Jedro

Ker pa je bilo dejanje brez dvoma storjeno v korist toženke, kar jasno izhaja iz njene izpovedi, je vsekakor pasivno legitimirana v tej pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o glavni stvari je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z zamenjavo ključa na vhodnih vratih mansardnega stanovanja v stanovanjski hiši, toženka motila tožnika in mu s tem preprečila vstop in bivanje v stanovanju, uporabo solastne opreme ter dostop in uporabo osebnih predmetov. Toženki je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja z izročitvijo novih ključev mansardnega stanovanja ali z namestitvijo stare ključavnice, obenem pa se je dolžna v bodoče vzdržati takih ali podobnih motilnih dejanj. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks, glede povrnitve stroškov postopka pa odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 92.404,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje. Z drugim sklepom je odločilo o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki mu je v pretežnem delu ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 24 ur izroči tožeči stranki ključe vhodnih vrat mansardnega stanovanja na naslovu, ter mu omogoči uporabo tega stanovanja, v primeru kršitve odredbe pa ji zagrozilo z denarno kaznijo v višini 25.000,00 SIT.

Zoper oba navedena sklepa se pritožuje tožena stranka, razen glede zavrnilnega dela motenjskega sklepa, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ključavnico zamenjal njen oče, česar mu ni naročila, niti ni očetovega dejanja štela za svojega. Oče toženke je ključe sam zadržal, prepustil jih je toženki le toliko, da si stanovanje odklene in zaklene, sicer pa sama s ključi ni razpolagala. Vse te okoliščine bi pojasnil sam, če bi ga sodišče o njih zaslišalo. Za samo dejanje ni vedela oziroma je izvedela šele po opravljeni zamenjavi ključavnice, ki je bila izvršena proti njeni volji in ne gre za kakršnokoli samopomoč. Tožniku je pripravljena izročiti tudi dokumentacijo, ki je od njegovih osebnih stvari edina še ostala v stanovanju, če to želi. Zato toženka ni pasivno legitimirana, saj ključavnice oziroma ključev ni zamenjala, niti ni takšnega dejanja naročila. Sodišče bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek tudi zato, ker je toženkin oče že vzpostavil prejšnje stanje in namestil staro ključavnico, katere ključe pa ima tudi tožnik. Podano je nasprotje med razlogi sklepa, ko sodišče ugotavlja, da je ključavnico zamenjal toženkin oče, na drugi strani pa ugodi tožbenemu zahtevku, v katerem piše, da je toženka med ostalim zamenjala ključe. V nasprotju z dejanskimi okoliščinami je tudi zapis v izreku sklepa, da naj bi bili zamenjani ključi, zamenjana pa je bila ključavnica. Tožnik se je povsem prostovoljno in zavestno odrekel posesti stanovanja, iz stanovanja se je dejansko preselil, saj je s seboj vzel vse stvari, ki jih je še potreboval. Iz enakih razlogov se toženka pritožuje tudi proti sklepu o izdani začasni odredbi. Ob izkazanem dejstvu, da je ključavnico zamenjal po svoji volji toženkin oče, terjatev zoper toženko ni verjetno izkazana. Nepravilno je zavrnjen predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Za osnovne potrebe toženka porabi čez 70.000,00 mesečno, znesek plače 65.000,00 SIT ji ne zadošča niti za prehrano, obleko, obutev, stanovanjske stroške, zato si mora denar večkrat tudi izposoditi. O teh okoliščinah sodišče toženke ni zaslišalo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka v celoti zavrača pritožbene trditve in ugotavlja, da so zaključki prvostopnega sodišča popolnoma pravilni, zato predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Vsak posestnik stvari ali pravice ima pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (75. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ št. 6/80 - 36/90, v nadaljevanju ZTLR). Tudi soposestnik uživa varstvo po citiranem določilu v razmerju do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti (80. čl. ZTLR). Posest se izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo (1. odst. 74. čl. ZTLR).

V okviru citirane materialne podlage in ostalih določb V. poglavja ZTLR, ki ureja posest in varstvo posesti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema njegovo dokazno oceno, ki temelji predvsem na izpovedi pravdnih strank. V postopku sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP), niti tiste, ki jo zatrjuje pritožba, niti druge, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti po določbi 2. odst. 350. čl. ZPP.

Pritožba kot poglavitni ugovor ponovno izpostavlja vprašanje pasivne legitimacije toženke, glede na njeno izpoved, da sama ključavnice vhodnih vrat mansardnega stanovanja ni zamenjala, pač pa je to storil njen oče. Ker pa je bilo to dejanje brez dvoma storjeno v korist toženke, kar jasno izhaja iz njene izpovedi, kakor tudi, da ji je ob zamenjavi ključavnice oče izročil ključ, pa ga tožniku ni hotela izročiti (izpoved toženke na glavni obravnave dne 24.9.1999), je vsekakor pasivno legitimirana v tej pravdi. To velja tudi v primeru, če je bilo motitveno dejanje storjeno brez njene vednosti, kot zatrjuje pritožba, oziroma brez njenega odobravanja, saj se je sama kasneje mirni restituciji očitno upirala. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik v času motitvenega dejanja še posestnik mansardnega stanovanja. Ta zaključek je posledica izpovedi pravdnih strank o tem, da je imel tožnik v stanovanju določene svoje in prej skupne predmete, do katerih po zamenjavi ključavnice ni imel več dostopa, toženka pa tudi ni zanikala dogovora s tožnikom, da "se bo izselil, ko ga bo izplačala", kar tudi ni brez pomena, kot skuša prikazati pritožba. Zaslišanje očeta toženke o vseh teh okoliščinah je glede na dokaj skladno izpoved pravdnih strank nepotrebno. Tudi ni mogoče slediti pritožbi oziroma njenemu predlogu, da se tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja zavrne, ker je toženkin oče že vzpostavil prejšnje stanje in namestil staro ključavnico, katere ključe ima tudi tožnik. To dejanje je bilo storjeno na podlagi izdane začasne odredbe, namen začasne odredbe pa je, da zavaruje obstoječe stanje v korist upnika le do konca tekočega postopka. Glede na obrazloženo pasivno legitimacijo toženke tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo očita pritožba, namreč nasprotje med izrekom in razlogi sklepa, sploh pa ni podana ta kršitev glede na očitno pomoto v izrazu (1. točka izreka sklepa), ko je omenjena zamenjava "ključev" namesto pravilno "ključavnice". Da je bila zamenjana ključavnica in ne ključi, je jasno obema strankama in tako izhaja iz njunih izpovedi, to dejstvo med strankama niti ni sporno. Sicer pa po stališču sodne prakse ugotovitveni del zahtevka za varstvo posesti sploh ni potreben in nima bistvenega pomena.

Tudi odločitev o izdaji začasne odredbe je pravilna in temelji na določbi 427. čl. ZPP ter ustreznih določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, zato ni mogoče slediti pritožbenim razlogom. Sicer pa s pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa o motenju posesti začasna odredba tako ali tako preneha veljati.

Podatki o višini plače toženke v povprečnem znesku 65.000,00 SIT mesečno ne zadoščajo za sklepanje o tem, da toženka po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore plačila sodne takse brez škode za nujno preživljanje same sebe (168. čl. ZPP), ob tem, da toženka ne zatrjuje preživninskih obveznosti, sodne takse v motenjskih pravdah pa tudi niso visoke. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks.

Ker niso podani razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Tožena stranka bo morala sama nositi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. V tej vlogi namreč ni navedla nobenih pravnorelevantnih razlogov, zato ti pritožbeni stroški niso bili potrebni (155. in 165. čl. ZPP).