Jedro

Samoiniciativno ponujena pomoč delavcu drugega podjetja, ki je popravljalo streho objekta prve toženke, ne more soditi v širši okvir opisa del in nalog varnostnika. Tako pokojnikovo ravnanje ni bilo v nobeni funkcionalni povezavi z njegovim delom. Zato tega škodnega dogodka ni mogoče uvrstiti niti v širši okvir pojma delovne nesreče, torej take nesreče, do katere je prišlo v zvezi z delom.

Izrek

Revizija proti odločitvi o nepremoženjski škodi se zavrne, v ostalem delu pa se zavrže. Prva toženka sama krije stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sin prvih dveh tožnikov in brat tretje tožnice Z. N. je bil kot varnostnik zaposlen pri prvi toženki, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki. Ko je v soboto 29.07.1995 Z. N. hodil po strehi tovarniškega objekta in vlekel 50 kg težko pločevinasto ploščo, da bi delavcu podjetja U. pomagal pokriti odprtino v strehi, se je pod njim zlomila salonitna plošča. Omahnil je v globino in se tako hudo poškodoval, da je čez nekaj dni v bolnišnici umrl. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju prvi toženki naložilo, da mora plačati prvima dvema tožnikoma po 475.673 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, tretji tožnici pa 255.673 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.01.1998 dalje, torej od datuma svoje sodbe iz prvega sojenja (izrek pod točko 1). Tej toženki je naložilo še, da mora prvima dvema tožnikoma nerazdelno plačati 395.038,40 SIT odškodnine za premoženjsko škodo (izrek pod točko 2). Presežni tožbeni zahtevek proti tej toženki je zavrnilo (izrek pod točko 3). Še enkrat je povzelo (že pravnomočno) odločitev iz prvega sojenja, da mora druga toženka nerazdelno plačati vsem trem tožnikom 672.981 SIT odškodnine (zaradi omejene zavarovalne vsote - izrek pod točko 4) ter odločilo o pravdnih stroških. Z dopolnilno sodbo je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek proti drugi toženki.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju obravnavalo pritožbi vseh treh tožnikov in prve toženke. Zaradi drugačne materialnopravne ocene, ali je šlo v obravnavani nesreči za delovno nesrečo, je ugodilo pritožbi prve toženke in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrnilo. Iz istega razloga je zavrnilo tudi pritožbo tožnikov za plačilo višje odškodnine ter na novo odločilo o pravdnih stroških.

Revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila le prva tožnica in kot vrednost revizijsko izpodbijanega dela navedla znesek 2.056.656 SIT. Zavzema se za prisojo vseh zahtevanih 1.800.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti in pol zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred sodiščem druge stopnje in iz 14. točke drugega odstavka istega člena pred sodiščem prve stopnje (zapisana 11. točka predstavlja očitno pisno pomoto, saj revizija vsebinsko opredeljuje 14. točko) ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizija ocenjuje, da dejansko stanje, ki ga je povzelo pritožbeno sodišče, ni ali vsaj v celoti ni dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar ni bilo pogojev za spremembo sodbe. Če bi že šlo za skladnost dejanskih stanj v obeh sodbah, pa je na pritožbeni stopnji dejansko stanje vsaj nepopolno. Tudi če to ne drži, pa je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov, ker iz njih ne izhajajo dejstva, ki jih pritožbeno sodišče prikazuje kot pravilne ugotovitve prvega sodišča. Pri tem revizija predvsem izpodbija razloge pritožbenega sodišča, da je Z. N. izključno po lastni iniciativi pomagal delavcu podjetja U. Ni šlo za prijatelja, ampak le za znanca. F. je rekel, da se mu je Z. N. nekako sam ponudil za pomoč, ker bi on sam to delo težko zmogel. Tako izpoved je razlagati tako, da je F. vsaj posredno zaprosil za pomoč. Povzemanje direktorjeve izpovedi, da N. nihče ni naročil prekrivanja strehe, ampak le elektromotorjev, predstavlja polresnico, kar je značilnost pričevanja te priče, ki ji je sodišče nekritično sledilo. Revizija nadaljuje, da N. izrecno navodilo res najbrž ni bilo dano v neposredni obliki, gotovo pa mu je bilo dano v posredni obliki v okviru navodila, da mora storiti vse potrebno, da ne pride do neposrednega stika med vodo in elektriko v primeru dežja, ker očitno naj ne bi zadoščalo samo pokrivanje elektromotorjev s polivinilom. Tako abstraktno navodilo je bilo nesporno dano zaradi nevarnosti nastanka škode v zvezi z možnim zamakanjem skozi odprtino. Zato je N. upravičeno lahko sklepal, da gre za nujno popravilo v zvezi z varovanjem premoženja. Res je, da v opisu del in nalog varnostnika ni bilo prekrivanja strehe, vendar je tako stališče formalistično, saj je N. deloval po naročilu direktorja pri nujnem pokrivanju strehe. Varnostniki so opravljali tudi dela izven razvida nalog vratarja - varnostnika. Zaključek, da delo N. ni bilo v okviru funkcije varnostnika, je zmotna uporaba materialnega prava.

Zaključek, da je bil nastanek morebitne škode na elektromotorjih preprečen že s pokritjem s polivinilom, je očitno protispisen, ker je bilo pač očitno potrebno tudi prekrivanje strehe oz. zaprtje odprtine v njej. Pritožbeno sodišče je spregledalo, da F. omenjenega dela v izrednih razmerah tik pred dežjem sam ni zmogel. Zato revizija zaključuje, da se N. ni po nepotrebnem mešal v delo drugih. Smrtno se je ponesrečil pri tem, ko je varoval premoženje prve toženke in pomoč nudil delavcu podjetja U., ki je to pomoč očitno potreboval. Tako ravnanje je bilo potrebno in koristno za prvo toženko. Zato je bil zmotno uporabljen 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami in dopolnitvami - ZTPDR).

Revizija je bila vročena obema toženkama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prva toženka v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Druga toženka ni vložila revizijskega odgovora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

Poleg odločitve o nepremoženjski škodi revizija izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi polovice tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, kar glede na navedbo v začetku revizije predstavlja znesek 256.656 SIT. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Vrednost spora se po 41. členu ZPP ugotavlja tako, da se pri uveljavljanju več zahtevkov zoper istega toženca upošteva, ali imajo ti zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Če jo imajo, se vrednosti seštevajo, sicer pa ne. Odškodninska zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode in za povrnitev premoženjske škode imata vsak svojo in različno dejansko in pravno podlago. Ker vrednost odškodninskega zahtevka za povrnitev premoženjske škode ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija prve tožnice v tem delu ni dovoljena.

V ostalem delu revizija ni utemeljena. V postopku pred obema sodiščema ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje je za svojo materialnopravno presojo povzelo vse odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Povzetek teh ugotovitev v sedmih alineah na straneh tri in štiri pritožbene odločbe je za tako materialnopravno presojo popoln in ni v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča. Tudi po presoji revizijskega sodišča so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 4. točke 358. člena ZPP za spremembo sodbe prve stopnje. Revizija sicer skuša neskladnost prikazati z uveljavljanjem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko zatrjuje protispisnost ugotovitve, da je šlo za izključno lastno iniciativo Z. N., da bo pomagal delavcu podjetja U., ker je ta delavec izpovedal, da se je N. nekako sam ponudil. Iz take izpovedi revizija izpeljuje, da naj bi ga delavec vsaj posredno prosil za pomoč. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za zatrjevano nasprotje med zapisnikom o izpovedi te priče in razlogi sodišča druge stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, da F. N. ni nagovarjal k pomoči, je pa sprejel N. ponudbo. Revizijska izpeljava o pričini posredni prošnji zato predstavlja drugačno dokazno oceno pričine izpovedi. Drugačno vrednotenje dokazov pomeni drugačno ugotavljanje dejanskega stanja, česar pa na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati.

Enak odgovor velja za revizijske trditve o polresnicah priče S. K. in za revizijske izpeljave o njegovem abstraktnem navodilu, danem v posredni obliki, da je treba storiti vse potrebno, da ne pride do neposrednega stika med vodo in elektriko, ker so se pod odprtino v strehi nahajali elektromotorji. Nobenega abstraktnega ali posrednega navodila ni bilo. Razlogi obeh sodišč o tej okoliščini so jasni.

Direktor je N. naročil samo, naj elektromotorje pod odprtino pokrije s polivinilom, kar je ta tudi storil. Revizijske izpeljave o abstraktnem in posrednem navodilu so v nasprotju z izpovedjo te priče, da je vpričo N. telefonsko naročil, da mora podjetje U. poskrbeti za pokritje odprtine v strehi, ker prejšnjega dne popravila strehe niso dokončali.

Nedovoljeno izpodbijanje popolnosti dejanskega stanja predstavlja revizijska trditev, da naj bi se pokrivanje odprtine izvajalo v izrednih razmerah in tik pred dežjem. Tožnica to okoliščino v reviziji uveljavlja na novo, verjetno kot odgovor na ugotovitve pritožbenega sodišča na peti strani sodbe, da ne zatrjuje situacije v smeri morebitne preprečitve nenadomestljive škode. V zvezi s tem je neutemeljen tudi revizijski očitek o protispisnosti zaključka pritožbenega sodišča, da je bil nastanek morebitne škode na elektromotorjih preprečen že s pokritjem elektromotorjev s polivinilom.

Revizija skuša razloge pritožbenega sodišča, da delo, pri katerem se je N. ponesrečil, ni spadalo v njegove delovne naloge in tudi ni bilo v zvezi z njimi, izpodbiti s sklicevanjem na izpovedi prič, kaj vse so morali delati varnostniki. Ker so nekateri od njih opravljali tudi kontrolo dimnih tuljav, revizija zatrjuje, da so pri tem morali hoditi po strehi in je zato delo na strehi spadalo v delokrog varnostnika. Čeprav gre pri vprašanju obsega in vrste delovnih dolžnosti varnostnika za vprašanje dejanske narave, revizijsko sodišče vseeno odgovarja, da revizija pri tej svoji trditvi prezre, da so priče pojasnile, da se dimne tuljave nahajajo na ravni in varni strehi iz betonske plošče, N. pa je padel na drugem koncu, kjer je bila nadstrešnica, pokrita s salonitnimi ploščami.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče povzema odločilne dejanske ugotovitve, ki so podlaga za odločanje v tej zadevi. Z. N. se je ponesrečil pri padcu skozi streho tovarniškega objekta prve toženke, ker se je pod njegovo težo zlomila salonitna plošča. Takrat je pomagal delavcu podjetja U. pri pokrivanju odprtine v strehi, ki je ostala zaradi prejšnjega dne nedokončanega popravila. Pred tem mu je predpostavljeni naročil samo, da mora s polivinilom pokriti elektromotorje pod odprtino, za prekritje same odprtine v strehi pa je poklical izvajalca del. Ker je ta poslal le enega delavca, se je N. samoiniciativno ponudil za pomoč. Tako delo ni spadalo v delokrog njegovih delovnih nalog.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 73. členu takrat veljavnega ZTPDR, po katerem mora škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Da se uporabijo pravila iz Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o odškodninski odgovornosti, mora torej iti za delovno nesrečo (nezgodo). Pojem nesreče na delu in pojem nesreče v zvezi z delom sta pravna standarda, ki ju kot nedoločena pravna pojma v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodna praksa. Vendar pa je prvi pojem nesreče na delu bolj določen in tudi sodna praksa se je dokaj hitro opredelila, da gre za nesrečo na delu takrat, kadar se pripeti delavcu med delovnim časom, pri delovnem orodju, na katerem delavec dela ter med opravljanjem delovnih opravil. Drugi pojem nesreče v zvezi z delom je manj določen in širši ter zanj toliko bolj velja, da je treba glede na konkretne okoliščine vsakega primera posebej presoditi, ali gre za tako nesrečo. Tudi pri nesreči v zvezi z delom mora obstajati funkcionalna povezava dejavnosti delodajalca z ravnanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode. Take vsebinske povezave v tej zadevi ni bilo. Zanjo ne zadostuje dejstvo, da se je delavec poškodoval med delovnim časom in v območju delodajalčeve dejavnosti. Čeprav je bil Z. N. tistega dne v službi in je padel skozi streho objekta prve toženke, to za opredelitev škodnega dogodka kot nesreča v zvezi z delom ne zadostuje. Poškodoval se ni pri opravljanju svojih delovnih nalog ali pri opravljanju nalog na podlagi posebnega naročila svojega delodajalca. Pri popravilu strehe je šlo za delo, ki ga je izvajalo za to posebej pooblaščeno podjetje. Ali je izvajalec teh del naredil napako, ker naj ne bi poslal zadostnega števila delavcev, v tej odškodninski zadevi ni pravno pomembno. Njegove eventualne napake ne morejo vplivati na opredelitev obravnavanega škodnega dogodka kot nesreče v zvezi z delom. Ali povedano malo drugače: samoiniciativno ponujena pomoč delavcu drugega podjetja, ki je popravljalo streho objekta prve toženke, ne more soditi v širši okvir opisa del in nalog varnostnika. Tako pokojnikovo ravnanje ni bilo v nobeni funkcionalni povezavi z njegovim delom. Zato škodnega dogodka ni mogoče uvrstiti niti v širši okvir pojma delovne nesreče, torej take nesreče, do katere je prišlo v zvezi z delom.

Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da se je zavedalo vprašljivosti tako široke opredelitve pojma nesreče v zvezi z delom in je zato ponudilo drugo pravno podlago. Ker ni bilo naročila delodajalca, je dogodek opredelilo kot poslovodstvo brez naročila in poudarilo, da je Z. N. deloval v korist in zaradi zaščite premoženja prve toženke. Takšna opredelitev je pravno zmotna. Že sodišče druge stopnje je poudarilo, da ni mogoče šteti, da naj bi Z. N. s prekrivanjem strehe svojemu delodajalcu preprečil nastanek nenadomestljive škode, ker je to storil že s pokritjem elektromotorjev. Revizijsko sodišče še dodaja, da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje niso bile zatrjevane nobene take okoliščine, ki bi kazale na nujnost takega ukrepanja v smislu 220. člena ZOR.

Iz razlogov sodišča prve stopnje še izhaja, da se je zavedalo tudi vprašljivosti take pravne opredelitve in se je zato sklicevalo na drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako sklicevanje pravno zmotno, saj ne gre za pravno neurejen primer. Dejstvo, da prva toženka ne odgovarja za obravnavano škodo, ne pomeni, da gre za pravno praznino, ampak samo, da je tožbeni zahtevek proti njej neutemeljen. Ali povedano malo drugače: za škodo bi lahko odgovarjal kdo drug ali pa v celoti Z. N. sam.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo pritožbi prve toženke in sodbo prvega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek proti tej toženki, posledično pa zavrnilo tudi pritožbo tožnikov.

Iz pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. in 377. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških prve tožnice. Prva toženka mora sama kriti svoje stroške revizijskega odgovora, ker z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).