Jedro

Tožnik je bil dolžan pridobiti soglasje direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1. Da takšnega soglasja do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil, pa ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik dolžan, upoštevaje 73. in 74. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), odstraniti dva objekta ob ... (parc. št. 51/2 k. o. ...), dva objekta ob ... (parc. št. 51/6 k. o. ...) in en objekt ob ... (parc. št. 60/5, 80/55 k. o. ...; 1. točka izreka), naložil rok 30 dni za izvedbo ukrepa (2. točka izreka), odločil, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je v postopku ugotovil, da navedeni objekti za oglaševanje stojijo v varovalnem pasu (območju) državne ceste ... v naselju Ljubljana (kar podrobneje opredeli) brez ustreznega soglasja upravljavcev cest iz 68. člena Zakona o javni cestah (v nadaljevanju ZJC) oziroma ni bilo naknadno pridobljeno soglasje po 78. členu ZCes-1. Objekti so bili sicer postavljeni na podlagi pogodbe med Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju MOL) in družbo A. d. o. o. z dne 1. 9. 2007, vendar brez ustreznih upravnih soglasij.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, odločil pa je tudi, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi med drugim opozarja še na 5. in 66. člen ZCes-1 ter dodaja, da so objekti postavljeni v varovalnem pasu državne ceste in območju križišča, kar je prepovedano s Pravilnikom o projektiranju cest. Zavrača, da so bili objekti postavljeni z ustreznim soglasjem lokalne skupnosti, saj pogodba z dne 23. 10. 2007 ureja obligacijska razmerja med pogodbenimi strankami in ne predstavlja ustreznega upravnega soglasja, ki bi moralo biti izdano v skladu s takrat veljavnim ZJC, poleg tega pa tudi ni več veljavna, saj je prenehala veljati z uveljavitvijo občinskega prostorskega načrta, MOL pa za objekte ob državni cesti ne more več izdajati dovoljenj.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitve pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejanske stanje. Trdi, da so bili obravnavani objekti postavljeni v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Vsi naj bi imel pridobljena vsa prometna in ostala zakonska soglasja (v skladu z zakonom, ki je urejal javne ceste, varnost cestnega prometa, odlok o o občinskih cestah, odlok o cestnoprometni ureditvi, odlok o zelenih površinah v naseljih na območju ljubljanskih občin, idr.) ter naj bi bili postavljeni na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 23. 10. 2007, ki sta jo sklenila MOL in A. d. o. o., s priloženim seznamom, v katerem so sporne lokacije zavedene pod zap. št. 20 do 23. Navedeno naj bi izhajalo tudi iz besedila pogodbe.

5. Trdi, da je treba upoštevati kronološki potek dogajanja v zvezi s temi panoji, in sicer, da je pred sklenitvijo pogodbe na MOL naslovil več vlog za izdajo soglasij, ki so bile zavrnjene, občinski inšpektorat pa je nato zaradi postavitve panojev brez ustreznih soglasij oziroma dovoljenj izdal odločbe za njihovo odstranitev, zoper katere je vložil tožbe v upravnem sporu. Nato je prišlo do sklenitve pogodbe z namenom ureditve postavitve panojev brez soglasja MOL ter v skladu z zakonodajo. Navaja, da so v pogodbi izrecno določeni pogoji, ki jih je treba upoštevati v sklopu podanega soglasja ali dovoljenja, ter da ga pogodba ne zavezuje k pridobitvi še kakšnega drugega dovoljenja oziroma soglasja. Meni, da zato ne drži, da za postavitev objektov ni soglasja iz 68. člena ZJC oziroma 78. člena ZCes-1. Že po naravi stvari A. ne bi mogla skleniti pogodbe z MOL, če ji ta ne bi dala ustreznih soglasij in dovoljenj za postavitev objektov. Nelogično je sklepanje, da bi MOL sklenila pogodbo brez ureditve temeljnega razmerja - tj. izdaje dovoljenja za oglaševanje. Slednje pa izhaja že iz naziva pogodbe, kot tudi njenih določb, ki v nobenem primeru ne postavljajo dodatnih pogojev v smislu potrebe po pridobitvi dodatnih soglasij. Na to kaže tudi ravnanje tožnika, ki je glede na drugi odstavek 12. člena pogodbe umaknil vse tožbe, ki jih je vložil zoper MOL, in so bili ti postopki ustavljeni.

6. Uveljavlja, da je napačno sklicevanje na 78. člen ZCes-1, saj v času postavitve panojev ta zakon ni veljal, temveč je veljal ZJC. Z uporabo ZCes-1 je organ kršil 155. člen Ustave. Navaja, da je tudi redno plačeval vse občinske takse za postavitev objektov, kar še dodatno dokazuje, da ima vsa potrebna soglasja. Odločbe tako zaradi pomanjkljive obrazložitve, protispisnosti ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti, odločba pa je nezakonita tudi z vidika uporabe materialnega prava in splošnih načel pravnega reda, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve pravice do sodnega varstva. Sodišču predlaga, naj odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

7. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa posebej ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi šeste alineje 1. točke pravega odstavka 118. členu ZCes-1, po kateri pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z gradnjo gospodarske javne infrastrukture oziroma drugimi posegi v območju javne ceste brez soglasja ali če niso izpolnjeni pogoji izdanega soglasja.

10. Sodišče se strinja z ugotovitvami upravnega organa, da tožnik za postavitev obravnavanih oglasnih objektov nima predpisanih soglasij, zaradi česar je izpolnjen pogoj za njihovo odstranitev.

11. Lokacija objektov, to je, da so postavljeni v varovalnem pasu ob državni cesti, med strankama ni sporna.

12. ZCes-1, ki ga je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, treba uporabiti v tem primeru, v tretjem odstavku 78. člena določa pogoje, pod katerimi je dovoljenja postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju, v petem dostavku pa, da je za izdajo soglasja k takšni postavitvi pristojna direkcija za infrastrukturo (v nadaljevanju direkcija), ki je organ v sestavi ministrstva, pristojnega za infrastrukturo.

13. ZJC, ki je veljal v času, ko so bili obravnavani objekti postavljeni, pa je v drugem odstavku 68. člena določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave iz prvega odstavka istega člena ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona, ter da soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina, ki v njem določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav.

14. Tožnik svoj ugovoru o legalni postavitvi objektov v času veljavnosti ZJC opira na pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, ki sta jo 23. 10. 2007 sklenila MOL in A. d. o. o. (da gre za pravno prednico tožnika med strankama ni sporno). Iz te pogodbe med drugim izhaja, da ima A. na dan podpisa pogodbe na javnih mestih na območju MOL nameščenih 278 velikih samostoječih in stenskih tabel, kar je razvidno iz seznama, ki je sestavni del te pogodbe (pri čemer okoliščina, da se nanaša tudi na v tej zadevi obravnavane objekte, med strankama ni sporna), ter da je ta pogodba sklenjena za čas do uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah (1. in 10. člen).

15. Že iz vsebine navedene pogodbe je torej razvidno, da je sklenjena le za določen čas, in sicer do sprejetja občinskega prostorskega načrta. Ta akt je OPN MOL ID, ki je pričel veljati 15 dni po njegovi objavi v Uradnem listu RS št. 78/2010 z dne 8. 10. 2010. Odlok sicer v prvem odstavku 104. člena (v besedilu, kot je veljal ob njegovi uveljavitvi) podaljšuje veljavnost pogodb o oglaševanju med izvajalci oglaševanja in MOL, vendar le do izdaje novih dovoljenj za oglaševanje po določbah tega odloka in odloka o oglaševanju MOL. Ker pa je, kot že rečeno, novi zakon, tj. ZCes-1 spremenil pristojnost v zvezi z izdajanjem soglasij za postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste tako, da je ta v celoti prešla na državo (direkcijo), to pomeni, da občina novega dovoljenja na podlagi OPN MOL ID za objekte, postavljene ob državnih cestah, ne more več izdati. Zato se sodišče (ne da bi se spuščalo v presojo, ali je navedena pogodba sploh lahko nadomestila soglasje iz 68. člena ZJC) strinja s toženko, da je bil tožnik v danih okoliščinah dolžan pridobiti soglasje direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1. Da takšnega soglasja do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil, pa ni sporno. Glede na povedano na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o kronološkem poteku dogodkov v zvezi s sklenitvijo pogodb z MOL, neutemeljen pa je tudi očitek o retroaktivni uporabi določb ZCes-1. 16. Sodišče pa tudi sodi, da ni prišlo do zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena, kajti iz nje so razvidni vsi razlogi za odločitev, relevantni predpisi, ki jih je pri odločitvi uporabil inšpektor, drugostopni organ pa je v pritožbeni odločbi obrazložitev še dopolnil, za kar pa je tudi imel pooblastilo v 248. členu ZUP.

17. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj tožnik predlaganega zaslišanja svojega zakonitega zastopnika ne substancira (ne pojasni, o katerem pravno pomembnem dejstvu naj bi bil zaslišan), niti v tožbi ne predlaga novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 lahko upoštevalo. Poleg tega pa odločitev sodišča v tem primeru temelji na presoji pravnih vprašanj, dejansko stanje, na katerega se je oprlo, pa med strankama ni bilo sporno.

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.