Jedro

Za opredelitev zavezanca za vračilo nepremičnin po določbi 51. člena ZDen ne štejejo le podatki iz zemljiške knjige. Zemljiška knjiga je sicer res izvorna evidenca o (med drugim) lastništvu nepremičnin, za katero kot javno knjigo velja, da je resnično tisto, kar je v njej zapisano, vendar pa je treba v postopku denacionalizacije ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet denacionalizacijske postopka.

Pri odločanju v postopku denacionalizacije je treba upoštevati stanje stvari, ki se vrača, v času vračanja, pri čemer je primarno načelo načelo vračanja v naravi, če je to možno.

Če je zaradi vlaganj prve tožnice prišlo do povečanja vrednosti vrnjene stvari, je to lahko stvar zahtevka prve tožnice za povračilo vlaganj po 25. členu ZDen.

Izrek

Zadevi IV U 45/2012 in IV U 46/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot IV U 45/2012. Tožbi se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da se upravičenkama A. p.o. (sedaj B. z.b.o.) in C. d.d. (sedaj D. d.d.) vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 2137/1 – poslovna stavba v površini 427 m2 in na parc. št. 2137/2 – dvorišče v površini 480 m2, obe vl. št. 775, k.o. ..., in sicer vsaki do ½, v 2. točki izreka, da je zavezanec za vračilo nepremičnega premoženja iz 1. točke te odločbe prva tožnica, razen za prostore v pritličju stavbe in sicer izhod v izmeri 20 m2, dvorana v izmeri 255,58 m2 ter v nadstropju galerija 30 m2, ležeče na parc. št. 2137/1, vl. št. 775, k.o. ..., za katere je zavezanec druga tožnica, na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996, v 3. točki izreka, da Okrajno sodišče v Celju, Zemljiška knjiga po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja, v 4. točki izreka, da so stroški postopka poravnani, v 5. točki izreka, da bo o zahtevku iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin, za katere je zavezanec druga tožnica, upravni organ odločal v posebnem postopku z dopolnilno odločbo. V obrazložitvi je navedel, da sta A. in C. pri organu pravočasno vložili zahtevo za denacionalizacijo po 67. členu Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in k zahtevi predložili vse listine po 62. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Nepremično premoženje, ki je predmet zahteve, je danes kompleks stavbnih in zemljiških parcel, ki ležijo na vogalu današnje ... in ..., vključno z dvorano kina E. v ... in poslovno stavbo F. d.d. na parc. št. 2136, za katero je bilo ugotovljeno, da je bila na podlagi Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Celje razglašena za spomenik meščanske in trške arhitekture. Zahteva je bila v tem delu odstopljena pristojnemu ministrstvu. V tem postopku je predmet vračila parc. št. 2137/1 – poslovna stavba površine 427 m2 in parc. št. 2137/2 - dvorišče površine 480 m2, vl. št. 775, k.o. ..., zemljiškoknjižne lastnice prve tožnice. V postopku je bilo že večkrat odločeno, z zadnjo odločbo je organ 29. 6. 2007 izdal odločbo, s katero je vrnil premoženje v obliki odškodnine, na pritožbo vlagateljic pa je drugostopni organ odločbo odpravil in jo vrnil prvostopnemu organu z napotili v ponovni postopek. Prvostopni organ je v nadaljevanju postopka ugotovil zavezanca za vračilo premoženja po 51. členu ZDen in sicer prvo tožnico, ki je zemljiškoknjižna lastnica in v katere premoženju je tudi obravnavano premoženje, in drugo tožnico, ki ima v dejanski uporabi del podržavljenih prostorov na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996. V zvezi z ugovorom prve tožnice o nemožnosti vračila v naravi iz razloga po četrtem odstavku 16. člena ZDen je organ navedel, da se ta določba lahko uporablja le za podjetja v mešani lastnini po stanju ob uveljavitvi predpisa o lastninskem preoblikovanju podjetij. Po ZDen banke niso izključene kot zavezanke, zaradi česar se četrti odstavek 16. člena ZDen ne more uporabljati kot ovira za vračanje nepremičnin, ki so med sredstvi bank, ki so bile ob uveljavitvi ZDen družbene pravne osebe. Te nepremičnine so bile v družbeni lasti prve tožnice do leta 1999, ko se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL) vknjižila lastninska pravica v vl. št. 775, k.o. ..., na prvo tožnico. Tudi ugotavljanje lastninske strukture banke na dan uveljavitve ZDen glede na neomejeno in zakonito vlaganje zasebnega kapitala do danes ni relevantno, saj je bil ta kapital vložen na podlagi predpisov. Nepremičnine, za katere je zavezana prva tožnica, nikoli niso bile last fizičnih ali civilnopravnih oseb, niti ni šlo za mešano lastnino, kot delniška družba je bila prva tožnica ustanovljena 1989, delež fizičnih oseb kot delničarjev je bil pod 1 %, zaradi česar se četrti odstavek 16. člena ZDen ne more uporabljati kot ovira za vračilo. Tudi drugostopni organ je ugotavljal, da zadostuje, da organ ugotovi razmerje med vrednostjo celotnega premoženja banke in vrednostjo tistega premoženja banke, ki je predmet vračila v tem postopku. Med sredstvi banke so torej nepremičnine na parc. št. 2137/1 in 2137/2, ki jih banka ni nikoli lastninila in niso last njenih delničarjev. Kot izhaja iz cenitvenega poročila in odgovora izvedenca A.A. je sedanja vrednost nepremičnine, ki se vrača s to odločbo, 338.238,94 EUR, premoženje prve tožnice pa je po bilanci stanja na dan 31. 12. 2009 2.360.210 EUR, kar pomeni, da vrednost nepremičnine predstavlja 0,01433 % vrednosti vseh sredstev, kar je v smislu odločbe Ustavnega sodišča bagatelen delež. Iz poročila tudi izhaja, da znaša vrednost podržavljenega premoženja, za katerega je zavezana druga tožnica, ob podržavljenju 319.906,56 EUR, v času vračanja pa 281.420,96 EUR, kar pomeni, da se je vrednost zmanjšala za 12,03 %. Vrednost podržavljenih prostorov, za katere vračilo je zavezana prva tožnica, pa je v času podržavljenja znašala 206.056,84 EUR, v času vračanja pa 338.238,94 EUR, kar pomeni, da se je vrednost prostorov povečala za 64,15 %. Organ je tako ugotovil, da je zahteva utemeljena. Prejšnja lastnica G. je bila ves čas delovanja organizirana kot kreditna zadruga. V času podržavljenja je bila lastnica nepremičnega premoženja, katere vračilo se zahteva v tem postopku. Prenehanje lastninske pravice je bilo izvedeno na prisilen način, na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug. Druga tožnica je glede na posredovane listine in izjave zavezanka za vračilo v pritličju stavbe – izhod v površini 20 m2, v nadstropju stavbe – galerija v površini 30 m2 in v pritličju stavbe – dvorana v površini 255,58 m2, kar predstavlja prostore kina E. Druga tožnica se je vseskozi aktivno udeleževala postopka, prva tožnica ji je lastništvo na zgoraj opredeljenih nepremičninah priznavala, lastništvo pa sta ji priznavali tudi vlagateljici. Druga tožnica je tudi predložila dokazilo o svojem razpolaganju z nepremičnino – kino E. je prepustila tretji osebi v uporabo zaradi izvajanja posebne kulturne dejavnosti - art filmskih predstav. V zvezi s pripombami druge tožnice na poročilo po 65. členu ZDen je organ še navedel, da njenih ugovorov, da premoženja ni mogoče vrniti zaradi učinkov po 88. členu ZDen, ne more sprejeti iz zgoraj opredeljenih razlogov, saj je svoje lastništvo obravnavanih nepremičnin v postopku izkazala. Za del, ki ga organ vrača v tem postopku, pa je bilo ugotovljeno, da ne gre za kulturni spomenik.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbi tožnic, v zvezi s pritožbenimi navedbami prve tožnice o nemožnosti vračila zaradi nove stvari pa je še dodal, da ni sporno, da je bila jedilnica na parc. št. 2137/1 prizidana po nacionalizaciji, vendar ne na zemljišču, ampak le nad kinodvorano, torej na obstoječem objektu. Skupna vrednost nepremičnin kompleksa kina E. je 2.270.628,34 EUR, vrednost jedilnice pa 95.418,57 EUR, kar ne izpolnjuje kriterijev iz sklepa Vrhovnega sodišča, X Ips 771/2008 z dne 17. 11. 2010, da je vračanje nepremičnine pogojeno s takšnimi investicijskimi vlaganju vanjo, zaradi katerih se je zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenila. Za pridobitev lastninske pravice na stavbi na originarni način z gradnjo na tujem zemljišču je tedaj veljavni 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij zahteval graditeljevo dobro vero, torej da ta ni vedel, da gradi na tujem svetu. Ker je prva tožnica vedela, da vlaga v tujo nepremičnino, se na 24. člen ZTLR ne more sklicevati. Prav tako ni mogoče uporabiti 25. člena ZTLR. Če se bo v postopku ugotovila večvrednost nepremičnine, pa bi bila prva tožnica upravičena do razlike njene vrednosti pod pogoji iz 25. člena ZDen. V zvezi s pritožbenimi navedbami druge tožnice pa je navedel, da se v tem postopku nedvomno ne vrača del nepremičnine, ki je bil razglašen kot kulturni spomenik, saj je bil kot tak razglašen le tisti del stavbe ..., ki stoji na parc št. 2136, k.o. ... Tako izhaja tudi iz odločbe Ministrstva za kulturo, št. 490-11/2007 z dne 22. 5. 2007, v kateri je navedeno, da je le še preddverje kina E., ki ni predmet te odločbe, razglašeno kot kulturni spomenik. Del stavbe, ki predstavlja kino E., pa je predmet te zadeve in ni bil razglašen kot kulturni spomenik. Druga tožnica tudi ni izkazala obstoj ovir po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj ni predložila in tudi ni predlagala izvedbo kakšnih dokazov. Na eni strani je izpodbijala pravni temelj nastanka in obstoja posesti ter lastništva nepremičnin, ko je navajala, da je pogodba o prenosu iz leta 1996 nična, na drugi strani pa navajala, da potrebuje kino E. za izvajanje kulturne dejavnosti, torej si ga lasti in ga želi obdržati v razpolaganju. Glede na pravilo dokaznega bremena druga tožnica ni izkazala, da so za vrnitev nepremičnin podane ovire v naravi.

Prva tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Organ se je postavil na stališče, da v denacionalizacijskem postopku ne zadoščajo zemljiškoknjižni podatki za določitev zavezanca, pač pa je treba ugotoviti, v čigavem premoženju je podržavljeno premoženje. Organ bi moral pojasniti na podlagi konkretnih dokazov, zakaj zemljiška knjiga ne zadošča, zaradi česar naj bi zavezanec dokazal, da neko premoženje ni v njegovi lasti in ne obratno, ko bi to moral dokazovati upravičenec. Tega ne dopuščata ne ZDen in ne ZUP. V času, ko je prva tožnica gradila, je bil v veljavi ZTLR. Po 24. do 26. člena ZTLR zgradba ni bila prirast zemljišča, ampak nova stvar, ki je neodvisna od zemljišča in je nastala s predelavo materiala v zgradbo, zemljišče pa je bilo akcesorna stvar, zgradba pa glavna. Pravila o gradnji na tujem zemljišču se ne uporabljajo za gradnjo na družbeni lastnini. Organ je to spregledal. Vrhovno sodišče je v sklepu v zadevi II Ips 8/2008 z dne 3. 4. 2008 pojasnilo, da je institut gradnje na tujem zemljišču urejen v drugem oddelku 2. poglavja ZTLR in ureja le pravico pridobitve lastninske pravice z gradnjo na zemljišču, ki je v zasebni lasti drugega. Stavbna zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja so bila takrat v družbeni lastnini in ker se institut gradnje na tujem zemljišču v družbeni lastnini ni uporabljal oziroma družbena lastnina tega instituta ni poznala, je to razlog za odpravo odločbe. Tako tudi Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah: U 498/2007 z dn 21. 10. 2008, U 1161/2004 z dne 21. 6. 2005, I Up 1017/2005 z dne 20. 11. 2008. Ker je med strankami nesporno, da je nastal nov objekt, kar priznavata tudi upravičenki, ko navajata, da ''jedilnica fizično in po lokaciji ne predstavlja objekta s kino dvorano''. Jedilnica je nastala po podržavljenju, zaradi česar ni predmet vračila. Drugostopni organ sicer tudi ni pristojen za ugotavljanje morebitnih sprememb objekta zaradi gradnje jedilnice, temveč bi moral opraviti ogled na kraju samem. Poleg tega gre za stvar, za katero organ nima strokovnega znanja in bi moral povabiti k dokazovanju izvedenca gradbene stroke. Prva tožnica je tudi trdila, da se je površina objekta spremenila, drugostopni organ pa je to spregledal, spregledal pa je tudi, da je bila zaradi dograditve jedilnice spremenjena zunanjost, saj se je dozidalo nadstropje. Če je novo stvar dogradila družbeno pravna oseba, njena sredstva niso prešla na podlagi podržavljenja, ampak gre za novo stvar, ustvarjeno z vlaganjem sredstev v družbeni lastnini, zato ni pravne podlage za vračilo. Predlagala je, da sodišče dopusti in izvede ponujene dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Druga tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da izpodbija odločbo iz razlogov kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Druga tožnica ne more biti zavezanka za vračilo predmetnih nepremičnin na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996, saj je ta pogodba glede na 88. člen ZDen nična, ker je bila sklenjena po uveljavitvi ZDen. Na ničnost pa morajo paziti sodišča in organi po uradni dolžnosti. Pri predmetni nepremičnini je vknjižena lastninska pravica na prvo tožnico, torej druga tožnica ne more biti zavezanka niti po 51. členu ZDen. Nepomembno za sporno odločitev je dejstvo, da je druga tožnica zahtevala, da se ji prizna status stranke v postopku, ki ji je bil s sklepom z dne 12. 1. 2006 tudi priznan, saj to še ne pomeni, da ima tudi položaj zavezanke. O tem ugovoru se prvostopni organ tudi ni izrekel, s čimer je zagrešil kršitev pravil postopka in napačno ugotovil dejansko stanje. Ministrstvo za kulturo pa je po izdaji sklepa z dne 12. 1. 2006 tudi izdalo sklep z dne 14. 2. 2007, s katerim je odločilo, da druga tožnica ni stranka v postopku glede nepremičnine s parc. št. 2136, k.o. ..., ki je bila tudi predmet pogodbe z dne 12. 2. 1996. Z neupoštevanjem sklepa z dne 14. 2. 2007 je organ zagrešil tudi kršitev pravil postopka, saj ni uporabil 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Prav tako ni pomembno, ali druga tožnica izkazuje pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 12. 2. 1996, saj morajo na ničnost upravni organi paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno in ker podatki spisa dajejo sodišču zanesljivo podlago za odločitev, je druga tožnica predlagala, da sodišče izpodbijani akt odpravi glede druge tožnice in v sporu polne jurisdikcije s sodbo samo odloči o stvari ter denacionalizacijski zahtevek zoper drugo tožnico zavrže oziroma podredno, da akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu organu, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev stroškov postopka. Sicer je pa prvostopna odločba tudi neizvršljiva, saj uporablja označevanje nepremičnine po stanju do 30. 4. 2011, neizvršljiva pa je tudi v 4. točki, saj se morajo po 1. 5. 2011 vsi zemljiškoknjižni predlogi vložiti pri Vrhovnem sodišču RS, kar je toženka očitno spregledala.

Toženka je v obeh zadevah poslala skupne upravne spise, na tožbi pa vsebinsko ni odgovorila.

Sodišče je v zadevi IV U 45/2012 poslalo tožbo v odgovor prizadetim strankam H., B. z.b.o. in D. d.d.. Prizadeta stranka H. pa je v odgovoru na tožbo navedla, da soglaša z navedbami tožnice F. v zvezi s stališčem organa glede določitve zavezanca, kar tudi pomeni, da ni zavezanka za vračilo v odločbi opredeljenih prostorov. Navedla je še, da je pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 nična, v ostalem pa se je sklicevala na navedbe v svoji tožbi v zadevi IV U 46/2012. Prizadeti stranki B. z.b.o. in D. d.d. sta v skupnem odgovoru navedli, da se strinjata z odločitvijo prvostopnega organa, da sta zavezanki za vračilo pravilno določeni, upoštevaje ne samo podatke zemljiške knjige, temveč tudi druge listine ter izjave zavezank v postopku. Nedvomno pa jedilnica ni nova stvar, saj gre za prostore v izmeri 150 m2, ki so bili vzidani ali dozidani že v obstoječi objekt, v tisti del bivšega kina E., ki je lociran nad glavno dvorano kina, spodaj pod jedilnico pa je nameščen stari objekt, kar pomeni, da jedilnica ni pozidana na sami parceli. Tudi izvedenec A.A. je jedilnico lociral v višje nadstropje. Gre za del objekta, zato lahko prva tožnica uveljavlja le vlaganja. Drugostopni organ pa je o pritožbi odločal tudi na podlagi ugotovitev iz poročila izvedenca A.A., zaradi česar mu ni bilo treba izvajati svojih ogledov.

Sodišče je v zadevi IV U 46/2012 poslalo tožbo v odgovor prizadetim strankam F. d.d., B. z.b.o. in D. d.d.. F. d.d. je v odgovoru na tožbo uvodoma predlagala združitev zadev IV U 45/2012 in IV U 46/2012 v skupno obravnavanje, navedla, da sicer meni, da je odločba nezakonita, kar izpodbija v upravnem sporu pod IV U 45/2012, vendar pa ni zavezanka za vračilo nepremičnin v naravi, za katere je z izpodbijano odločbo kot zavezanka določena druga tožnica. Sporni prostori so v lasti druge tožnice, kar je bilo med strankami ves čas nesporno (pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996). V postopku pred Ministrstvom za kulturo pa je šlo za druge nepremičnine, zaradi česar ne gre za isto zadevo. Pogodba z dne 12. 2. 1996 pa tudi ni nična, bila pa je dejansko realizirana. Prizadeti stranki B. z.b.o. in D. d.d. sta v skupnem odgovoru navedli, da prerekata vse navedbe druge tožnice, da je druga tožnica nedvomno zavezanka za vračilo, saj ima v svojem premoženju stvar, ki je predmet vračila, zaradi česar je tudi odveč razpravljati o vplivu domnevne ničnosti pogodbe z dne 12. 2. 1996, saj je bil prenos dejansko izvršen. Treba pa je še opozoriti, da se tudi prva tožnica ne šteje več kot zavezanko. Druga tožnica pa tudi ni izkazala, da je kino E. kulturni spomenik.

Druga tožnica je v pripravljalni vlogi v zadevi IV U 46/2012 še navedla, da vztraja pri svojih navedbah, da ni zavezanka za vračilo, da ne nasprotuje združitvi zadev IV U 45/2012 in IV U 46/2012 v skupno obravnavanje, da prva tožnica nima prav, da gre pri postopku pred Ministrstvom za kulturo za drug predmet postopka, saj gre za sicer različne fizične dele istega objekta.

Prizadeti stranki B. z.b.o. in D. d.d. sta v zadevi IV U 46/2012 v pripravljalnem spisu še dodali, da druga tožnica na eni strani zatrjuje, da je pogodba z dne 12. 2. 1996 nična, na drugi strani pa nepremičnino uporablja. Razpolaganja s stvarjo torej ne zanika. Z odločbo Ministrstva za kulturo pa se ni odločalo o vračilu kompleksa kina E., zato ne more predstavljati nobenega dejstva glede statusa druge tožnice kot zavezanke.

Sodišče je zadevi IV U 45/2012 in IV U 46/2012 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se z obema tožbama izpodbija isti upravni akt. Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vzpostavitvi lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičenk (sedaj) B. z.b.o. in D. d.d., vsaki do ½, na parc. št. 2137/1 – poslovna stavba v površini 427 m2 in na parc. št. 2137/2 – dvorišče v površini 480 m2, obe vl. št. 775, k.o. ..., pri čemer je prva tožnica zavezanka za vračilo opredeljenega nepremičnega premoženja (tj. parc. št. 2137/1 in 2137/2, k.o. ...), razen za prostore v pritličju stavbe: izhod v izmeri 20 m2, dvorana v izmeri 255,58 m2 ter v nadstropju: galerija v izmeri 30 m2, ležeče na parc. št. 2137/1, vl. št. 775, k.o. ..., za vračilo katerih pa je zavezana druga tožnica.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenim ugovorom prve tožnice o spornem postopanju organa pri določitvi zavezanca za vračilo obravnavanih nepremičnin, sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ glede na podatke upravnih spisov in ob upoštevanju 51. člena ZDen pravilno postopal in posledično tudi pravilno določil zavezanca. Po 51. členu ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (prvi odstavek). To pa po mnenju sodišča ne pomeni, da za opredelitev zavezanca za vračilo nepremičnin po tej določbi štejejo le podatki iz zemljiške knjige. Zemljiška knjiga je sicer res izvorna evidenca o (med drugim) lastništvu nepremičnin, za katero kot javno knjigo velja, da je resnično tisto, kar je v njej zapisano, vendar pa je treba v postopku denacionalizacije ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Tako tudi smiselno Ustavno sodišče v svoji odločbi, Up-2677/08 z dne 15. 4. 2010, ko je med drugim zapisalo, da napačen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ne sme privesti do izgube pravic denacionalizacijskega upravičenca (glej točko 22. obrazložitve). Glede na vsebino Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996 je druga tožnica po tej pogodbi, sklenjeni s I. p.o., sprejela v last in v razpolaganje z vsemi pravicami in obveznostmi (med drugim) nepremičnine: - v ..., kot posamezen del stavbe, stoječe na parc. št. 2137/1 poslovna stavba v izmeri 427 m2, in 2137/2 dvorišče v izmeri 480 m2, vl. št. 775, k.o. ... (pri tem med strankami ni sporno, da predmet te pogodbe v naravi predstavlja kino E.). Pogodba sicer res ni bila izvedena v zemljiški knjigi (ne glede na intabulacijsko klavzulo v 5. členu pogodbe), vendar pa je do prenosa nedvomno prišlo, saj je druga tožnica nato te iste nepremičnine dala v najem s pogodbo o najemu poslovnih prostorov z dne 13. 2. 1996, kar pomeni, da je s temi nepremičninami tudi razpolagala oziroma še razpolaga in z njimi upravlja. Temu tudi druga tožnica v postopku ni ugovarjala, saj se je v vlogi, s katero je zahtevala vključitev v postopek, opredelila kot dejanska lastnica teh prostorov (vloga z dne 3. 1. 2006), zaradi česar ji je prvostopni organ status stranke v postopku tudi priznal, v vlogi z dne 22. 11. 2006 pa je druga tožnica tudi navedla, da ''kot dejanski lastnik kina E.'' v skladu z 19. členom ZDen nasprotuje vrnitvi v naravi (sodišče pri tem pripominja, da druga tožnica za svojo trditev o podani oviri iz 19. člena ZDen ni podala nobenih dokazov). Prva tožnica pa je že v postopku v svojem dopisu z dne 28. 11. 2007 pojasnila, da teh nepremičnin v svojih poslovnih knjigah ne vodi med svojimi sredstvi, v odgovoru na tožbo v svojstvu prizadete stranke v zadevi IV U 46/2012 pa je še enkrat navedla, da ni zavezanka za vračilo zgoraj opredeljenih prostorov, za katere je zavezana za vračilo druga tožnica.

Prva tožnica tudi nima prav, da je treba pri odločitvi o možnosti vračila v naravi v zvezi z dograjeno jedilnico nad kinodvorano po podržavljenju in pred denacionalizacijo upoštevati predpise, ki so veljali v času gradnje v zvezi z gradnjo na tujem zemljišču glede na sistem družbene lastnine in status prve tožnice pred uveljavitvijo ZDen, tj. ZTLR, ZSZ, idr.. Pri odločanju v postopku denacionalizacije je treba upoštevati stanje stvari, ki se vrača, v času vračanja (2. člen ZDen v povezavi s III. poglavjem Oblike denacionalizacije v ZDen), pri čemer je primarno načelo načelo vračanja v naravi, če je to (ob upoštevanju vseh pogojev in omejitev oziroma izključitev) možno. V primeru, kot je obravnavani, ko prva tožnica ugovarja, da je zaradi gradnje jedilnice obravnavana nepremičnina ''nova stvar'', je zato po 25. členu ZDen treba ugotoviti, ali je prišlo zaradi novih investicij do tako bistveno spremenjene zunanjosti, namembnosti ali površine nepremičnine, da ne gre več za isto stvar oziroma isto nepremičnino. To pa iz izpodbijane odločbe oziroma izvedenskega mnenja izvedenca A.A. ne izhaja, zlasti ob upoštevanju razmerja med vrednostjo celotne obravnavane nepremičnine (2.270.628,34 EUR) in same jedilnice (95.418,57 EUR), kakor tudi razmerja med površino celotne nepremičnine (821,78 m2) in površino jedilnice (150 m2). Že ti podatki zatrjevanj prve tožnice ne potrjujejo. Drugostopni organ pa se je tudi mogel opreti na povzete podatke, saj so to podatki – kot že navedeno – iz izvedenskega mnenja, ki ga pa je izdelal sodni izvedenec gradbene stroke, in ne podatki, ki bi jih ugotavljal drugostopni organ sam oziroma z morebitno izvedbo ogleda na kraju samem. Če pa je zaradi vlaganj prve tožnice prišlo do povečanja vrednosti vrnjene stvari, pa je to lahko stvar zahtevka prve tožnice za povračilo vlaganj po 25. členu ZDen.

V zvezi s tožbenimi ugovori druge tožnice pa se sodišče uvodoma še dodatno opredeljuje glede pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 12. 2. 1996. Zanjo druga tožnica namreč trdi, da je nična glede na 88. člen ZDen, pri čemer je opozorila, da morajo na ničnost paziti sodišča in organi po uradni dolžnosti. Po vpogledu v navedeno pogodbo z dne 12. 2. 1996 sodišče ugotavlja, da so bili kot podlaga za njeno sklenitev navedeni Zakon o naravni in kulturni dediščini, Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (UL RS, št. 75/94), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (UL RS, št. 55/92 in nadaljnji) ter 9. člen Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (13/93 in nadaljnji). Iz 65. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture izhaja, da postane premoženje, ki je kot družbena lastnina v upravljanju podjetij in drugih pravnih oseb, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljale dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju kulture, z dnem uveljavitve tega zakona javna lastnina države oziroma lokalne skupnosti v obsegu, ki ustreza vrednosti deleža družbenega kapitala, pridobljenega ob ustanovitvi in v okviru financiranja prek samoupravnih interesnih skupnosti oziroma iz proračunov (prvi odstavek); v preostalem delu se družbeni kapital v teh podjetjih in drugih pravnih osebah lastnini po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, pred pričetkom lastninjenja pa mora biti ugotovljen delež družbenega kapitala, ki postane javna lastnina po prejšnjem odstavku tega člena (drugi odstavek). V 9. členu Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij, izdani na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, pa je določeno, da podjetje opiše in z dokumentacijo utemelji vse potrebne postopke pred pričetkom lastninskega preoblikovanja, ki se nanašajo na (med drugim): - izločitev kulturnih in naravnih znamenitosti (sedma alineja). Iz povzetih zakonskih in podzakonskih določb je torej razvidno, da je bila pogodba med podjetjem I. p.o. in drugo tožnico sklenjena v postopku izvedbe lastninskega preoblikovanja podjetja I. p.o. (to potrjuje tudi 13. člen pogodbe, v kateri je določeno, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem in sicer, da stopi v veljavo z izdajo prvega soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo k Programu lastninskega preoblikovanja podjetja I. p.o.), torej zaradi zakonsko določenih postopkov in ne prostovoljno, zaradi česar po presoji sodišča nedvomno ne gre za nedopustno razpolaganje na podlagi 88. člena ZDen (pri čemer se sodišče ob tem ne spušča v predhodno podane izjave druge tožnice v postopku, da je lastnica in uporabnica kina E.). Na pravilnost presoje prvostopnega organa v tem postopku tako ne more vplivati po mnenju druge tožnice diametralno nasprotno stališče v postopku denacionalizacije, ki se vodi pred Ministrstvom za kulturo, katerega predmet je parc. št. 2136, ki je bila tudi predmet te pogodbe, saj ne gre za odločanje o isti upravni zadevi (v tem postopku sta namreč predmet denacionalizacije parc. št. 2137/1 in 2137/2), vsak upravni organ pa je pri svojem delu samostojen in odloča na podlagi zakona, podzakonskih predpisov ter ostalih aktov (12. člen ZUP). Prvostopni organ zato tudi ni zagrešil zatrjevane kršitve pravil postopka, ko zahteve vlagateljic ni zavrgel iz razloga po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP (po tej določbi organ pri predhodnem preizkusu zahteve le-to zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobile kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo).

Sodišče se tudi ne strinja, da je izpodbijana odločba v 2. in v 3. točki izreka neizvršljiva. V 2. točki izreka zato ne, ker morebitna nemožnost takojšnje izvedbe odločbe v zemljiški knjigi (pred razdružitvijo solastnine ali vzpostavitvijo etažne lastnine, kar bo glede na označbo nepremičnin v izreku odločbe potrebno predhodno izvesti) še ne pomeni objektivne nemožnosti izvršitve, v 3. točki pa zato ne, ker se vsi predlogi za vpis v zemljiško knjigo po 1. 5. 2011 vlagajo elektronsko, preko sistema e-ZK (125. a in 126. člen Zakona o zemljiški knjigi) in ne preko Vrhovnega sodišča RS, torej bo moral tako postopati (tudi) prvostopni organ, kar pa tudi ne pomeni objektivne nemožnosti izvršitve odločbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnic kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnic in prizadetih strank temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo predlagane glavne obravnave, ker so podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev v zadevi (59. člen ZUS-1).