Jedro

V izvenzakonski skupnosti je toženec kot ožji družinski član s privolitvijo svoje matere kot imetnice stanovanjske pravice sklenil prodajno pogodbo za stanovanje, ki je skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo kupljeno s sredstvi, ki sta jih zunajzakonska partnerja pridobila z delom v izvenzakonski skupnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni v naslednjih točkah:

I.2. tako, da je tožeča stranka solastnica do 1/5 skupnega premoženja,

I.3. tako, da je dolžna tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na tožečo stranko do 1/5,

III. glede stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 214,98 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 90,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje na naslovu K., da je tožnica solastnica do 2/5 skupnega premoženja, toženec pa je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na tožnico do 2/5. V ostalem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi pa naložilo povrnitev stroškov tožeči stranki v znesku 537,45 EUR.

Zoper sodbo (razen v zavrnilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da bi moralo sodišče skupno premoženje pravdnih strank določneje opredeliti. Tožeča stranka bi morala določneje navesti delo, ki je bilo osnova skupnega premoženja. Tudi zaslišana kot stranka o skupnem premoženju ni vedela povedati nič določenega. Ob zaslišanju je dopustila možnost, da je šlo iz kupnine od avtomobila za več kot 50 % kupnine, s tem pa je potrdila izpovedbo toženca, da je kupnina znašala 60 % kupnine stanovanja. Izpovedbi pravdnih strank o kupnini prodanega avtomobila sta si bili praktično skladni, zato toženi ni jasno, zakaj sodišče njene izpovedbe ni štelo za verodostojne. Tožena stranka je sredstva, ki jih je prejela od matere, predložila kot dokaz, katerega je sodišče brez tehtnih razlogov zavrnilo, medtem ko je trditve tožeče stranke o skupnem premoženju štelo za dokazane, kljub temu, da tožeča ni navedla temelja skupnega premoženja, niti ni o njem izpovedovala. Sklepanje sodišča o višini deležev nima podlage v izvedenih dokazih. Če je toženec za kupnino stanovanja prispeval več kot 50 %, lahko predstavlja skupno premoženje le delež nad 60 % stanovanja, torej preostalih 40 %. Ob sklepanju sodišča, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, bi tako tožnici pripadal delež 20 % oziroma 2/10 in ne 2/5, kar je še enkrat večji delež. Poleg vsega navedenega pa obstoja tudi nasprotje med zapisnikom o izvedbi dokazov o zaslišanju strank in odločilnih dejstvih tako, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja pravdnih strank in deleža na njem, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v izvenzakonski skupnosti toženec kot ožji družinski član s privolitvijo svoje matere kot imetnice stanovanjske pravice, sklenil prodajno pogodbo za stanovanje, ki je skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo kupljeno s sredstvi, ki sta jih zunajzakonska partnerja pridobila z delom v izvenzakonski skupnosti. Pri tem se sodišče pravilno sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 671/2003, po katerem je stanovanje, kupljeno po privatizacijskih predpisih, skupno premoženje zakoncev, čeprav je pogodbo zanj sklenil le eden izmed njiju kot ožji družinski član s privolitvijo imetnika stanovanjske pravice. Po oceni pritožbenega sodišča je taka ugotovitev prvostopnega sodišča prepričljiva, ima podlago v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče pa se glede tega v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopne razloge. Ker je toženec zatrjeval, da predstavlja predmetno stanovanje njegovo posebno premoženje, saj kupnina ni bila plačana iz skupnega premoženja, je sodišče ugotavljalo, "kakšne narave" so bila sredstva, iz katerih je bilo stanovanje kupljeno. Ugotovilo je, da je bilo stanovanje delno kupljeno s sredstvi toženčevega posebnega premoženja, in sicer je bilo 50 % kupnine plačane iz sredstev njegovega posebnega premoženja. Glede preostalih 50 % kupnine pa je štelo, da gre za skupna sredstva zunajzakonskih partnerjev, pri čemer je izhajalo iz zakonske domneve, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in določilo delež tožnice na obravnavanem stanovanju 2/5, delež toženca pa 3/5. Pritožba utemeljeno opozarja, da so taki zaključki prvostopnega sodišča napačni. Pritožba utemeljeno graja tudi dokazno oceno prvostopnega sodišča, na podlagi katere je sodišče zaključilo, da je bilo 50 % kupnine za predmetno stanovanje plačano iz sredstev, ki so predstavljala posebno premoženje toženca. Toženec je trdil, da je stanovanje kupil s svojim posebnim premoženjem, zaslišan kot stranka pa izpovedal, da je s kupnino od prodaje avtomobila, ki je bil njegovo posebno premoženje, pokril približno 60 % kupnine za stanovanje. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da ne ve zagotovo, vendar je možno, da je več kot 50 % kupnine za stanovanje prispeval toženec z denarjem, ki ga je dobil od prodaje avtomobila. Ostalo je bil njun skupen denar. Z izpovedbo tožnice je tako potrjena izpovedba toženca (in delno tudi njegova trditev, da gre za njegovo posebno premoženje), da je več kot 50 % kupnine (60 %) za stanovanje prispeval toženec z denarjem, ki je predstavljal njegovo posebno premoženje. Skupna sredstva zunajzakonskih partnerjev oziroma pravdnih strank pa je predstavljalo ostalih 40 % kupnine (in ne 50 kot je napačno zaključilo prvostopno sodišče). Za ugotovitev, da gre v preostanku (to je 40 % kupnine) za skupna sredstva pravdnih strank, je imelo sodišče dovolj podlage v izvedenih dokazih, ki jih pritožbene navedbe toženca ne morejo omajati. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo tako prihodke obeh pravdnih strank, njune stroške in obveznosti in pravilno ugotovilo, da je imel toženec v razmeroma kratkem obdobju višje dohodke, vendar je moral v tem času plačevati preživnino za otroka, tožena pa takih obveznosti ni imela. Stroške sta plačevala vsak polovico, uporabljala pa sta tožničin avto Yugo, ki je bil njeno posebno premoženje. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče tudi pravilno ocenilo izvedeni dokaz s fotokopijo hranilne knjižice toženčeve matere in pravilno zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da bi preostanek kupnine plačal iz sredstev njegovega posebnega premoženja. Kot izhaja iz fotokopije hranilne knjižice (in kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče) je bila res na dan plačila kupnine dvignjena večja vsota denarja, vendar je bil opravljen istega dne tudi polog. Iz iste listine pa je tudi razvidno, da v daljšem časovnem razdobju na tej knjižici ni bilo večjih vplačil oziroma izplačil. Ob ugotovitvi, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank delež nad 60 % stanovanja, torej 40 % in ob ugotovitvi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, pripada tožnici na skupnem premoženju 20 % delež, kar predstavlja 2/10 oziroma 1/5. Pritožbeno sodišče je pritožbi zato v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnica solastnica do 1/5 skupnega premoženja, ki predstavlja v naravi stanovanje, tožencu pa naložilo, da je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na tožnico do 1/5. Glede pritožbene trditve, da je tožencu mati omogočila nakup stanovanja (pogodbo je sklenil s privolitvijo matere, kot imetnice stanovanjske pravice), česar pa ni uveljavljal kot sestavine njegovega posebnega premoženja, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da stanovanjska pravica in iz nje izvirajoča pravica do odkupa stanovanja, nista sami po sebi premoženjski pravici, ampak gre le za odločitev imetnika stanovanjske pravice o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa stanovanja (glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 710/94).

Glede na spremenjeno odločitev je sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 165. člena Zakona o pravdnem postopku odločalo tudi o stroških vsega postopka. V skladu z uspehom v pravdi je (40 %) je prvostopno odločitev o stroških spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v znesku 214,98 EUR, v skladu z uspehom s pritožbo (20 %), pa je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 90,28 EUR (1. odst. 154. člena ZPP). Na podlagi 163. člena ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, je sodišče kot potrebne stroške priznalo stroške, razvidne iz prvostopne sodbe, v pritožbenem postopku pa stroške sestave pritožbe, 20 % DDV in stroške sodnih taks.