Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo in upoštevanje primerjave z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 1.703.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.700.000 od 15.1.2001 dalje do plačila in od zneska 3.500 SIT od 21.9.1998 dalje do plačila. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1998 dalje. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 261.486 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino, delno pa tudi pritožbi tožene stranke glede pravdnih stroškov in v celoti odločilo tako, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino 2.003.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000.000 SIT od 15.1.2001 do plačila in od zneska 3.500 SIT od 21.9.1998 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo povrnitev 280.920 SIT prvostopenjskih pravdnih stroškov in 10.668 SIT pritožbenih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in sicer glede zavrnjenega zneska 1.800.000 SIT ter glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od 23.10.1998 do vključno 14.1.2001. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, našteva vrsto in trajanje bolečin ter nevšečnosti in navaja, da je bila z zneskom 800.000 SIT tožnici prisojena približno 1/2 odškodnine iz naslova telesnih bolečin, kot jo sodišča prisojajo v podobnih primerih. Gre za povsem zmotno uporabo materialnega prava, saj bi sodišči prve in druge stopnje morali prisoditi tožnici vseh zahtevanih 1.500.000 SIT. Za strah je prisojena prenizka odškonina. Tožnici bi bilo treba prisoditi vseh zahtevanih 300.000 SIT odškodnine glede na primarni strah v trajanju ene ure in temu sledeč trajen lahek strah pred prometom. Tega bi moralo sodišče ustrezneje vrednotiti. Upoštevati bi tudi moralo, da je tožnico utemeljeno skrbelo za izid zdravljenja še leto dni po škodnem dogodku. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne vzdrži resne presoje. V tem primeru gre za tožnico, staro 56 let, pri kateri je podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti s 15%. Sodišči sta ustrezno ugotovili omejeno gibljivost vratnega dela hrbtenice in levega ramena ter pravilno povzeli izvedenčevo razmejitev med degerativnimi spremembami na hrbtenici ter zmanjšano gibljivostjo, ki je posledica prometne nesreče. Vendar bi morali sodišči ustrezno vrednotiti, da se je kvaliteta tožničinega življenja zaradi posledic prometne nesreče spremenila na slabše in da zato tožnica sedaj duševno trpi. Težje opravlja vsa dela z levo roko, pri tem pa je premalo upoštevano, da je tožnica gospodinja, ki je sedaj omejena pri številnih domačih opravilih in zaradi tega duševno zelo trpi. Prisojena odškodnina v znesku 1.000.000 SIT je bistveno nižja, kot odškodnine, ki jih v podobnih primerih, kot je tožničin, prisojajo sodišča drugim oškodovancem. Pri odmeri višine odškodnine iz vseh odškodninskih naslovov sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali pomembnega dejstva datuma obravnavanega škodnega dogodka. Škodno stanje je tožnici nastalo 19.7.1998. Obseg tožničine nepremoženjske škode je bistveno višji, kot bi bil, če bi ji tožena stranka izplačala sporno odškodnino v štirinajstdnevnem roku, šteto od dneva, ko je prejela odškodninski zahtevek tožničinih odvetnikov. Z odškodnino 2.000.000 SIT je tožnica diskriminirana v primerjavi z drugimi oškodovanci, ki so prejeli bistveno višje odškodnine. Povsem napačno je uporabljeno materialno pravo pri vprašanju prisoje zamudnih obresti. Sodišči bi se morali opreti na ZOR kot pravno podlago, kjer je določena obveznost zavarovalnic in posledica zamude z neizpolnitvijo. Nepravilno je sklicevanje na sodno prakso in zmotno je pravno mnenje, da zakonske zamudne obresti tečejo šele od 1.1.2002. Tožeča stranka je prepričana, da bi bilo treba soditi zakonske zamudne obresti od 15. dneva od prejema odškodninskega zahtevka (1. odstavek 919. člena ZOR). Tožnica tudi ne sme biti potisnjena v podrejen položaj v primerjavi z oškodovanci, ki so utrpeli škodni dogodek po 1.1.2002, ker bodo ti lahko iztožili zamudne obresti. Tek zamudnih obresti je sankcija in nadomestilo za uporabo denarja, ki ga dolžnik uporablja v času, ko je v dolžniški zamudi. Odškodnine za nepremoženjsko škodo niso tarifirane in ne morejo biti. Čas čakanja na odškodnino pa zagotovo mora biti tarifiran. Čas teče za vse enako in vsakdo ima pravico vedeti, v kakšnih primerih mu pripada višja odškodnina zaradi preteka časa ter koliko višja. V tožničinem primeru je bila prvostopenjska sodba izdana po slabih treh letih in drugostopenjska po skoraj štirih letih od podanega zahtevka. Sicer bi se pa po načelnem pravnem mnenju moral upoštevati čas, ki je pretekel od nastanka škode do odmere odškodnine. Pri tožnici je škoda nastala 13.10.1994 in je na prvostopenjsko sodbo čakala šest let in pol. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku je sporna višina odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo. Izhodišče za odločanje so dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, izhajajoče iz mnenja medicinskega izvedenca, da je tožnica dne 19.7.1998 v prometni nesreči dobila udarnino levega ramena, okvaro nadgrebenske mišice levo, delno raztrganje zgornjega dela trikotaste mišice na levi strani v predelu zgornjega nasadišča, zvin vratne hrbtenice, v presledkih nastopajoče draženje levega nadlahtnega živčnega pleteža in bolečine v predlu vrat - glava.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi z navedenimi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Tožnica je imela zaradi dobljenih poškodb hude bolečine en teden, srednje hude dva tedna, konstantne lahke bolečine še dva tedna.

Občasne večkrat dnevne bolečine so trajale štiri tedne, občasne lahke bolečine na nakej dni pa so ostale trajno. Za tožnico sta bila neugodna dva pregleda na kirurgiji, šest obiskov v domači ambulanti, petkratno rentgensko slikanje, petnajstdnevno nošenje ovratnice in desetkratna fizioterapija. Opisane prestane telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine ob času nezgode 56. letne tožnice tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu z zgoraj navedenimi merili opravičujejo odškodnino v znesku 800.000 SIT. Ni mogoče pritrditi revizijskim trditvam, da je odškodnina za polovico prenizka, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera tem trditvam ne pritrjujejo.

Za strah je prisojena odškodnina v znesku 200.000 SIT, tožeča stranka pa vztraja pri odškodnini v znesku 300.000 SIT. Nižji sodišči sta ugotovili tožničin enourni hud primarni strah, enoletno zaskrbljenost za izid zdravljenja in trajen lahek strah pred prometnom. V prisojeni odškodnini sta intenzivnost in trajanje vseh vrst strahu primerno upoštevani, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. S prisojeno odškodnino je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Končno je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljena je omejena gibljivost vratnega dela hrbtenice in omejena gibljivost v levem ramenu. Tožnica je nesposobna za dviganje predmetov v višino z levico, kot gospodinja mora v svoje delo in vsakodnevna opravila vlagati več napora. Ne more se več v taki meri kot prej posvečati vnukom in pri hobijih se ne more v celoti zbrati ter težje opravlja dela trajnejšega značaja. Manj je sposobna za ročna dela, težje vztraja pri določeni dejavnosti in ima občutek manjvrednosti po poškodbi. To so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, pri čemer je v skladu z izvedenskim mnenjem ugotovljena že poprejšnja delno omejena gibljivost hrbtenice ter že predhodni glavoboli. Zaradi prejšnjega tožničinega zdravstvenega stanja sta sodišči upoštevali le tisto poslabšanje zdravstvenega stanja, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Tako je ugotovljeno, da prispevajo poškodbe iz sporne prometne nesreče k bolečnosti predela vrat - glava do 1/2 in k posledicam draženja levega nadlahtnega živčnega pleteža prav tako do 1/2. Nižji sodbi v skladu z mnenjem izvedenca ugotavljata 13,5% zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti (in ne 15%, kot napačno trdi revizija), pri čemer je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je izračunani odstotek le sekundarni pokazatelj zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je odločilna ocena konkretnih poškodb na področju življenjskih aktivnosti in tožničine prizadetosti zaradi tega. Ni dvoma, da tožnica duševno trpi zaradi zmanjšanja kvalitete njenega življenja, ki je izkazano v omejitvah ali oteženem delovanju na zgoraj opisanih področjih. Vendar je po prepričanju revizijskega sodišča vsa tožničina prizadetost na tem področju primerno ocenjena, skupaj z upoštevanjem njene starosti (56 let ob nezgodi) in glede na zdravstvene težave, ki le delno izvirajo iz poškodbe. Primerno je upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse, tako da po presoji revizijskega sodišča do višje odškodnine od prisojenih 1.000.000 SIT za to vrsto škode tožnica ni upravičena.

Neutemeljene so revizijske trditve, da je glede na skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000.000 SIT tožnica diskriminirana v primerjavi z ostalimi oškodovanci, ki so jim bile prisojene znatno višje odškodnine. Tožeča stranka ponuja primerjavo s primeroma pod zaporednim številkama 295 in 277 iz knjige mag. Dunje Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001. Ta primerjava je nekorektna, kajti v 6. poglavju navedene knjige, ki obravnava poškodbe hrbtenice in reber, je 118 primerov, med tistimi, ki obravnavajo zvin vratne hrbtenice kot poglavitno poškodbo, pa je razpon odškodnin za nepremoženjsko škodo od odškodnine v višini štirih povprečnih neto plač na zaposlenega v RS (primer pod zaporedno št. 369), do odškodnine v višini 53 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS (pod zaporedno št. 277). Tožeča stranka primerjalno navaja dva primera, ko so bile prisojene najvišje odškodnine, zamolči pa številne primere z drugačnimi nižjimi odškodninami v zgoraj navedenem razponu. Odločilna je seveda različnost vsake zadeve od vseh ostalih, zaradi česar imajo primerjave le relativen oziroma orientacijski pomen. Še bolj nekorektno je, da tožeča stranka opravlja primerjavo le po odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ga v napačni višini povzema iz izpodbijane sodbe, tako da je ponujena primerjava povsem neuporabna. Primerjava konkretnih tožničinih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, njihovega trajanja ter teže s primerljivimi primeri sodne prakse pa pokaže, da je odškodnina v skupnem znesku 2.000.000 SIT povsem primerna in v skladu z zakonskimi merili, tako da je neutemeljen očitek, da tožnica ni deležna enakega varstva kot drugi oškodovanci. Neutemeljno tudi zatrjuje trajanje škodnega stanja kot pomembne okoliščine za odmero odškodnine, saj je bil škodni dogodek dne 19.7.1998, pravdni postopek pa je tekel od vložitve tožbe dne 20.11.1998 do 15.1.2001 (na prvi stopnji) oziroma do 11.7.2002 (na drugi stopnji). Čas do izdaje sodbe se upošteva le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih po vloženi tožbi. V tožničinem primeru je šlo za relativno kratko obdobje, v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, tako da kriterij časovne odmaknjenosti odločanja o odškodnini v obravnavanem primeru ni mogel vplivati na višino odškodnine. Vendar pa ni prezreti, da je časovna komponenta upoštevana na ta način, da je odškodnina odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Neutemeljene so tudi revizijske trditve glede zmotne uporabe materialnega prava pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti.

Revizijsko sodišče sprejema odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Ta odločitev je oprta na 189. člen ZOR, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sklicevanje revizije na 919. člen ZOR pa ob tem ni utemeljeno, saj 2. odstavek 919. člena ZOR določa, da začne teči rok, ko mora zavarovalnica izplačati odškodnino, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice, če je za ugotovitev tega potreben določen čas. Ta čas pa se je iztekel na dan izdaje prvostopenjske sodbe, v kateri so upoštevane razmere in cene na ta dan. Zamudne obresti po zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri; (ZPOMZO, Uradni list RS, št. 45/95), pa so imele poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Vse navedeno je povzeto v sodni praksi, ki sicer ni formalni pravni vir, vendar pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 je izoblikovana enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije veže ustaljena sodna praksa.

Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso in nasprotovalo enakosti oškodovancev pred zakonom, ki jo določa 14. člen Ustave Republike Slovenije in ki ga zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije. Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se sicer lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001) in sprememba ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001). Dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati, zato tožnica neutemeljeno zatrjuje svoj podrejen položaj v primerjavi z oškodovanci, ki so utrpeli škodni dogodek po 1.1.2002. Na odločitev v skladu z ustaljeno sodno prakso preteklega obdobja ne morejo vplivati posamični izjemno redki drugačni primeri odločitev nižjih sodišč, ki jih navaja revizija in ki nikakor ne potrjujejo, da bi bila tožnica deležna drugačnega sodnega varstva svojih pravic, kot gre oškodovancem v drugih podobnih primerih.

Revizijsko sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba revizijo v celoti zavrniti (378. člen ZPP).