Jedro

Zagovornica navaja, da razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da sodišče ne sledi izpovedbi priče M.M., niso zadostni. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 19 obrazložitve sodbe zavzelo jasno stališče do izpovedbe priče M.M. V isti točki obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do zagovora obdolženke, ki je sama priznala, da s strani R.F. pripravljene pogodbe o sodelovanju ni nikoli podpisala. Z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje povsem konkretno, jasno in torej zadostno obrazložilo svojo presojo izpovedbe navedene priče, kot tudi zagovor obdolženke. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami glede teh okoliščin, pa ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč samostojni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbami, da je izrek sodbe nepopoln, saj ni opisana uporaba podatkov, zagovornica ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. 7. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Zakonski znak neupravičene uporabe podatkov v informacijskem sistemu, je v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja namreč povsem določno in jasno konkretiziran z opisom, "da je celotno bazo - arhiv podatkov, ki ga je najprej neupravičeno preslikala, za tem pa po predstavniku družbe M. d.o.o. naložila v poslovno informacijski sistem OpPIS, tudi neupravičeno uporabila, saj je pri opravljanju računovodskih storitev svoje novo ustanovljene družbe M.B. d.o.o. uporabljala računalnik, na katerem je bil nameščen navedeni poslovno-informacijski sistem z naloženim arhivom podatkov." S pritožbenimi navedbami, da se sodišče ni določno izjasnilo glede preslikave podatkov, zagovornica izpodbijani sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej ponovno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi v tem delu ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovljene okoliščine glede preslikave podatkov zelo natančno, izčrpno in jasno utemeljilo skozi razloge sodbe od točke 14 obrazložitve dalje, ter v točki 30 obrazložitve sodbe zaključilo, da je brez dvoma ravno obdolžena M.S. v očitanem obdobju neupravičeno, iz poslovno-informacijskega sistem OpPIS, nameščenega na osebnem računalniku družbe R.R. d.o.o. na svoj trdi disk WD Elements 10B8 USB Device, preslikala celotno bazo - arhiv podatkov o družbah, s katerimi je bila družba R.R. d.o.o. v pogodbenem razmerju. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na to odločilno dejstvo, so, kot že rečeno, povsem konkretno argumentirani in torej zadostni, zato očitana kršitev ni podana.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene M.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena M.S.je dolžna plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z izpodbijano sodbo, pod točko A izreka obdolženo M.S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po drugem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano družbo R.R. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 183.000,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Nadalje je pod točko B izreka sodbe, iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženko zavrnilo obtožbo, da naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice, proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica navaja, da razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da sodišče ne sledi izpovedbi priče M.R., niso zadostni, ter da sodišče tudi ni ocenilo zagovora obdolženke v zvezi s predložitvijo pogodbe o sodelovanju, ki jo je pripravila R.F.. S temi navedbami zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 19 obrazložitve sodbe zavzelo jasno stališče do izpovedbe priče M.M., tako glede njenega zatrjevanja o dogovoru med obdolženko in predstavniki oškodovane družbe, kot tudi primerjave s prenosom podatkov na družbo moža P.R.. V isti točki obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do zagovora obdolženke, ki je sama priznala, da s strani R.F. pripravljene pogodbe o sodelovanju ni nikoli podpisala. Z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje povsem konkretno, jasno in torej zadostno obrazložilo svojo presojo izpovedbe navedene priče, kot tudi zagovor obdolženke. Nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami glede teh okoliščin, pa ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč samostojni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Po mnenju zagovornice so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. S takšnimi posplošenimi, povsem nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami, zagovornica ne more biti uspešna. Primarno namreč ne pojasni, katere konkretne razloge izpodbijane sodbe ima v mislih, niti glede katerih odločilnih dejstev obravnavane zadeve, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

6. Z navedbami, da je izrek sodbe nepopoln, saj ni opisana uporaba podatkov, zagovornica ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, kot je opisano v obtožnem aktu, po zakonu ni kaznivo dejanje, če iz opisa ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ali če iz opisa dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo njegovo protipravnost. 7. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Zakonski znak neupravičene uporabe podatkov v informacijskem sistemu, je v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja namreč povsem določno in jasno konkretiziran z opisom, „da je celotno bazo - arhiv podatkov, ki ga je najprej neupravičeno preslikala, za tem pa po predstavniku družbe M. d.o.o. naložila v poslovno informacijski sistem OpPIS, tudi neupravičeno uporabila, saj je pri opravljanju računovodskih storitev svoje novo ustanovljene družbe M.B. d.o.o. uporabljala računalnik, na katerem je bil nameščen navedeni poslovno-informacijski sistem z naloženim arhivom podatkov.“

8. S pritožbenimi navedbami, da se sodišče ni določno izjasnilo glede preslikave podatkov, zagovornica izpodbijani sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej ponovno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi v tem delu ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovljene okoliščine glede preslikave podatkov zelo natančno, izčrpno in jasno utemeljilo skozi razloge sodbe od točke 14 obrazložitve dalje, ter v točki 30 obrazložitve sodbe zaključilo, da je brez dvoma ravno obdolžena M.S. v očitanem obdobju neupravičeno, iz poslovno-informacijskega sistem OpPIS, nameščenega na osebnem računalniku družbe R.R. d.o.o. na svoj trdi disk WD Elements 10B8 USB Device, preslikala celotno bazo - arhiv podatkov o družbah, s katerimi je bila družba R.R. d.o.o. v pogodbenem razmerju. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na to odločilno dejstvo, so, kot že rečeno, povsem konkretno argumentirani in torej zadostni, zato očitana kršitev ni podana.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

10. Bistvo pritožbenih navedb je v trditvah, da sodišče ni imelo dovolj dokazov za izrek obsodilne sodbe obdolženki. Neutemeljeno ni sledilo njenemu zagovoru, sodbo pa oprlo na neverodostojne izpovedbe prič R.F., A.F. in E.J., da ni bilo govora o prenosu baze podatkov. Ponavlja zagovor obdolženke, da so po njeni odpovedi delovnega razmerja v družbi R.R. d.o.o. potekali dogovori o nadaljnjem medsebojnem sodelovanju, zlasti s prokuristko R.F. in da je med njima prišlo do ustnega dogovora za prenos baze podatkov družb v računalniško bazo, ki jo bo za svojo družbo ustvarila obdolženka.

11. Višje sodišče se z zagovornico ne strinja. Zagovor obdolženke, da se je prenos baze opravil v soglasju in dogovoru z R.F., kot ključno osebo v oškodovani družbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo na podlagi pravilne ocene izpovedb zaslišanih prič R.F., A.F. in E.J., ki jih je glede odločilnih dejstev in okoliščin zelo jasno in izčrpno povzelo v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da so njihove izpovedbe medsebojno skladne in dopolnjujoče, potrjene pa tudi z listinskimi dokazi v spisu, kot je povzeto v točki 20 obrazložitve sodbe. Tem razlogom višje sodišče v celoti pritrjuje in glede na posplošene pritožbene navedbe, ki pravzaprav glede odločilne okoliščine, ali je imela obdolženka dovoljenje za preslikavo baze podatkov družb zgolj ponavljajo zagovor, odgovarja le, da so ugotovitve in ocena sodišča prve stopnje pravilni, zaključki pa prepričljivo utemeljeni. Vse tri priče so namreč skladno izpovedale, da obdolženka ni imela dovoljenja za preslikavo baze podatkov, da takšen ustni dogovor z R.F. nikakor ni bil sklenjen, obdolženka pa tudi nikoli ni podpisala s strani R.F. pripravljene pogodbe o sodelovanju (priloga B9), kar je v svojem zagovoru tudi sama potrdila. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neverodostojnosti teh prič zaradi nasprotij v njihovih izpovedbah, ko sočasno navajajo, da naj bi obdolženki ponudili še nadaljnje delo, ker naj bi bila finančno ogrožena, sočasno pa naj bi kupila s svojim partnerjem hotel v S.K. pa višje sodišče ocenjuje, da slednje nikakor ni bistvena in odločilna okoliščina za presojo očitkov obdolženki, predvsem pa tudi ne za presojo verodostojnosti izpovedb navedenih prič.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornice, da naj bi zagovor obdolženke glede sklenjenega ustnega dogovora in torej dovoljenja za preslikavo baze podatkov, potrdila priča M.M.. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 17 obrazložitve sodbe pravilno povzelo vsebino njene izpovedbe, nato pa v točki 19 obrazložitve izpovedbo tudi argumentirano in razumno ocenilo, tudi ob dejstvu, da obdolženka pripravljenega pisnega dogovora oziroma pogodbe o sodelovanju ni podpisala. Na tej podlagi je prepričljivo zaključilo, da med obdolženko in predstavniki oškodovane družbe ni prišlo do končnega dogovora, na podlagi katerega bi bila obdolženka upravičena do preslikave celotne baze oziroma arhiva podatkov o družbah.

13. Ugotovitve in oceno, da je obdolženka bazo podatkov družb tudi sama preslikala, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na skladni izpovedbi prič M.P. in D.R., sicer uslužbenca skrbnika programske opreme - družbe M. d.o.o.. Skladno sta namreč izpovedala, da njihova družba preslikave baze podatkov iz poslovno-informacijskega sistema oškodovane družbe na trdi disk v lasti obdolženke, ni izvedla. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve sodbe, verodostojnost njunih izpovedb prepričljivo utemeljilo še z ugotovitvami iz listinskih dokazov, predvsem odgovora oziroma elektronskega sporočila družbe M. d.o.o., posredovanega oškodovani družbi dne 26. 11. 2015, da njihovo podjetje „ni izvedlo izvozov“ podatkov oškodovane družbe, da tega brez predhodnega dogovora in potrditve ne izvajajo, ter da za to potrebujejo podpis podjetja, katerega podatki se prenašajo. Posplošeni pritožbeni pomisleki zagovornice glede njunih izpovedb so zato neutemeljeni, zatrjevano dejstvo, da obdolženka v času prenosa podatkov še ni imela kupljenega svojega programa OpPIS, pa na njeno izvršitveno ravnanje preslikave celotne baze na trdi disk, nima nobenega relevantnega vpliva. Šele po preslikavi je bil namreč arhiv podatkov naložen v poslovno-informacijski sistem OpPIS, nameščen na računalniku, ki ga je obdolženka uporabljala pri opravljanju storitev svoje novo ustanovljene družbe.

14. Oceno obdolženkinega zagovora, da nima znanja in sposobnosti za preslikavo baze podatkov, je sodišče prve stopnje zelo natančno, izčrpno in prepričljivo utemeljilo v točkah 28 in 29 obrazložitve sodbe, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Ob tem pa tudi ni mogoče spregledati izpovedb prič D.R. in M.P. glede vprašanja, kako poteka preslikava podatkov in kakšne tehnične ovire je treba premagati. Povedala sta, da lahko podatke skopiraš na ključ in posnameš na drug računalnik in to je to, da si lahko arhivske podatke stranka sama z gumbom izvozi na računalnik, na ključek, kamorkoli, da si nekatere stranke znajo to uvoziti same, da imajo oni dobro napisana navodila, kako se to naredi, ter da je lahko obdolženka to naredila sama.

15. Zagovornica še navaja, da obdolženka ni imela razloga in motiva neupravičenega prenosa navedenih podatkov brez soglasja domnevno oškodovane družbe, saj bi morala slednja ob prenehanju pogodbe o izvajanju storitev naročnikom - družbam, za katere je opravljala storitve, izročiti vse računovodske informacije, ki izhajajo iz naročnikovega poslovanja.

16. Glede zadnjega ima zagovornica prav, saj so tudi zaslišane priče iz oškodovane družbe potrdile, da se strankam po prenehanju pogodbe vrne ustrezna listinska dokumentacija, izvozi knjigovodskih listin in listin iz programa računovodje. Vendar so hkrati poudarili, da pa se nikoli ne predaja baza oziroma arhiv podatkov o teh družbah, saj gre za intelektualno lastnino oškodovane družbe oziroma bazo podatkov, ki je zbir podatkov, ki so jih vnašali zaposleni, da gre za zelo obsežno zadevo oziroma podatke, ki jih mora družba sama vzpostaviti iz razpoložljive dokumentacije, za vzpostavitev takšne popolne evidence pa lahko traja več let, podatki pa se morajo ves čas ustrezno dopolnjevati. Kot je še poudaril priča A.F., je obdolženka s preslikavo podatkov prišla do elektronskih podatkov, ki so bili že vneseni v sistem in ji zato ni bilo potrebno ponovno ročno vnašati obsežnih podatkov družb, s katerimi je vstopila v pogodbeno razmerje. Ta izpovedba je hkrati tudi odgovor na neutemeljene pritožbene navedbe zagovornice, češ da obdolženka za neupravičeno preslikavo baze podatkov ni imela razloga in ne motiva.

17. Glede na uveljavljane pritožbene razloge, je višje sodišče, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe in v okviru te določene višine zaporne kazni in trajanja preizkusne dobe v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje obdolženkine krivde ter njenih osebnih okoliščin, izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave, kazen zapora pa določilo v spodnji meji predpisane za to kaznivo dejanje, ki je po zakonu do dveh let. 18. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.