na podlagi takšnega ravnanja stranke v postopku je mogoče objektivno sklepati, da zanjo hitra odločitev o zahtevku ni bila prioriteta.

Zakonska merila za ugotavljanje temelja zahtevka so enaka merilom za ugotavljanje njegove višine, zaradi česar ločevanje uspeha po temelju in po višini v predmetni zadevi ni mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati prvi tožeči stranki 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2007 dalje do plačila, drugi tožeči stranki 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2007 dalje do plačila, tretji tožeči stranki 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2007 dalje do plačila ter četrti tožeči stranki 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi povrniti pravdne stroške v višini 1.798,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del odločitve (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožujejo tožeče stranke. Sodišču druge stopnje predlagajo, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njihovemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa jo v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča druge stopnje. Menijo, da se sodba v izpodbijanem delu ne da preizkusiti, saj iz njene obrazložitve ni razvidno, zakaj sodišče tožečim strankam ni priznalo odškodnine v celoti. Pri tem povzemajo ugotovitve sodišča prve stopnje o dolgotrajnosti postopka, naravi in zapletenosti zadeve ter pomena odločitve za tožeče stranke, ki po oceni tožečih strank že same po sebi utemeljujejo prisojo celotnega vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje pa bi sicer moralo upoštevati, da so bile tožeče stranke zaradi dolgotrajnosti postopka oškodovane tudi zato, ker je po odločitvi sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku, ustavno sodišče drastično poseglo v višino zneskov, ki bi sicer pripadli tožečim strankam. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je prvi in drugi tožeči stranki priznalo višje zneske od tistih, ki jih je priznalo tretji in četrti tožeči stranki. Okoliščina, da sta tretja in četrta tožeča stranka po izgubi zaposlitve v podjetju S. d.d., našli novo zaposlitev, namreč ne more vplivati na določitev odškodnine za nematerialno škodo. Nejasna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da je sodišče pri odmeri denarne odškodnine za tretje tožečo stranko upoštevalo, da je bila iz razlogov na njeni strani glavna obravnava zaradi njenega zaslišanja preložena in ponovno razpisana čez pet mesecev, kajti ta okoliščina za dolgotrajnost postopka sploh ni bistvena, kar je sodišče samo navedlo v nadaljevanju obrazložitve. Pri odmeri denarne odškodnine za četrto tožečo stranko pa je sodišče dalo prevelik pomen dejstvu, da se je ponovno zaposlila takoj po izgubi zaposlitve na S. d.d., zaradi česar njena duševna stiska ni bila tako huda. Izpodbijajo tudi odločitev o stroških, saj sodišče ni upoštevalo prispevka tožene stranke k podaljšanju postopka za nematerialno škodo s tem, ko je umaknila že pripoznan zahtevek po temelju. Takšna odločitev glede na naravo zahtevka tudi ni skladna z načelom pravičnosti. Tožečim strankam pa bi moralo prisoditi višje stroške, saj so v zvezi z zahtevkom za plačilo nematerialne škode uspele praktično v celoti, tega pa sodišče pri sedanji končni odločitvi sploh ni upoštevalo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da je sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu neobrazložena, ker sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da tožečim strankam prisodi manj od zakonsko najvišjega zneska odškodnine, so protispisne. Sodišče prve stopnje je namreč sledeč kriterijem iz 16. člena Zakona o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) (1) jasno, sistematično in izčrpno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva konkretnega primera in se do njih tudi opredelilo tako, da je navedlo, katere okoliščine so tiste, ki v konkretnem primeru opravičujejo prisojo relativno visoke odškodnine glede na omejitev iz 2. odstavka 16. člena ZVPSBNO, in katere tiste, ki znižujejo pravično zadoščenje za posamezne tožeče stranke, kakor je razvidno iz obrazložitve na strani 5, 6 in 7 izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru sicer res ugotovilo, da je do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prišlo v postopku v zvezi z delovnim razmerjem (zaradi izplačila razlike plač in neto odpravnine), v katerem je zaradi narave pravic, ki se z njim varujejo, potrebno postopati s posebno skrbnostjo. Ugotovilo je tudi, da je bila dolžina navedenega postopka ob upoštevanju njegove relativne nezahtevnosti oziroma nezapletenosti (treba je bilo zgolj izračunati razlike plač s pomočjo izvedenca), velika. Vendar pa navedeno samodejno še ne utemeljuje prisoje najvišjega zakonskega zneska denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz tega naslova, kot to zmotno razloguje pritožba. ZVPSBNO namreč sodišče pooblašča in hkrati zavezuje, da oškodovancem v predpisanem intervalu določi pravično zadoščenje za kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja glede na merila iz 3. odstavka 16. člena ZVPSBNO. Kriterija dolgotrajnosti postopka in njegove zahtevnosti pa sta le dva izmed številnih meril, ki jih mora sodišče upoštevati v skladu z navedeno zakonsko določbo.

Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo tudi okoliščino, da sta se tretja in četrta tožeča stranka po izgubi zaposlitve v družbi S. d.d., ponovno zaposlile. Gre namreč za okoliščino, ki vpliva na to, kolikšen pomen je imela zadeva za stranko, navedeno pa predstavlja v skladu s 3. odstavkom 16. člena ZVPSBNO izrecno zakonsko merilo za odločitev o višini denarne odškodnine. Tožečim strankam je bila v obravnavani zadevi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v postopku, v katerem je specializirano sodišče odločalo o zahtevku za plačilo razlike plač in neto odpravnine. V navedenih postopkih je – kot že pojasnjeno – potrebna posebna skrbnost pri zagotavljanju hitrosti odločanja, ker gre za zahtevke na podlagi temeljih pravic iz dela, ki v bistveni meri vplivajo na socialno-ekonomski položaj oškodovancev. Povsem logično in razumljivo pa je, da je takšen vpliv manjši – posledično pa so manjše tudi duševne bolečine zaradi dolgotrajnosti postopka – če je oškodovancem tekom postopka zagotovljen drugi ali nov vir dohodka. Sodišče je zato pravilno razlikovalo položaj prve in druge tožeče stranke, ki po izgubi zaposlitve v družbi S. d.d., nista več našli zaposlitve (prva tožeča stranka) oziroma sta jo našli z veliko težavo šele po več letih (druga tožeča stranka), od položaja tretje in četrte tožeče stranke, ki sta novo zaposlitev našli relativno hitro (tretja tožeča stranka) ali je sploh nista iskali, ker sta imeli lastno podjetje (četrta tožeča stranka). Zakonsko določen okvir za odmero odškodnin za kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja namreč narekuje umestitev vsake takšne kršitve v ta okvir, kjer so najvišje odškodnine namenjene najhujšim oblikam kršitev, najnižje pa najblažjim oblikam.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine tretji tožeči stranki tudi pravilno upoštevalo, da je bila iz razlogov na njeni strani glavna obravnava zaradi njenega zaslišanja preložena in ponovno razpisana čez približno 5 mesecev. Pojasnilo sodišča, da zastoj petih mesecev ni mogoče šteti v škodo stranki, ker bi lahko sodišče narok preložilo za krajši čas, ter da pomeni takšno obdobje zgolj tri odstotke celotnega trajanja postopka, pri tem ne povzroča nikakršnih nejasnosti v razlogih sodišča. Le-ti so namreč v skladu s stališči teorije (primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 351, 352), ki pojasnjuje, da Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morebitnih prispevkov strank k daljšemu trajanju postopka ne upošteva, če so le ti matematično gledano zanemarljivi, vendar pa takšnemu zgolj matematičnemu pristopu ni mogoče slediti v celoti, temveč je primerno morebiten prispevek strank k daljšemu trajanju postopka upoštevati vsaj v okviru odločanja o višini zahtevka. Na podlagi takšnega ravnanja stranke v postopku je namreč mogoče objektivno sklepati, da zanjo hitra odločitev o zahtevku ni bila prioriteta oziroma da njene duševne bolečine zaradi predolgotrajnosti postopka očitno niso bile skrajne intenzitete.

Tožeče stranke se v pritožbi tudi neutemeljeno zavzemajo za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi odločitve ustavnega sodišča o razveljavitvi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Sodišče druge stopnje je namreč že v svoji sodbi II Cp 4305/2009 z dne 8. 4. 2010, s katero je med drugim potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za povračilo premoženjske škode zaradi sojenja v nerazumnem roku, ki so jo tožeče stranke izkazovale kot razliko med vsotama zamudnih obresti, pojasnilo, da med dolgotrajnim postopkom in prenehanjem materialne pravice tožečih strank do zamudnih obresti ni vzročne zveze, zaradi česar tudi ni mogoče ugotoviti obstoja odškodninske obveznosti tožene stranke. Ker torej zatrjevana materialna škoda ni posledica ugotovljene kršitve dela sodnih oblasti, zaradi česar je bil zahtevek za njeno povračilo tudi pravnomočno zavrnjen, takšna okoliščina ne more biti upoštevna niti pri odločanju o zahtevku za povračilo nepremoženjske škode v konkretnem postopku.

Prisojene odškodnine v obravnavanem primeru so nenazadnje primerljive tudi s sodno prakso ESČP, ki je v podobnih zadevah prisodilo iz naslova nematerialne škode 6.400,00 EUR (Cundrič proti Sloveniji) oziroma 9.600,00 EUR (Čakš proti Sloveniji). Pri takšni primerjavi je treba namreč upoštevati, da je državam članicam priznana pravica, da prisodijo nižje odškodnine (tudi 45-odstotni delež zneska, ki bi ga sicer prisodilo ESČP), če pri tem upoštevajo vse okoliščine primera, zlasti pa trajanje postopka, življenjski standard v državi pogodbenici ter načeloma hitrejši postopek njegove določitve in plačila pred nacionalnimi sodišči, do česar se je sodišče prve stopnje opredelilo na strani 7 izpodbijane sodbe.

Pravilna pa je tudi odločitev o povrnitvi stroškov strank glede na njun uspeh v pravdi, ki je izračunan (zgolj) na podlagi njunega uspeha po višini. Računanje končnega uspeh strank kot aritmetične sredine njunih delnih uspehov po temelju in po višini je namreč že po logiki stvari primerno zgolj v zadevah, kjer predstavlja temelj zahtevka relativno samostojno in zaključeno celoto, glede katerega se je tudi izključno izvajal določen del dokaznega postopka. Ravno nasprotno pa je mogoče ugotoviti v konkretnem primeru, v katerem so zakonska merila za ugotavljanje temelja zahtevka (4. člen ZVPSBNO) pravzaprav enaka merilom za ugotavljanje njegove višine (16. člen ZVPSBNO), zaradi česar ločevanje uspeha po temelju in po višini v predmetni zadevi skoraj ni mogoče, posledično pa tudi ne bi zagotovilo pravičnejše odločitve o stroških postopka.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

Ur. l. RS, št. 49/2006 in nasl..