Jedro

Ker storilka v obravnavani zadevi sodišču ni pravočasno predložila dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program in ker pri tem tudi ni z ničemer izkazala, da dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program ni mogla pravočasno pridobiti oziroma ga pravočasno predložiti zaradi objektivnih razlogov, to je razlogov, ki ne izhajajo iz sfere njenega delovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izreklo, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 5. 2. 2014, opr. št. EPVD 613/2013 prekliče (I. točka izreka), da se čas trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja všteje v čas, v katerem lahko storilka ponovno pridobi vozniško dovoljenje (II. točka izreka) in da mora storilka plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa, ker bo sicer prisilno izterjana (III. točka izreka).

Zoper tak sklep se pritožuje storilka, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi navaja, da je sodišču dostavila oziroma posredovala dokazilo o vključitvi v edukacijske delavnice ter da trenutno že opravlja družbena dela, pri katerih potrebuje vozniški izpit. Pritožba ni utemeljena.

Določba osmega odstavka 202. d člena ZP-1 jasno določa, da sodišče storilcu v sklepu, s katerim ugodi predlogu za odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja naloži tudi obveznost, da v roku, ki ni daljši od 15 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova izvajalca pooblaščenega po Zakonu o voznikih. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 pa sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljena, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej tudi če v 15-dnevnem roku od prejema sklepa sodišču ne predloži zahtevanega dokazila. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 98/2013 z dne 17. 9. 2013 zavzelo stališče, da je (materialnopravni) 15-dnevni rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok) prekluzivne narave.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da storilka ene od obveznosti, ki so ji bile naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni izpolnila, saj sodišču v 15-dnevnem roku od vročitve sklepa z dne 5. 2. 2014, ki se je iztekel v torek 25. 2. 2014, saj ji je bil sklep vročen 10. 2. 2014, ni posredovala dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je storilka sodišču predložila dokazilo o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilka takšno dokazilo sicer res posredovala sodišču prve stopnje, vendar je to storila šele 27. 3. 2014, in sicer istega dne, ko ji je bil vročen izpodbijani sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker tako ni nobenega dvoma, da storilka sodišču prve stopnje ni pravočasno, tj. do 25. 2. 2014 dostavila dokazilo o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program (temveč je to storila šele 27. 3. 2014) je ugotovitev sodišča prve stopnje, da storilka v roku, ki je bil določen v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izpolnila ene od obveznosti, ki so ji bile s tem sklepom naložene, pravilna in izpodbijani sklep zakonit in utemeljen, saj storilka v obravnavani zadevi ni z ničemer izkazala, da dokazila ni mogla pravočasno pridobiti oziroma ga pravočasno predložiti zaradi objektivnih razlogov, to je razlogov, ki ne izhajajo iz sfere njenega delovanja (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 119/2013 z dne 19. 11. 2013 in IV Ips 111/2013 z dne 14. 11. 2013).

Glede na dejstvo, da storilka v obravnavani zadevi ni izkazala nobenega posebej opravičljivega objektivnega razloga za nepravočasno izpolnitev svoje obveznosti, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve, storilkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storila s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo storilko pozvalo sodišče prve stopnje.