Jedro

Upravičenja, ki jih imajo solastniki stvari, odgovarjajo upravičenju, ki jih ima lastnik stvari. Ta ima pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Zato imata toženca po določilu 3. in 4. člena ZTLR pravico imeti solastno stvar v posesti, pri čemer morata upoštevati enako pravico solastnikov sporne parcele in jih ne smeta omejevati v posesti njihove lastninske pravice, ki jo izvršujejo skupaj z drugimi solastniki, sorazmerno njihovim deležem (14. člen ZTLR), po drugi strani pa tožniki ne morejo izključiti tožencev (kot solastnikov) od uporabe sporne nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so zahtevali, da toženca opustita poseganje (zlasti vožnje z osebnim avtomobilom s prikolico) v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 2680/87 k.o... - njiva, 449 m2, ki je v naravi pot. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba, s katero se je od 16/100 solastninske pravice K. M. pri parc. št. 2680/87 k.o... vknjižila na vsakega od tožencev po 1/100-inka lastninske pravice, zaradi česar naj bi se vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi glavni in podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim naj bi ugotovilo, da imata toženca na parc. št. 2680/87 k.o.. služnostno pravico poti v gospodarske namene v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 2680/87 k.o..., zaradi česar morajo toženci izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Med toženci je bila pri podrejenem tožbenem zahtevku navedena tudi K. M. Po pritožbah tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za prenehanje vznemirjanj, so tožniki pravočasno vložili revizijo. Uveljavljajo revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlagajo spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje in ugoditev tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta svojo odločitev oprli na določilo 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/1980 do 36/90 in RS, št. 4/91), po katerem solastniki res razpolagajo s svojim deležem brez soglasja drugih solastnikov, toda za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, je v četrtem odstavku 15. člena potrebno soglasje vseh lastnikov. Opozarja, da je z darilno pogodbo prišlo do spremembe namena ustanovljene skupne poti - M., saj so tožniki, kot lastniki hiš na desni strani ceste, žrtvovali za dovoz do svojih parcel 3 metrski pas in pri tem niso mislili, da bi pridobili upravičenja tudi lastniki na levi strani poti. Pot je ozka in če bi želeli dostop tudi lastniki na levi strani M. ceste, bi morali prav tako odstopiti del svojih zemljišč za pot. Ker je K. M. z daritvijo minimalnih deležev tožencema prenesla pravico uporabe tudi na levo stran ulice, je prizadela pravice drugih solastnikov do nemotenega razpolaganja njihovih solastninskih deležev. Pravica poti se ni prenesla na levo stran pred hišo M., temveč pred hišo T. Ti bodo prizadeti, ker bosta toženca tam obračala. Namen skupne gradnje poti ni predvideval širjenja kroga solastnikov, sicer bi bili tedaj medsebojna razmerja uredili raje s priznanjem medsebojnih služnosti. Pri tem sodišče sploh ne omenja določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki se nanašajo na prepoved zlorabe pravic. Če ima kdo lastninsko pravico, te ne more uporabljati neomejeno, temveč v skladu z njenim namenom. M. je podarila solastninski delež tožencema v nasprotju s 13. členom ZOR, zato je pogodba po določilu 103. člena ZOR nična. Ravnanje darovalke je v nasprotju s pravili poštenosti.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata, naj sodišče zavrne revizijo in opozarjata, da sta nesporna solastnika zemljišča in da zaradi prenizke vrednosti spora tega dela sodbe ni mogoče izpodbijati. Ob solastniškem razmerju pa tožniki ne morejo enostransko uveljavljati svojih pravic, marveč morajo spoštovati pravice vseh solastnikov, torej tudi tožencev. Razmerje med solastniki se ureja v drugih pravdnih postopkih in ne v pravdi, poleg tega pa uporaba že sedaj ni sorazmerna z lastniškimi deleži. Toženca sta že pred tem uporabljala sporno parcelo, ki ima že skoraj status javne poti in zanjo skrbijo komunalne službe (zimska služba, pobiranje smeti...). Toženca dodajata, da se je od parcelacije že spreminjalo solastništvo in da njun primer ni prvi, pa tudi prva soseda na levi strani, ki jima je dovoljena pot, nista. Zato dejanje Marcelanove ni krivično in je njena daritev pošteno in plemenito dejanje, ker se zaveda, da je bila ob odmeri zemljišča za pot vključena tudi površina tožencev.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (390. člen ZPP 1977), ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Ob ugotovitvi, da je z darilno pogodbo z dne 29.1.1997, K. M. podarila S. U. in M. U. vsakemu do 1/100-inke od svojega idealnega deleža 16/100-ink na parceli št. 2680/27 k.o..., sta sodišči pravilno ocenili, da sta toženca postala solastnika sporne nepremičnine in sta s tem pridobila pravico njene uporabe v obsegu, v katerem je stvar uporabljala prejšnja lastnica. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev natančno utemeljilo v svoji sodbi in revizijsko sodišče se s tem strinja. Upravičenja, ki jih imajo solastniki stvari, odgovarjajo upravičenju, ki jih ima lastnik stvari. Ta ima pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Zato imata toženca po določilu 3. in 4. člena ZTLR pravico imeti solastno stvar v posesti, pri čemer morata upoštevati enako pravico solastnikov sporne parcele in jih ne smeta omejevati v posesti njihove lastninske pravice, ki jo izvršujejo skupaj z drugimi solastniki, sorazmerno njihovim deležem (14. člen ZTLR), po drugi strani pa tožniki ne morejo izključiti tožencev (kot solastnikov) od uporabe sporne nepremičnine. Revizija sicer utemeljeno opozarja, da toženca ne smeta uporabljati sporne nepremičnine na način, ki presega namen uporabe parcel in da pri tem ne smeta omejevati izvajanja lastninske pravice drugih solastnikov, toda s tem, da tudi sama uporabljata pot za dostop do svojega zemljišča, njen namen ni spremenjen in tožniki načeloma niso omejeni - seveda, če toženca izvajata solastninsko pravico na ustrezen način. Če prekoračita mejo, potem je mogoče sprožiti postopek za ureditev razmerij med solastniki po določilih 112. in naslednjih členov Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. list SRS, št. 30/86 do 55/92). Zakon, ki ne rešuje vseh možnih situacij, v skrajnem primeru ne vztraja pri solastnini, temveč predvideva njeno razdružitev, to je delitev stvari (prvi odstavek 16. člena ZTLR).

Revizijska trditev, češ da je K. M. ravnala v nasprotju z določili 12. in 13. člena ZOR, ni utemeljena, ker razpolaganje z lastninsko pravico načeloma ni omejeno, vrhovno sodišče pa v to odločitev tudi ni moglo posegati zato, ker revizija proti odločitvi o neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega stanja zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta ni dovoljena (tretji odstavek 382. člena ZPP).

Ker sta torej nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in sta pri tem upoštevali vse ugotovljene okoliščine, tudi revizijski očitek bistvenih kršitev določb ZPP 1977 ni utemeljen. Ker sodišče tudi ni našlo kršitve, na katero mora po določilu 386. člena ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Glede stroškov za revizijo je po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP 1977 sklenilo, da jih mora kriti tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroške za odgovor na revizijo naj krijeta toženca sama, ker njuna vloga ni bila potrebna, saj ni prispevala ničesar takega, kar bi bilo pomembno za odločitev (155. člen ZPP 1977).