Jedro

Zgolj trditev, da je tožnik za neresnične podatke vedel, ker je bil zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, na traktor pa je bil zmontiran vitel z datumom izdelave 1. 3. 2008 in ker stroški po internem računu prodajalca št. 473/2010 dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun, ne zadošča za utemeljitev namernosti iz drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006 z dne 7. decembra 2006. Za vedenje tožnika ne zadošča tudi dejstvo, da so bili podatki neresnični. Iz že izvedenih dokazov, pridobljenih v ugotovitvenem postopku (ali pa z dopolnitvijo ugotovitvenega postopka), bi moral organ navesti dejstva (in dokaze), ki ga prepričujejo v to, da je tožnik vedel za neresnične podatke, kajti zgolj njegovo vedenje lahko utemeljuje namerno vložitev napačne prijave, zato ostaja nezadostna obrazložitev v tem pogledu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33113-170/2009-45 z dne 2. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 25. 8. 2009. V obrazložitvi navaja, da je z odločbo z dne 25. 8. 2009 odločila o pravici do sredstev iz naslova ukrepa 122 ter tožniku odobrila nepovratna sredstva v višini 123.350,00 EUR za naložbo v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa. V zadevi odloča v ponovnem postopku, saj je Upravno sodišče s sodbo I U 866/2011 odpravilo njeno odločbo z dne 6. 4. 2011, s katero je zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, ker je ugotovila, da zahtevku priloženi račun podjetja A. ne prikazuje resničnega dejanskega stanja in tudi ne resničnosti nastalih stroškov stranke. Sodišče ji je naložilo, da v ponovnem postopku najprej presodi, ali dejstva, ki jih je že navedel v zapisniku in odločbi davčni organ, zadostujejo za odločitev na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006. Ponovno je preučila zadevo in ugotovila, da stroški, ki jih med drugim obsega sporni račun (za gospodarski vitel, po internem računu prodajalca št. 473/2010), ne ustrezajo resničnim stroškom, kar izhaja iz ugotovitev pregleda na kraju samem in o tem sestavljenega zapisnika z dne 26. 11. 2010 ter listin, na katere je svoje ugotovitve o tem oprl davčni organ, ki je v okviru zagotavljanja pravne pomoči opravil pri tožniku davčni inšpekcijski nadzor (DDV za obdobje september 2010). Za gospodarski vitel so to: zapisnik z dne 26. 11. 2010 (z ugotovitvijo, da je na traktor nameščen vitel z letnico izdelave 2008 ter ES – izjava o skladnosti, izjava proizvajalca, v podjetju B. d.o.o. prejeti račun z dne 3. 10. 2008 (ki izkazujejo leto izdelave vitla 2008) ter garancijski list prodajalca A. d.o.o. (z navedbo leta izdelave 2010). Za interni račun št. 473/2010 so to: delovni nalog št. 628/2010 z dne 24. 9. 2010 (v katerem so navedeni delavci, po dnevih, ko so opravljali dela na traktorju v ..., specifikacija opravljenih del ter specifikacija porabljenega materiala) in potni nalogi (ki niso dokazovali, da bi bili delavci napoteni na službeno pot v ... z določeno nalogo). Na tej podlagi je davčni organ presodil, da račun za traktor ne odraža resnične vsebine poslovnih dogodkov, ker je bil zaračunan vitel, leto izdelave 2010, in ker po internem računu št. 473/2010, zaračunano delo, kilometrina in material ni imelo podlage v verodostojnih listinah. Ugotavlja, da so v računu za traktor, ki ga je stranka predložila z zahtevkom, neresnični podatki (ker je bil zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, na traktor pa je bil zmontiran vitel z datumom izdelave 1. 3. 2008 in ker stroški po internem računu prodajalca št. 473/2010 dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun), stranka pa je za to vedela. Svojo odločitev je oprla na zapisnik opravljenega davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje september 2010 št. DT-0610-254/2010-29-1204-09 z dne 26. 11. 2010. Iz zapisnika na podlagi zbranih ugotovitev izhaja, da so bili podatki na računu z dne 27. 9. 2010 prirejeni in cena traktorja vnaprej določena. Na podlagi tako prirejenih podatkov pa je A. z.o.o., stranki A.A. omogočila, da je le-ta pri agenciji zaprosil za nepovratna sredstva v višjem znesku. Davčni organ je verodostojnost podatkov na računu za traktor presojal na podlagi predložene pisne dokumentacije, kontrolo, ali te listine štejejo za verodostojne (knjigovodske listine) pa je opravil ob uporabi Slovenskih računovodskih standardov (SRS). Uporaba pravil SRS z vidika upoštevanja rezultatov te kontrole v postopkih za izplačilo nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike po Zakonu o kmetijstvu (ZKme-1), po mnenju sodišča ni vprašljiva, kajti prodajalec traktorja je dolžan voditi poslovne knjige v skladu s SRS. Po SRS 21 so podlaga za vpisovanje v poslovne knjige knjigovodske listine (zapisi o poslovnih dogodkih, ki spremljajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke) – torej je s temi prodajalec traktorja razpolagal oziroma moral razpolagati – te pa morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno, za verodostojne pa štejejo, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Iz zapisnika davčnega organa pa izhaja, da je bilo v postopku prodajalcu traktorja in stranki omogočeno predložiti še druge verodostojne listine, s katerimi bi bile ugotovitve davčnega organa izpodbite in podati pojasnila in da je stranka imela možnost, da se o ugotovitvah izjasni. Po presoji sodišča je davčni organ pravilno ugotovil, da račun za traktor ne odraža resnične vsebine poslovnih dogodkov, saj je bil v računu z dne 27. 9. 2010 zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, čeprav je bil na traktorju dejansko zmontiran vitel z datumom 1. 3. 2008, ter da stroški po internem računu dobavitelja št. 473/2010 v višini 14.000,39 EUR dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun. Pred izdajo odločbe o zavrnitvi zahtevka je Agencija pozvala tožnika, da obrazloži stanje in se izjasni glede ugotovitev davčnega organa. Glede na odgovor ugotavlja, da ni uspel dokazati, da so ugotovitve davčnega organa napačne. V pojasnilih je navedel, da ne soglaša z zapisniškimi navedbami davčnega organa, ker so nepopolne, napačne in deloma tudi zavajajoče, da ugotavlja, da nabavljeni traktor za nadgradnjo v celoti ustreza pogojem razpisa, da posel ni navidezen in zavrača ugotovitev, da bi bila izpogajana cena višja z namenom, da bi pri Agenciji zaprosi za sredstva v višjem znesku, ter da kot potrošnik ne more nositi tveganj v zvezi z vodenjem prodajalčevih stroškovnih in ostalih evidenc in da je bil traktor prodan po pošteni ceni ter je v celoti dobavljen. Agencija poudarja, da le nestrinjanje z ugotovitvami davčnega organa ni zadosten dokaz, da so navedene ugotovitve napačne, zato je svojo odločitev oprla na zapisnik opravljenega davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost, iz katerega je razvidno, da navedeni računi ne izkazujejo poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Glede na navedeno in glede na to, da tožnik ni pojasnil očitane nepravilnosti, agencija v ugotovitvenem postopku ne more pritrditi njegovim navedbam. Zapisnik davčnega organa je javna listina in Agencija je sledila ugotovitvam davčnega organa ter ugotovitve davčnega organa štela za resnične. Meni, da ugotovitve in dejstva, ki jih je davčni organ v zapisniku in odločbi navedel, zadostujejo za odločitev na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006. V skladu z določbami tretjega odstavka 5. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006, se ne glede na kakršnekoli posebne določbe plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. Po drugem odstavku 31. člena pa se, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že izplačanih zneskov za navedeno dejavnost, poleg tega pa se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za zadevno in naslednje koledarsko leto. V zvezi z navedbo sodišča glede dopolnitve ugotovitvenega postopka in presoje dokazov odgovarja, da je del prijavnega obrazca tudi priloga 9 in sicer vlagatelji predložijo predračune za načrtovano naložbo, ki morajo biti izdani na ime in priimek oziroma naziv vlagatelja. Pri predračunih za traktor kolesnik za delo v gozdu mora biti razviden tudi proizvajalec in tip vitla. Agencija je po prejemu vseh vlog za navedeni ukrep preverila prijavljeno opremo in mehanizacijo vseh vlagateljev. Na tej osnovi je dne 11. 10. 2010 na generalni urad poslala opis koncepta dodeljevanja sredstev sofinanciranja v okviru PRP in seznam vlog – dobaviteljev, pri katerih je obstajal sum, da gre za izstavljanje faktur za sofinancirano opremo v znesku nad tržno ceno, ki jih izstavljajo bodisi pravne osebe (ali s.p.), ki niso na seznamu distributerjev ali pa gre za povezane osebe z vlagatelji ali za dobavitelje, kjer so sodelovali v verigi s slamnatimi podjetji. Agencija je zaradi navedenega suma predlagala davčni pregled posameznih vlagateljev in dobaviteljev in po potrebi drugih pravnih oseb, sodelujočih v poslu. Nato pa je po preučitvi vseh dejstev in navedb svojo odločitev oprla na zapisnik opravljenega davčnega inšpekcijskega nadzora in ugotovitve iz zapisnika ocenila kot resnične, ker jih je opravila uradna oseba v ugotovitvenem postopku in so skladne tudi z ugotovitvami kontrole na kraju samem. Iz vsega navedenega zaključuje, da zahtevku stranke ni mogoče ugoditi, saj je stranka po prepričanju agencije vedela za neresnične podatke v računu, pa jih je vseeno posredovala agenciji skupaj z zahtevkom.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je v izpodbijani odločbi obsežno povzet dosedanji postopek, ni pa upoštevano tisto, kar mu je naložilo Upravno sodišče v sodbi I U 866/2011 z dne 6. 4. 2011 v 11. točki obrazložitve „da mora najprej presoditi, ali dejstva, ki jih je že navedel v zapisniku in odločbi davčni organ, in preko katerih kot indicev se sklepa na obstoj dejstva, ki je za obravnavano zadevo relevantno, zadostujejo za odločitev na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006“. Tožena stranka je zgolj povzela dosedanji potek postopka ter svojo odločitev sprejela brez izvedbe dodatnih dokazov in brez navedbe kakršnegakoli razloga oziroma utemeljitve svojih zaključkov. Upravni organ bi pri svojem odločanju mogel in moral izhajati iz ugotovitev oziroma zaključku sodišča: a), da sodišče pritrjuje ugotovitvam upravnega organa, da so v računu za traktor vsebovani nekateri neresnični podatki, to je nekateri podatki, ki ne izkazujejo resničnih stroškov sestave oziroma opreme traktorja, ki naj bi jih imel prodajalec (s čimer tožnik sicer ne soglaša); b), da pa na podlagi do sedaj izvedenih dokazov in ugotovitev upravnega organa ni mogoče pritrditi njegovemu zaključku, da je stranka vedela oziroma celo sodelovala pri vnaprejšnjem določanju cene traktorja z namenom uveljavljanja neupravičeno visokega zneska subvencije. Tožnik poudarja, da do izvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora ni vedel, da naj bi bila pravilna letnica izdelave vitla 2008 in ne 2010, kot je prodajalec zapisal v garancijski knjižici vitla, niti ni vedel, da prodajalec pri opremi tega traktorja ni vodil poslovnih listin na način oziroma v skladu s standardi in skrbnostjo, kot bi po oceni davčnega organa in Upravnega sodišča moral. Upravni organ v obravnavani zadevi ne razpolaga z nobenim drugim (novim) dokazom, dejstvom ali razlogom, razen z indicem, da naj bi stranka sodelovala pri vnaprejšnjem določanju fiktivne cene traktorja z namenom neupravičene pridobitve višjega zneska subvencije, kot bi ji sicer pripadal“. Že Upravno sodišče je zavzelo stališče, da navedeni „indic“ še ne zadostuje za odločitev upravnega organa na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe ter da če upravni organ ne bo ugotovil dejanskega stanja, ki mu bi dalo podlago za uporabo tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena, bo moral postopek nadaljevati ob uporabi prvega odstavka 31. člena Uredbe. Tožnik zaradi vseh nevšečnosti pristaja na uporabo prvega odstavka 31. člena Uredbe, z namenom, da se zadeva čimprej zaključi in da prejme vsaj nesporen del zneska subvencije. Organ v izpodbijani odločbi ni navedel nobenih novih razlogov, ki bi mu dajali podlago za odločitev na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe, vendar je kljub temu odločil na podlagi teh določb, s čimer je bistveno kršil pravila postopka in hkrati napačno uporabil materialni predpis. Poudariti je predvsem, da upravni organ v ponovljenem postopku ni s prav ničemer utemeljeno argumentiral svojega „prepričanja“ da že dejstva iz zapisnika in odločbe davčnega organa zadostujejo za odločitev o zavrnitvi zahtevka. Če bi organ svojo odločitev javno in razumljivo oprl na resne, utemeljene in resnične razloge glede vedenja oziroma sodelovanja tožnika pri očitani goljufiji na škodo sredstev Evropske skupnosti, bi tožnik še nekako razumel njegove zaključke. Namesto tega pa se izpodbijana odločitev opira zgolj na subjektivno in neobrazloženo presojo glede vsebine zapisnika in odločbe davčnega organa, pri čemer ne navede niti enega konkretnega razloga oziroma dejstva iz navedenih listin, ki bi utemeljevale njegovo „presojo“. Izpodbijana odločba ne vsebuje odločujočih razlogov o pravno relevantnem vprašanju, na katerega je Upravno sodišče izrecno opozorilo upravni organ in zaradi tega tudi razveljavilo prvotno odločbo, zato je organ pri izdaji nove odločbe bistveno kršil pravila postopka, napačno uporabil materialno pravo in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik je v dosedanjem postopku in upravnem sporu že zelo obširno razložil in utemeljil, da ni vedel za okoliščine, da naj bi bilo kakorkoli narobe s prodajno ceno traktorja oziroma njegovo izdelavo in to vse do izvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora, kaj šele, da bi se s prodajalcem dogovoril za fiktivno visoko ceno traktorja z namenom pridobitve subvencije. Tretji odstavek 5. člena Uredbe določa, da se upravičencu ne izplača dajatev, če je ustvaril lažne pogoje, ki so potrebni za takšno izplačilo. V obravnavani zadevi organ ne more očitati tožeči stranki, da je ustvarila lažne pogoje ali da je odgovorna za ustvarjanje lažnih pogojev v zvezi z nakupno ceno predmetnega traktorja, saj zato organ ni navedel nobenega konkretnega razloga. Iz previdnosti ponovno navaja, da mu je bil vitel dobavljen, ravno tako je bil predmetni traktor tako opremljen, kot je bilo dogovorjeno ob nakupu in je bil na njem tudi opravljen prvi redni servis – tudi tehnični strokovnjaki upravnega organa ob pregledu investicije niso imeli prav nobenih pomislekov, kar kaže, da niti strokovnjak s področja kmetijsko – gozdarske kmetijske mehanizacije ni imel nobenih zadržkov glede traktorja in njegove opreme. Še bistveno bolj pravno relevantna je okoliščina, da ne iz izpodbijane odločbe niti iz listinske dokumentacije niti sodbe Upravnega sodišča ne izhaja, da naj bi tožnik ustvaril kakršnekoli lažne pogoje v zvezi z nabavo vitla oziroma vodenjem dokumentacije glede prodajalčevih internih stroškov opreme oziroma servisa traktorja. Meni, da se tudi pri uporabi določbe prvega odstavka 31. člena Uredbe dokazno breme prevali na upravičenca zgolj izjemoma, zato bi moral upravni organ še toliko bolj dosledno navesti in dokazati pravno relevantne in utemeljene razloge za zavrnitev izplačila celotne subvencije na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe. V nadaljevanju ne soglaša z nekaterimi zaključki sodišča v sodbi I U 866/2011, ki se nanašajo na sporni vitel in interni račun 473/2010. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev zahtevku tožnika za izplačilo oziroma podredno odpravo odločbe in vrnitev zahteve v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika in meni, da ker je svojo odločitev oprla na pravnomočno odločbo DURS, ki je javna listina, je na strani tožnika, da Agencijo prepriča o nasprotnem kot izhaja iz odločbe. Iz sodb sodišča EU, v zadevi C-80/11 in C-142/11 izhaja, da je dolžnost preverjanja zakonitosti poslovanja dolžnost davčnega organa. Ne glede na namernost delovanja stranke, so v javnem razpisu in Uredbi predpisani pogoji za izplačilo predloženih zahtevkov. V kolikor stranka zahtevku za izplačilo predloži neverodostojno listino za izplačilo, v skladu z veljavnimi predpisi ni upravičena do prejema sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike, kot izhaja iz določbe tretjega odstavka 57. člena ZKme-1. Da pa je stranka vložila zahtevek na podlagi neverodostojne listine izhaja iz zapisnika DURS. Uredba v petem odstavku 26. člena določa, da se plačila upravičencev dokaže z računi in dokaznimi dokumenti. V 8. točki poglavja VII. Finančni pogoji dodeljevanja sredstev je navedeno, da se sredstva izplačajo na podlagi zahtevka upravičenca za izplačilo sredstev, pri čemer mora upravičenec zahtevku priložiti originalne račune z izvirnimi dokazili o njihovem plačilu, ki se glasijo na upravičenca. S tem je utemeljeno, da celotni zahtevek ni upravičen do sofinanciranja po prvem odstavku 31. člena Uredbe. Enako stališče, kot ga zagovarja, je v okviru svojih odločitev sprejelo Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo II U 268/2011 z dne 3. 10. 2012, kjer je ravno tako šlo za izplačilo sredstev na podlagi neverodostojnih listin. Iz vsega navedenega meni, da lahko predstavljajo podlago za izplačilo sredstev iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike izključno verodostojne listine. Kolikor stranka predloži kot podlago za izplačilo odobrenih sredstev neverodostojno listino, pristojni organ ne sme odobriti izplačila, ne glede na njeno (ne)namernost, saj je k konkretnosti izplačevanja zavezan na podlagi akreditacijskih meril in druge, že navedene EU zakonodaje.

Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo navaja, da je ključna teza tožene stranke v odgovoru na tožbo, da lahko predstavljajo podlago za izplačilo sredstev izključno verodostojne listine in da kolikor stranka predloži kot podlago za izplačilo odobrenih sredstev listino, ki se izkaže za neverodostojno, organ ne sme odobriti izplačila, ne glede na njeno (ne)namernost ravnanja. Teza ne vzdrži kritične presoje, saj je v direktnem nasprotju z materialnim pravom.

Tožba je utemeljena.

V sodbi I U 866/2011 z dne 15. 5. 2012 je sodišče soglašalo z Agencijo, da so v računu za traktor, ki ga je tožnik predložil z zahtevkom za izplačilo, neresnični podatki (ker je bil zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, na traktor pa je bil zmontiran vitel z datumom izdelave 1. 3. 2008 in ker stroški po internem računu prodajalca št. 473/2010 dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun). Na podlagi neresničnih podatkov je tožnik posledično vložil „napačno“ prijavo, v smislu določbe drugega odstavka 31. člena Uredbe. Ni pa sodišče v sodbi soglašalo s toženo stranko, da je ugotovljen in podan dejanski stan po uporabljani materialni določbi, da je upravičenec napačno prijavo vložil „namerno“.

Po določbi drugega odstavka 31. člena Uredbe, se, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za zadevno in naslednje leto EKSRP. V zvezi z namernostjo je sodišče v sodbi I U 866/2011 poudarilo, da bi sklep o namernosti (10. odstavek sodbe) lahko slonel zgolj na izkazanih dejstvih o sodelovanju tožnika s prodajalcem pri prirejanju cene, tako da je le ta dosegla vnaprej določeno ceno, ki ni imela podlage v resničnih stroških. Razlogov o tem izpodbijana odločba ni vsebovala, zato jo je sodišče odpravilo in napotilo organ, da po potrebi dopolni ugotovitveni postopek, predvsem pa, da opravi kritično in logično presojo dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in medsebojnega součinkovanja izvedenih dokazov (10. člen ZUP), svojo odločitev pa obrazloži tako, da bo s tem zadoščeno določbi 214. člena ZUP.

Z izpodbijano odločbo, ki je izdana v izvajanju sodbe Upravnega sodišča I U 866/2011, pa Agencija ni sledila sodbenim napotkom, ki so se nanašali na pravilno uporabo materialnega prava (5. člen Uredbe in drugi odstavek 31. člena Uredbe) in upoštevanju določb postopka (214. člen ZUP). Namreč iz izpodbijane odločbe še vedno ne izhaja navedba dejanske podlage (okoliščin), iz katerih je tožena stranka lahko zaključila, da je tožnik vedel oziroma celo sodeloval pri listinskem deliktu (priredbi podatkov na računih), pa je vseeno nanje oprl svojo prijavo za izplačilo sredstev. Že vedenje, da so podatki na računu prirejeni, pa bi po mnenju sodišča zadostovalo za sklep, da je „namerno vložil napačno prijavo“ (drugi odstavek 31. člena Uredbe), saj je prijava na njih temeljila. Obrazložitev tožnikovega vedenja (okoliščin, iz katerih bi to dejstvo s stopnjo gotovosti izhajalo), pa je v izpodbijani odločbi ponovno izostala, kar pomeni ponovno kršitev 214. člena ZUP, kot tudi določb Uredbe. Posledično to tudi pomeni, da organ ni sledil napotkom v sodbi, kot bi glede na določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moral. Zgolj trditev, da je tožnik za neresnične podatke vedel, ker je bil zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, na traktor pa je bil zmonitran vitel z datumom izdelave 1. 3. 2008 in ker stroški po internem računu prodajalca št. 473/2010 dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun (peti odstavek stran 2 izpodbijane odločbe), ne zadošča za utemeljitev namernosti iz drugega odstavka 31. člena Uredbe. Za vedenje tožnika ne zadošča tudi dejstvo, da so bili podatki neresnični. Iz že izvedenih dokazov, pridobljenih v ugotovitvenem postopku (ali pa z dopolnitvijo ugotovitvenega postopka), bi moral organ navesti dejstva (in dokaze), ki ga prepričujejo v to, da je tožnik vedel za neresnične podatke, kajti zgolj njegovo vedenje lahko utemeljuje namerno vložitev napačne prijave. Sodišče še enkrat poudarja, da ob ponovni presoji izpodbijane odločbe ostaja pri svojem stališču in razlogih, ki jih je navedlo v zvezi z neresničnostjo podatkov (7., 8. in 9. odstavek sodbe I U 866/2011). V zvezi s tem je obrazložitev izpodbijane odločbe popolna in jo tudi presoja kot pravilno, ostaja pa nezadostna obrazložitev v pogledu tožnikove namernosti, ki jo zahteva določba drugega odstavka 31. člena Uredbe, ki se nanaša na znižanja in izključitve za uveljavljano podporo. S tem pa ostaja neobrazložena tudi splošna določba tretjega odstavka 5. člena Uredbe. V zvezi z določbo tretjega odstavka 5. člena Uredbe „upravičenec, ki ustavi lažne pogoje“ pa sodišče dodaja, da bo Agencija zadostila tudi tej splošni določbi, kolikor bo pravilno uporabila določbo drugega odstavka 31. člena Uredbe in navedla, zakaj meni, da je tožnik vedel za neresnične podatke v listinski dokumentaciji, pa je nanje prijavo vseeno oprl, kajti to bi pomenilo njegovo namerno ravnanje. V zvezi z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da stranka ni upravičena do izplačila, kolikor predloži neverodostojno listino za izplačilo, glede na določila Uredbe in tretjega odstavka 57. člena ZKme-1, ne glede na namernost, pa sodišče odgovarja, da izpodbijana odločitev temelji na tretjem odstavku 5. člena Uredbe v povezavi z drugim odstavkom 31. člena Uredbe zato stališče tožene stranke, ki ga izpeljuje iz drugih določb Uredbe, ob uporabljeni pravni podlagi ne vzdrži presoje. Ne glede na zgoraj navedeno ugotovitev pa še dodaja, da je res dolžnost davčnega organa, da presoja zakonitost poslovanja, tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, vendar davčni organ ni presojal zakonitost poslovanja tožnika. Ker je davčni organ ugotovil nezakonitost poslovanja prodajalcev traktorja in je tožnik na izstavljene račune (kot kupec v tem odnosu) oprl svojo prijavo in jo predložil toženi stranki, je le-to šteti zaradi ugotovitev davčnega organa za napačno. Za pravilno uporabo drugega odstavka 31. člena Uredbe je dokazno breme na strani organa, da dokaže prijaviteljevo namernost (in s tem njegovo nezakonitost ravnanja). Že v sodbi I U 866/11 pa je sodišče napotilo organ, da lahko uporabi drugo pravno podlago – prvi odstavek 31. člena Uredbe, kolikor pa jo bo organ uporabil v ponovnem postopku, bo to predmet eventualnega bodočega upravnega spora.

V ponovnem postopku naj organ ravna, kot ga je napotilo že sodišče v sodbi I U 866/2011 – odstavek 11 in v zadevi ponovno odloči. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo, ker je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik. Odločbo pa je odpravilo, ker je tožena stranka glede na navedeno kršila pravila postopka ter nepravilno uporabila materialno pravo ter je iz tega razloga odločba tožene stranke nezakonita. Odpravilo jo je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo upravni organ v ponoven postopke.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.