Jedro

Po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zavrglo.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 267. člena ZIZ, ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ. Na podlagi določila petega odstavka 502. b člena ZKP sme začasno zavarovanje do izvršitve pravnomočne sodne odločbe skupno trajati največ 10 let. ZKP je v tem delu lex specialis in smiselna uporaba določb ZIZ v tem delu ne pride v poštev.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je pravni interes SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja izčrpan, ker je v obravnavani zadevi že izdan izvršilni naslov in vpisana zaznamba sklepa v v zemljiški knjigi in sodnem registru, je v nasprotju z določilom petega odstavka 502.b člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v povezavi s 502.c členom ZKP ima namreč državni tožilec pravni interes, da podaja predloge za podaljšanje začasnega zavarovanja vse do dokončnega poplačila terjatve iz pravnomočne sodbe, oziroma do poteka desetih let od pravnomočnosti sodbe.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog SDT z dne 23.9.2020 za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka smiselno iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja do 10.4.2021, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno reševanje. Obsojeni B. G. v odgovoru na pritožbo izpodbija vse pritožbene navedbe okrožne državne tožilke in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeno pritožbo kot neutemeljeno zvrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zavrglo.

5. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 267. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ. Na podlagi določila petega odstavka 502. b člena ZKP sme začasno zavarovanje do izvršitve pravnomočne sodne odločbe skupno trajati največ 10 let. ZKP je v tem delu lex specialis in smiselna uporaba določb ZIZ v tem delu ne pride v poštev.1

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje že postala pravnomočna, da je Republika Hrvaška s sodbo Županijskega sodišča v Puli priznala sodbo sodišča prve stopnje in da na podlagi takšne odločitve v Republiki Hrvaški tečeta dva izvršilna postopka (izvršba na nepremičninah in izvršba na poslovnem deležu), vendar do celotnega plačila terjatve po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje še ni prišlo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sklep o začasnem zavarovanju oziroma podaljšanju začasnega zavarovanja ne pomeni dodatnega izvršilnega naslova, pač pa odločbo, s katero se izvrševanje le dodatno zavaruje, da ne bi nastopila situacija, ko bi obstajal izvršilni naslov, vendar pa ne bi bilo mogoče poseči po premoženju, s katerim bi se izvršilni naslov realiziral.2 Odločitev sodišča prve stopnje, da je pravni interes SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja izčrpan, ker je v obravnavani zadevi že izdan izvršilni naslov in vpisana zaznamba sklepa v v zemljiški knjigi in sodnem registru, je v nasprotju z določilom petega odstavka 502.b člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v povezavi s 502.c členom ZKP ima namreč državni tožilec pravni interes, da podaja predloge za podaljšanje začasnega zavarovanja vse do dokončnega poplačila terjatve iz pravnomočne sodbe, oziroma do poteka desetih let od pravnomočnosti sodbe. Ravno z novelo ZKP-N, ki je pričela veljati z dnem 20.10.2019, je zakonodajalec rešil dilemo ali se relativni rok trajanja zavarovanja nanaša na celotni postopek, vse do izvršitve sodbe, ali le na čas od vložitve obtožnice do izreka sodbe in določil, da se nanaša na celoten postopek do izvršitve sodbe (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 502. b člena ZKP).3

7. V posledici navedene kršitve je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, pri čemer bo moralo prvostopenjsko sodišče o predlogu državne tožilke meritorno odločiti.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi III Ips 70/2018 z dne 22.10.2019. 2 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 35617/2011 z dne 14.9.2017. 3 To izhaja tudi iz predloga novele ZKP-N.