Jedro

Varstveni režim kot vsebovan v Odloku o razglasitvi po presoji sodišča jasno in nedvoumno določa, da morajo biti vsi posegi v mestnem jedru podrejeni varstvu in po potrebi konservaciji ter restavraciji njegovih spomeniških sestavin, pri tem pa so primeroma in pomensko odprto določene spomeniške lastnosti, ki se varujejo (historična tlorisna mreža, zazidalni raster (t.j. raster po SSKJ - tlorisna mreža stavb), značilna parcelacija, višinski gabariti, historične oblike stavb, strehe, nepozidane in zelene površine).

Odstranitev kulturne dediščine in šele nato sprejemanje odločitve, kaj se naj na tem prostoru uredi, ni sprejemljivo ravnanje znotraj kulturno zavarovanega območja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z odločbo št. 35107-0724/2021/2/SMM z dne 20. 11. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKDS ali zavod), Območna enota Maribor, odločil, da se zahteva investitorja za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za Odstranitev objektov št. 1001, 1002 in 5150 na parc. št. ... in ..., k.o. 400 Ptuj, po projektni dokumentaciji DGD - Odstranitev objektov št. 1001, 1002 in 5150 odgovornega projektanta A. A., št. projekta 35-10-2021, oktober 2021, ki predstavlja poseg v naselbinski kulturni spomenik Ptuj - mestno jedro (EŠD 580) in vplivno območje spomenika državnega pomena Ptuj - Grad (EŠD 583) ter arheološko najdišče Ptuj - Arheološko najdišče Levi breg (EŠD 9155), zavrne (1. točka izreka odločbe). V 2. točki izreka je bilo odločeno, da stroški organu v postopku niso nastali, investitor pa sam krije svoje stroške postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) kot investitorka dne 7. 10. 2021 podala zahtevo za pridobitev kulturonovarstvenih pogojev za odstranitev objektov št. 1001, 1002 in 5150, parc. št. ..., ... k.o. 400 Ptuj, ki predstavlja poseg v Ptuj - mestno jedro in vplivno območje spomenika državnega pomena Ptuj - Grad ter arheološko najdišče Ptuj - Arheološko najdišče Levi breg. ZVKDS je presodil, da predlagan ni dopusten. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) namreč v četrtem odstavku 29. člena določa, da se kulturnovarstveni pogoji za poseg v spomenik ali vplivno območje spomenika določijo v skladu z aktom o razglasitvi spomenika ali z določbami prostorskega akta. V skladu s to določbo veljata za naselbinski kulturni spomenik lokalnega pomena Ptuj - mestno jedro (EŠD 580) in arheološki kulturni spomenik Ptuj - Arheološko najdišče Levi breg (EŠD 9155) varstvena režima določena v Odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj. Objekti, predvideni za rušenje, so sestavni del definirane raščene mestne zasnove, ki je sledila družbenim in ekonomskim spremembam, ne da bi se pri tem izgubila prvotna značilnost rastra ulic in stavb, kot to določa Odlok v varstvenem režimu v določilu 5. člena. Čeprav objekti kot posamezne stavbe niso razglašeni za spomenike, pa nezamenljivo soustvarjajo v varstvenem režimu mestnega jedra jasno in nedvoumno spomeniško opredeljeno ohranjeno veduto mesta, zaradi katere spada mestno jedro Ptuj med najpomembnejše spomenike svoje vrste v širšem evropskem prostoru. Rušitev bi predstavljala grob poseg v veduto, saj bi z odstranitvijo treh stavb izgubili slikovito drobno razporeditev streh, ki se razraščeno dviguje do Prešernove ulice ter do vrha trikotne urbanistične zasnove, ki ga oblikuje grajsko jedro. Odstranitev bi po mnenju ZVKDS pomenila izgubo v varstvenem režimu jasno opredeljenega varovanja historične tlorisne mreže, zazidalnega rastra, značilne parcelacije, višinskih gabaritov, historičnih oblik stavb, strehe ter razmerja nepozidanih in zelenih površin. Z odstranitvijo stavb bi se v osrednjem delu vedute povečal obseg nepozidane površine, kar bi vodilo v povečanje že sedaj obsežnega parkirišča. Obstoječe parkirišče ob ambientalno najlepšem predelu mesta ob Dravi se je namreč po porušitvi stare usnjarne razširilo na celotno območje porušene stavbe. Ob tem pa bi se odprl pogled na spomeniško najbolj degradirano območje ptujskega mestnega jedra - Cafovo ulico. Rušitve treh objektov na Dravski ulici po mnenju ZVKDS v nobenem primeru ni mogoče opredeliti kot poseg, ki bi doprinesel k spomeniški pričevalnosti mestnega jedra, saj bi s posegom izgubili celotno urbano potezo južnega roba Dravske ulice, njen zazidalni raster in značilno parcelacijo ter veduto Ptuja. Odlok v razdelku c) 5. člena tudi navaja, da je za mestno jedro potrebno narediti načrt prenove, ki mora v mestnem jedru predvideti ohranitev primernih mestnih funkcij kot so uprava, kultura, deloma šolstvo, trgovina in obrt, ki pa morajo biti razporejene tako, da bo ohranjen ali obnovljen prvotni značaj posameznih mestnih ambientov ali predelov. S predvideno rušitvijo bi se povsem spremenil značaj mestnega kareja, ki bi izgubil celoten obdravski stavbni niz in zazidalno potezo Dravske ulice. Med mestne funkcije, ki bi ohranile ali obnovile prvotni značaj posameznih mestnih ambientov ali predelov, pa v mestnem jedru, ki ga pojmujemo kot spomeniško najpomembnejšega na Slovenskem, nikakor ne moremo šteti parkirišča. Z vidika varovanja nepremične kulturne dediščine torej ni sprejemljivo, da bi evropsko pomembno veduto in najodličnejši spomenik historičnega urbanizma v veduti definirala nepozidana praznina z velikim parkiriščem. Predlagani poseg bi grobo posegel tudi v varstveni režim opredeljen v Odloku o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena, ki predvideva varovanje krajinskih in likovnih vrednosti gradu, njihovo izvirnost in neokrnjenost. Med lastnostmi, ki utemeljujejo razglasitev gradu za spomenik državnega pomena, je v tem Odloku opredeljeno, da grad skupaj z mestom sestavlja najboljše ohranjeno srednjeveško celoto v Sloveniji, predlagani poseg pa bi to celoto brez ustrezne nadomestne zidave trajno okrnil.

3.Glede na navedeno je po mnenju ZVKDS poseg nedopusten in kulturnovarstvenih pogojev zanj ni mogoče izdati. ZVKDS je v skladu z enajstim odstavkom 29. člena ZVKD-1 vlogo investitorke za izdajo kulturnovarstvenih pogojev zato štel kot vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja ter njegovo izdajo zavrnil.

4.Tožnica se z upravno odločbo prve stopnje ni strinjala, zato je zoper njo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kulturo (tožena stranka, v nadaljevanju toženka) z odločbo št. 3510-43/2021-3340-6 z dne 22. 7. 2022 zavrnila ter odločila, da stroški pritožbenega postopka niso zaznamovani (1. in 2. točka izreka drugostopenjske odločbe).

Tožbene navedbe

5.Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Bistvo njenih tožbenih navedb je, da 5. člen Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (v nadaljevanju Odlok o razglasitvi) ne predvideva točno določenega nabora varovanih spomeniških lastnosti, temveč jih določa zgolj primeroma, kar pa ni dovolj določno in je v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki je sestavni del pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS). Dikcija razdelka c) točke 1.2.0.0001 5. člena Odloka o razglasitvi toženki dejansko omogoča nedopustno širjenje varstvenega režima na spomeniške lastnosti, ki niso posebej zaščitene, kar pomeni, da lahko toženka v vsakem primeru arbitrarno in samovoljno presodi, kaj je tista spomeniška lastnost, ki v Odloku o razglasitvi sicer ni določno omenjena, vendar bi jo bilo treba vseeno varovati. Iz obstoječega varstvenega režima ne izhaja, da bi bila posebej varovana veduta ptujskega mestnega jedra, kot to zmotno ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi, zato ni mogoče trditi, da bi rušitev objektov predstavljala grob poseg v veduto. Toženka je nezakonito širila varovane spomeniške lastnosti in na ta način zmotno uporabila materialno pravo. Izraz veduta pomeni mesto, pokrajino ali njun del, ki se vidi z določene točke, pri čemer Odlok o razglasitvi sploh ne določa, katera veduta Ptuja naj bi se varovala oziroma katera naj bi bila v celoti ohranjena. Toženka v izpodbijani odločbi navaja, da naj bi se grob poseg v sicer nezavarovano veduto kazal v tem, da bi se z odstranitvijo teh stavb izgubila slikovita drobna razporeditev streh, ki se raščeno dviguje do Prešernove ulice ter do vrha trikotne urbanistične zasnove, ki ga oblikuje grajsko jedro. Vendar pa Odlok o razglasitvi nikjer ne določa, da bi bila tovrstna razporeditev streh posebej varovana. Nadalje toženka navaja tudi spremembo značaja mestnega kareja, ki naj bi izgubil celoten obdravski stavbni niz in zazidalno potezo Dravske ulice, čeprav nič od tega ne predstavlja v Odloku o razglasitvi varovane kategorije, toženka pa sama tudi ne pojasni, katero spomeniško lastnost iz razdelka c) točke 1.2.0.0001 5. člena Odloka o razglasitvi naj bi to predstavljalo. Iz Odloka o razglasitvi v razdelku b) točke 1.2.0.0001 5. člena je mogoče razumeti, da je varovanje rastra stavb vezano na prvotni historični raster in ne na splošno na vse družbene in ekonomske spremembe. Odlok o razglasitvi ne navaja, da je celotno območje v zgodovini sledilo tej kontinuiteti, temveč navaja, da to kontinuiteto lahko sledimo v posameznih elementih urbane strukture, pri čemer ti posamezni elementi niso dovolj natančno določeni. Iz dejstev, ki so bila zatrjevana v upravnem postopku, je razvidno, da v primeru objektov št. 1001, 1002 in 5150 ta razvojna kontinuiteta ni izkazana. Zmotna je razlaga toženke, da je zaščiten celoten raster stavb, ki je obstajal v prostoru v času uveljavitve Odloka o razglasitvi, saj je potrebno konkretno presoditi, ali objekti prispevajo k ohranitvi prvotnega rastra stavb in ali odražajo razvojno kontinuiteto ter, če se da, na katerih posameznih elementih urbane strukture se slednja ohranja. Tovrstne presoje pa toženka ni opravila.

6.Kot nepravilno in zmotno tožnica graja tudi razlago toženke, da je treba načrt prenove po razdelku d) točke 1.2.0.0001 5. člena Odloka o razglasitvi narediti pri vsakem posegu v mestno jedro. To določbo je po mnenju tožnice namreč treba razlagati v smislu, da je načrt prenove potreben takrat, kadar se s prenovo spreminjajo mestne funkcije, ki so v tej določbi taksativno naštete. V konkretnem primeru pa objekti, katerih rušenje se predvideva, trenutno ne služijo nobeni izmed v Odloku o razglasitvi navedenih mestnih funkcij, saj se prostori v objektih oddajajo v najem zasebnim uporabnikom, pretežno nevladnim organizacijam.

7.Nadalje tožnica navaja, da je toženka kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani odločbi uporabila tudi določbo Odloka o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena, pri tem pa je prezrla, da se varstveni režim iz 4. člena nanaša zgolj na spomenik, ne pa tudi na njegovo vplivno območje. Tudi sicer pa je pristojno ministrstvo že izdalo mnenje št. 3510-1/2021-/9 z dne 17. 2. 2021, da je dikcija drugega odstavka 3. člena Odloka o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena, ki določa vplivno območje spomenika, neizvršljiva, saj morajo biti meje vplivnega območja v odloku o razglasitvi določene tako natančno, da so določljive v naravi in zemljiškem katastru, kot je to določeno v drugem odstavku 13. člena ZVKD-1. Toženka v izpodbijani odločbi ni navedla, iz česa je napravila sklep, da nepremičnine s parcelno št. ..., ... k.o. Ptuj sploh predstavljajo spomenik in posledično zapadejo pod njegov varstveni režim oziroma da sploh spadajo v vplivno območje spomenika Grad Ptuj, za katerega pa posebni varstveni režim niti ni določen. Nezakonita in nedopustna je pravna interpretacija toženke, da varstveni režim, ki velja za spomenik kot tak, velja tudi za celotno njegovo vplivno območje, ki niti ni natančno in zakonito definirano. Odlok o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena varuje srednjeveške lastnosti gradu in mesta, kot ta namen izhaja iz 2. člena Odloka, v katerem je navedeno, da grad skupaj z mestom sestavlja najbolje ohranjeno srednjeveško celoto v Sloveniji. Enak primarni namen varstva izhaja tudi razdelka b) 5. člena točke 1.2.0.0001 Odloka o razglasitvi. Razlaga teh dveh določb, ki se je je poslužila toženka je nesorazmerna in preveč ekstenzivna. Kot je splošno znano, je Ptuj prepoznaven kot srednjeveško mesto, kar pa ne pomeni, da bi bilo treba varovati prav vse stavbe, četudi ne izhajajo iz tistega obdobja in četudi same po sebi ne predstavljajo kulturnega spomenika. Toženka je z opisano napačno razlago namena obeh odlokov prekomerno in nesorazmerno posegla v lastniška upravičenja tožnice, ki jih zagotavlja Ustava RS.

8.Hkrati je toženka vzpostavitev parkirišča štela kot dejstvo, ki je za odločitev v zadevi bistveno, s čimer je prekoračila navedbe tožnice iz vloge z dne 7. 10. 2021. Ker o tem dejstvu predhodno ni pridobila izjave tožnice, je kršila temeljno načelo upravnega postopka zaslišanja stranke po 9. členu ZUP ter posledično storila bistveno kršitev določb upravnega postopka. Toženka v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložila, od kod naj bi izhajalo, da bo tožnica na območju porušenih objektov vzpostavila parkirne površine, prav tako ni obrazložila, iz česa izhaja, da bi rušitev objektov predstavljala grob poseg v veduto. Iz izpodbijane odločbe so v celoti izostali tudi razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov, ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izpodbijano odločitev. V izpodbijani odločitvi toženka ni niti ugotavljala konkretnega dejanskega stanja, ni izvajala nobenih dokazov in ni mogla navesti, kateri so odločilni razlogi za presojo posameznih dokazov, kar pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

9.Hkrati je s svojo odločitvijo toženka posegla v ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka je namreč v bistveno primerljivi zadevi - rušitvi stavbe na naslovu Cafova ulica 2, Ptuj, ki leži zgolj čez cesto od stavb, ki jih želi tožnica porušiti, odločila prav nasprotno. Izdala je kulturnovarstvene pogoje za odstranitev tega objekta št. 35107-0475/2020/2/SMM z dne 13. 8. 2020, po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je splošno gradbeno stanje objekta slabo, ker se diferenčno močno poseda. Tudi tožnica je v vlogi za izdajo kulturnovarstvenih pogojev z dne 7. 10. 2021 (v načrtu gradbeništva - PZI) navedla, da so objekti predvideni za rušitev dotrajani in priložila tudi obsežno slikovno dokumentacijo, s katero je podprla svoje navedbe. Hkrati je tožnica nedavno že porušila eno izmed stavb v nizu na Dravski ulici, ki je ležala v neposredni bližini stavb, katere bi rada porušila sedaj. Gre za stavbo št. 2956, ki je stala na nepremičnini parc. št. 1372/1 k.o. 400 Ptuj in je predstavljala celo samostojno enoto dediščine Ptuj, Stara usnjarna. Za odstranitev tega objekta je Ministrstvo za kulturo izdalo kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine št. 62242-20/2021/5 z dne 31. 5. 2021. Glede na vse navedeno je očitno, da toženka neenako obravnava enake položaje, zaradi česar prihaja do posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS.

10.Toženka se je v izpodbijani odločbi postavila na stališče, da bi odstranitev predvidenih objektov pomenila izgubo varovanja, predvsem historične tlorisne mreže zazidalnega rastra, značilne parcelacije, višinskih gabaritov, historične oblike stavb, streh, nepozidanih in zelenih površin, vendar pa z ničemer ni pojasnila, kako naj bi do te izgube varovanja prišlo. Dejansko stanje v tem delu tako sploh ni bilo ugotovljeno. Tlorisna mreža in značilna parcelacija bi tudi po rušitvi objektov ostali enaki, saj se meje nepremičnin ne bi spreminjale, zazidalni raster prav tako ne bi bil prizadet, saj ne gre za stavbe, ki bi spadale v obdobje srednjega veka in zato tudi ne morejo pripomoči k zgodovinski pričevalnosti tega obdobja. Neokrnjeni bi ostali višinski gabariti, strehe in historične oblike stavb iz srednjeveškega obdobja. Rušitev objektov tudi ne bi spreminjala nepozidanih in zelenih površin, saj bi te z rušitvijo pravzaprav nastale. Namesto porušenih objektov tožnica ne načrtuje parkirišča, temveč zelenico, zato ne vzdržijo navedbe toženke, da parkirišče ne predstavlja mestne funkcije.

11.Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj tožnici, ki že skoraj eno leto čaka na končno odločitev v zadevi, nastaja težko popravljiva škoda, kajti zaradi nezmožnosti rušitve ne more nadaljevati revitalizacije starega mestnega jedra. Prav tako so objekti po inšpekcijski odločbi prepoznani kot nevarni za življenje ljudi, posledično pa je tožnica kot lastnica teh nepremičnin odgovorna za preprečevanje nastanka vsakršne škode, ki bi iz objektov lahko izvirala. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v postopek upravnemu organu, v obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka upravnega spora.

Odgovor na tožbo

12.Toženka je v odgovoru na tožbo nasprotovala vsem tožbenim navedbam, se v celoti sklicevala na razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter pojasnjevala še, da Odlok o razglasitvi jasno opredeljuje spomeniške lastnosti mestnega jedra, med katerimi je posebej izpostavljena veduta mesta. Rušitev treh objektov v prvi vrsti vedute, tik ob reki Dravi, bi pomenila izgubo celotne urbane poteze južnega roba Dravske ulice, česar v nobenem primeru ne moremo opredeliti kot poseg, ki bi doprinesel k spomeniški pričevalnosti ali bi bil le-tej podrejen. Tovrsten poseg odstranitve treh stavb, ki predstavljajo sestavni del raščene mestne zasnove, ki je sledila družbenim in ekonomskim spremembam, ne da bi se pri tem izgubila prvotna značilnost rastra ulic in stavb, na vedutno najbolj izpostavljeni lokaciji, predstavlja grob in degradirajoč poseg, ki bi močno vplival na eno izmed vidnejših spomeniških kvalitet historičnega mestnega jedra, to je njegovo prepoznavno veduto in bi jo bistveno spremenil. Na podlagi tega je toženka mnenja, da je veduta ptujskega mestnega jedra varovana vrednota obravnavanega naselbinskega kulturnega spomenika Ptuj, mestno jedro (EŠD 580) ter da iz upravnih odločb vsebinsko zadosti utemeljeno izhaja, da bi odstranitev obravnavanih objektov pomenila grob poseg v veduto mestnega jedra varovano na podlagi Odloka o razglasitvi. Odlok o razglasitvi tudi izrecno navaja, da je mestno jedro Ptuja spomenik historičnega urbanizma zaradi svoje razvojne kontinuitete od zgodnjega srednjega veka. Hkrati opredeljuje, da je raščena zasnova sledila družbenim in ekonomskim spremembam, ne da bi se pri tem izgubila prvotna značilnost rastra ulic in stavb. K temu razvoju je pomembno doprinesla tudi industrializacija in modernizacija mesta, ki je v mestno tkivo pomembno vpletla posamezne funkcije, ki so nadaljevale razvojno kontinuiteto od zgodnjega srednjega veka. Takšna je bila, denimo, tudi stavba nekdanje usnjarne, saj je v obrečnem predelu nadaljevala tradicijo usnjarstva in pomembno sooblikovala ptujsko veduto. Po porušitvi le-te se je na njenem mestu povečal obseg parkirišča. Obdobje konca 19. in 20. stoletja v mesta med drugim prinese urejanje javnih površin, med katere sodijo drevoredi, mestni in zdraviliški parki ter tudi obrečna kopališča. Ne glede na vedenje, da se je obravnavani predel mesta v ptujski zgodovini z današnjo podobo oblikoval sorazmerno prozno, pa pravno formalno in spomeniško gledano predstavlja del zaščitene strukture mestnega jedra, ki je neločljivo povezan s celoto mestnega tkiva. Posamezne stavbe v mestu in njihova značilna razporeditev namreč tvorijo in soustvarjajo varovano celoto, ki s svojo tlorisno mrežo, zazidalnim rastrom, značilno parcelacijo, višinskimi gabariti, historičnimi oblikami stavb in strehami ter razmerjem nepozidanih in zelenih površin tvori nezamenljivo spomeniško veduto. Z rušitvijo obravnavanih stavb bi izgubili slikovito drobno razporeditev streh, ki se raščeno dviguje do srednje mestne Prešernove ulice ter do vrha trikotne urbanistične zasnove, ki ga oblikuje grajski kompleks. Izgubili bi varovan značaj mestnega kareja v osrednjem delu vedute, povečali obseg nepozidane površine in povsem izgubili del pomembne razvojne kontinuitete, v katero sodijo tudi stavbe 19. in prve polovice 20. stoletja.

13.V zvezi s tožbenimi navedbami, da je toženka prekoračila navedbe tožnice, saj v vlogi ni nikjer navedla, da bo tožnica po odstranitvi objekta na tem mestu vzpostavila parkirišče, toženka izpostavlja, da je bilo v drugostopenjski odločbi pojasnjeno, da so navedbe tožnice o tem, kaj želi na mestu rušitve vzpostaviti, za presojo nerelevantne. Vloga tožnice namreč ni podprta z idejno zasnovo ali argumentacijo predvidenih nadaljnjih posegov na tem mestu in zato presoja dopustnosti nadaljnjih posegov ni vplivala na presojo dopustnosti predlaganih odstranitev. Tudi iz prvostopenjske odločbe izhaja zgolj opozorilo na dosedanjo s stališča varovanja dediščine nesprejemljivo prakso tožnice, ki je po rušitvi stare usnjarne na njenem mestu povečala obseg parkirišča. Je pa toženka v drugostopenjski odločbi poudarila, da posega odstranitve posameznega dela naselbinskega spomenika, ki ne predstavlja zgolj enega samega objekta, ampak celo več objektov v prvem planu vedute, ni smiselno obravnavati ločeno od posega, ki naj bi odstranitvi objektov sledil.

14.Hkrati s svojo odločitvijo toženka tudi ni kršila načela enake obravnave, ki izhaja iz Ustave RS, saj je bilo v zvezi z odstranitvijo stavbe na Cafovi ulici 2 dejansko stanje drugačno. Enako velja tudi za odstranitev drugih objektov. Tožnica v svoji vlogi in priloženi dokumentaciji ni izkazala dotrajanosti objektov, niti iz dokumentacije ni bilo razvidno, da bi bila narejena statična presoja za obravnavane objekte, kot je to bilo v primerih, na katere se tožnica sklicuje kot primerljive, prav tako je šlo v primeru Stare usnjarne, na katerega se sklicuje tožnica, za postopek na podlagi 31. člena ZVKD-1, ki je drugačen od postopka pridobitve kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 28. člena ZVKD-1.

15.Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrne ter odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izvedba glavne obravnave

16.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo izvedenem dne 14. 1. 2025, na katerem je v dokaznem postopku vpogledalo v odločbo ZVKDS, OE Maribor št. 35107-0724/2021/2/SMM z dne 20. 11. 2021, skupaj z vlogo tožnice, tehničnim poročilom s prilogami, pritožbo tožeče stranke z dne 2. 11. 2021 s prilogami in odločbo Ministrstva za kulturo št. 3510-43/2021-3340-6 z dne 22. 7. 2022 (dokaz A2), odločbo ZVKDS št. 35107-0724/2021/2/SMM z dne 20. 11. 2021 (dokaz A5), vlogo tožeče stranke za izdajo kulturnovarstvenega soglasja (dokaz A6), pooblastilo tožeče stranke B., d.o.o. (dokaz A7), tehnično poročilo (dokaz A8), vlogo - priloga 1A podatki o udeležencih, gradnji in dokumentaciji (dokaz A9), izjavo projektanta in vodje projekta v PZI (dokaz A10), načrt odstranitve (dokaz A11), pritožbo tožeče stranke (dokaz A12), urbana podoba in kratka gradbena zgodovina dela Dravske ulice (hišne št. 14, 16 in 18) (dokaz A13), odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-504/2019-2 z dne 26. 2. 2021 (dokaz A14), dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 14. 12. 2021 (dokaz A15), kulturnovarstvene pogoje za odstranitev stanovanjskega objekta na naslovu Cafova 2, Ptuj, št. 35107-0475/2020/2/SMM z dne 13. 8. 2020 (dokaz A16), kulturnovarstveno mnenje št. 35107-0475/2020/6/SMM z dne 3. 11. 2020 (dokaz A17), odločbo Ministrstva za kulturo št. 3510-43/2021-3340-6 z dne 22. 7. 2022 (dokaz A18), definicijo izraza "veduta" iz SSKJ (dokaz A19), definicijo izraza "raster" iz SSKJ (dokaz A20), kulturnovarstveno mnenje Ministrstva za kulturo št. 3510-1/2021/9 z dne 17. 2. 2021 (dokaz A21), kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine št. 62242-20/2021/5 z dne 31. 5. 2021 (dokaz A22) ter vse ostale listine sodnega in upravnega spisa.

17.Kot nepotrebna je sodišče zavrnilo dokazna predloga tožnice po postavitvi izvedenca urbanistične stroke (podan v tožbi, tožnica je pri predlogu vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo) ter po postavitvi izvedenca statika, ki ga je tožnica predlagala na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2025. Izvedenca urbanistične stroke je tožnica predlagala za odgovor na vprašanje ali predvidena rušitev objektov ne bo posegla v spomeniško zaščitene lastnosti mestnega jedra kot določene v 5. členu Odloka o ohranitvi. Ali je rušitev objektov skladna z varstvenim režimom 5. člena Odloka o razglasitvi spada v okvir pravne presoje, ki je v domeni sodišča in o kateri se odloča na podlagi stanja upravnega spisa na dan izdaje izpodbijane odločbe. Postavitev izvedenca urbanistične stroke v tem oziru zato po presoji sodišča ni bila potrebna, prav tako ne bi bila skladna z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka, saj ne bi z ničemer pripomogla k odločitvi sodišča. Nepotreben je po presoji sodišča tudi dokaz s postavitvijo izvedenca statika, ki naj bi pregledal objekt in podal presojo oziroma statično poročilo ter ocenil dotrajanost objekta. Vprašanje dotrajanosti oziroma nedotrajanosti objekta v konkretnem primeru, ko ZVKDS svoje odločitve ni vezal na vprašanje dotrajanosti objekta (ker ga tožnica v vlogi niti ni obrazloženo utemeljevala ali zanj predložila dokazil ali zahtevala presojo strokovnjakov, kot obrazloženo v nadaljevanju), po presoji sodišča prav tako ne bi z ničemer pripomogla k presoji sodišča o zakonitosti odločbe, ki je predmet presoje v konkretnem upravnem sporu, podatki za katero v celoti izhajajo iz upravnega spisa.

Sodna presoja

18.Tožba ni utemeljena.

19.Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

20.Po presoji vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj, dokaznega postopka kot celote in ob upoštevanju obsega sodne presoje po uradni dolžnosti, sodišče zaključuje, da tožba tožnice ni utemeljena, kot obrazloženo v nadaljevanju.

21.Predmet presoje sodišča v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve upravnih organov (ZVKDS in toženke) o zavrnitvi zahteve tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja utemeljena na podlagi 29. člena ZVKD-1, Odloka o razglasitvi, v prvostopenjski odločbi pa delno tudi na Odloku o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena.

22.Materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določila ZVKD-1, ki v primeru posegov v spomenik, njegovo vplivno območje (če to obveznost določa akt o razglasitvi), varstvena območja dediščine, registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora (če to obveznost določa prostorski akt) in za raziskavo dediščine, ki je arheološka ostalina, zahtevajo pridobitev kulturnovarstvenega soglasja (prvi odstavek 28. člena ZVKD-1). Kulturnovarstveno soglasje za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, se izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev (tretji odstavek istega člena). Pri odločanju o izdaji kulturnovarstvenega soglasja je treba pretehtati razloge za poseg in razloge za ohranitev dediščine v obstoječi obliki. V prid odobritve posega je posebej treba šteti okoliščino, če predlagani posegi omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev dediščine (peti odstavek istega člena).

23.Pred izdajo kulturnovarstvenih pogojev je zahtevana pridobitev kulturnovarstvenih pogojev (prvi odstavek 29. člena ZVKD-1), v njih pa zavod določi zahteve, ki jih mora izpolnjevati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ali druga projektna dokumentacija, potrebna za izvedbo posegov, in zahteve glede strokovne usposobljenosti izvajalcev specializiranih del (tretji odstavek istega člena). Pri tem se kulturnovarstveni pogoji za poseg v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine, za poseg v spomenik ali vplivno območje spomenika pa v skladu z aktom o razglasitvi ali z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine (četrti odstavek 29. člena ZVKD-1). Pojem "poseg v dediščino" je definiran široko ter zajema vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakorkoli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa: - vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, - dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, - premeščanje dediščine ali njenih delov, - dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo, ter - iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine (27. točka prvega odstavka 3. člena ZVKD-1). Vsak poseg v dediščino, ki se izvaja brez kulturnovarstvenega soglasja ali v nasprotju z njim, šteje za nedovoljen poseg (21. točka prvega odstavka 3. člena ZVKD-1).

24.Izdaja kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja je na podlagi javnega pooblastila v pristojnosti zavoda (prva točka drugega odstavka 84. člena ZVKD-1), vlagatelj pa mora v vlogi za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev navesti namen posega in priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnih pogojev predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev. Kadar gre za poseg, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, je potrebno vlogi priložiti ustrezno skico in opis posega (tretji odstavek 29. člena ZVKD-1). Če zavod že na podlagi vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev ugotovi, da poseg ni dopusten ali mogoč, se vloga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Zavod na podlagi te ugotovitve zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja (enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1).

25.V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica vložila vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, ki jo je zavod, potem ko je ocenil, da nameravana odstranitev objektov ni dopustna, sledeč določbi 29. člena ZVKD-1, štel kot vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja (in ne kulturnovarstvenih pogojev) ter o njej odločil. Tožnica ne oporeka pravilnosti postopanja zavoda v tem oziru, takšno postopanje zavoda pa je tudi sicer, glede na izrecno določbo enajstega člena 29. člena ZVKD-1, pravilno. Drugače pa za tožnico ostaja sporna pravilnost ugotovitve nedopustnosti predlaganega rušenja treh objektov v lasti tožnice.

26.Nesporno v konkretnem primeru je, da se objekti št. 1001, 1002 in 5150 parc. št. ..., ..., k.o. Ptuj, katerih rušitev se predlaga, nahajajo na območju urbanističnega spomenika Ptuj-mestno jedro kot opredeljenega s točko 1.2.0.0001 5. člena Odloka o razglasitvi. 5. člen Odloka o razglasitvi najprej opredeljuje območje spomenika Ptuj - mestno jedro (razdelek a)), nato je podan opis in ovrednotenje območja (razdelek b)), nazadnje pa režim varovanja (razdelek c) in d)). Tako je v razdelku b) točke 1.2.0.0001 5. člena določeno, da je "mestno jedro Ptuja spomenik historičnega urbanizma zaradi svoje razvojne kontinuitete od zgodnjega srednjega veka. To kontinuiteto lahko sledimo v posameznih elementih urbane strukture. Raščena mestna zasnova je sledila družbenim in ekonomskim spremembam, ne da bi se pri tem izgubila prvotna značilnost rastra ulic in stavb, ter je ohranila osnovni tip meščanske hiše, ki je skozi stoletja doživljala le spremembe likovnih značilnosti. Zaradi enovitosti in kompleksnosti gradbene in urbane strukture in v celoti ohranjene vedute spada Mestno jedro Ptuj med najpomembnejše spomenike svoje vrste v širšem evropskem prostoru."

27.Varstveni režim določen v razdelku c) iste točke 5. člena Odloka o razglasitvi predvideva, da se spomeniške lastnosti mestnega jedra varujejo v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti. Dovoljena dejavnost v spomeniškem območju mora služiti varstvu in po potrebi konservaciji ter restavraciji njegovih spomeniških sestavin. Varuje se predvsem historična tlorisna mreža, zazidalni raster, značilna parcelacija, višinski gabariti, historične oblike stavb, strehe, nepozidane in zelene površine. Prepovedane so novogradnje, nazidave in adaptiranje, razen tistih, ki imajo namen sanirati ali rekonstruirati spomeniško območje ali njegove dele. Vse spremembe in posegi v mesto jedro morajo biti podrejeni spomeniški pričevalnosti mestnega jedra. Za vsak poseg v urbano in stavbno strukturo na področju mestnega jedra, ne glede na to ali gre za posamičen spomenik ali za stavbo, je na področju mestnega jedra potrebno soglasje pristojne službe za varstvo naravne in kulturne dediščine. Za vsak večji poseg je potrebno narediti konservatorski program.

28.Iz zgoraj citiranega izhaja (kar je tudi sicer med strankama v postopku nesporno), da Odlok o ohranitvi opredeljuje in kot varovano obravnava le celotno območje ptujskega mestnega jedra, medtem ko izrecnih določil za vsak posamični objekt ni. V takšnih primerih je v okviru presoje (ne)dopustnosti posegov v kulturno dediščino potrebno narediti konkretno presojo za vsak primer posebej.2 Slednja je v celoti v pristojnosti zavoda kot pristojne strokovne institucije, ki odloča o izdaji kulturnovarstvenih pogojev (in soglasja) za vse posege v območje ptujskega mesta jedra.

29.Varstveni režim kot vsebovan v Odloku o razglasitvi po presoji sodišča jasno in nedvoumno določa, da morajo biti vsi posegi v mestnem jedru podrejeni varstvu in po potrebi konservaciji ter restavraciji njegovih spomeniških sestavin, pri tem pa so primeroma in pomensko odprto določene spomeniške lastnosti, ki se varujejo (historična tlorisna mreža, zazidalni raster (t.j. raster po SSKJ - tlorisna mreža stavb), značilna parcelacija, višinski gabariti, historične oblike stavb, strehe, nepozidane in zelene površine). Kakršnekoli novogradnje, nazidave in adaptiranje, ki bi imele drugačen namen kot sanacijo ali rekonstrukcijo (dela) spomeniškega območja oziroma ohranitev spomeniške pričevalnosti mestnega jedra niso dovoljene. Glede na tak obseg in namen varstvenega režima, ki prepoveduje vse novogradnje ter v celoti v izvirnosti varuje zazidalni raster stavb in historično tlorisno mrežo ter historične oblike stavb in streh, je po presoji sodišča varstveni režim potrebno razlagati na način, da ne predvideva rušitve objektov, razen v primeru, da bi bilo to utemeljeno s ciljem varstva in konservacije spomeniškega območja. Pri tem ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da varstveni režim predvideva zgolj in samo varstvo srednjeveškega mestnega jedra in stavb iz tega obdobja. Razdelek b) točke 1.2.0.0001 5. člena Odloka o razglasitvi resda izpostavlja, da je mestno jedro Ptuja spomenik historičnega urbanizma zaradi svoje razvojne kontinuitete od zgodnjega srednjega veka, vendar hkrati izpostavi tudi, da se je mestno jedro zaradi družbenih in ekonomskih sprememb spreminjalo, brez da bi se izgubil osnovni tip meščanske hiše iz preteklosti. Izpostavljena je tudi enovitost in kompleksnost gradbene in urbane strukture ter v celoti ohranjena veduta mestnega jedra Ptuja. Tako (široko) zasnovan varstveni režim mestnega jedra je zato po presoji sodišča potrebno razlagati na način, da je celotno ptujsko mestno jedro, ki se je pričelo razvijati v času srednjega veka, s svojim razvojem pa nadaljevalo v kasnejših obdobjih in je krajevno opredeljeno v razdelku a) točke 1.2.0.0001 5. člena Odloka o razglasitvi v celoti varovano kot urbanističen spomenik. Za izvzetje posameznih nepremičnin iz varstva iz razloga, ker ne izvirajo iz srednjega veka ali ker niso zgodovinsko pomembne, v varstvenem režimu po presoji sodišča ni najti ustrezne podlage. V konkretnem primeru je zavod v zvezi s tem ugotovil, da bi z rušitvijo prišlo do posega v veduto, saj bi se z odstranitvijo teh stavb izgubila slikovita drobna razporeditev streh, ki se raščeno dviguje do Prešernove ulice ter do vrha trikotne urbanistične zasnove, ki ga oblikuje grajsko jedro. Postavil se je tudi na stališče, da bi se z rušitvijo izgubila obstoječa historična tlorisna mreža, zazidalni raster, značilne paracelacije, višinski gabariti, historične oblike stavb in streh ter razmerje nepozidanih in zelenih površin. Z odstranitvijo stavb v osrednjem delu vedute bi se povečal obseg nepozidane površine, kar bi vodilo v povečanje že sedaj obsežnega parkirišča, ki je nastala po porušitvi stare usnjarne, prav tako bi se odprl pogled na spomeniško najbolj degradirano območje ptujskega mestnega jedra, Cafovo ulico. Rušitve treh objektov po presoji zavoda tudi ni mogoče opredeliti kot posega, ki bi doprinesel k spomeniški pričevalnosti mestnega jedra, saj bi s posegom izgubili celotno urbano potezo južnega roba Dravske ulice, njen zazidalni raster in značilno parcelacijo. Toženka kot drugostopenjski organ se je v odločitvi o pritožbi s tem strinjala in še dodatno pojasnila, da Odlok o razglasitvi ne varuje le primarnega srednjeveškega zazidalnega rastra in pozidave, temveč varuje veduto mesta Ptuj, kot je obstajala v času sprejema Odloka o razglasitvi. Pojasnila je, da iz varstvenega režima ne izhaja, da bi se morala varovati zgolj veduta, ki je obstajala v času srednjega veka ter da nadaljnja pozidava predstavlja degradacijo obravnavanega spomenika mestnega jedra. Iz 5. člena Odloka o razglasitvi je namreč mestna zasnova jasno definirana kot raščena, pri tem pa je le-ta skozi zgodovino sledila družbenim in ekonomskim spremembam, ne da bi se pri tem izgubila prvotna značilnost rastra ulic in stavb. Tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ sta s takšno obrazložitvijo po presoji sodišča izvedla posamično presojo konkretnega primera (kot se to, kot že obrazloženo, zahteva v primeru, ko izrecnih določil za vsak posamičen objekt ni, temveč je varovano le celotno območje), takšna presoja pa je po po oceni sodišča, glede na zgoraj obrazloženo razlago 5. člena Odloka o razglasitvi, pravilna in jo sodišče povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zmotna uporaba materialnega prava zato po presoji sodišča ni podana. Pri tem za odločitev v predmetni zadevi ni relevantno, ali rušitev objektov morebiti dopušča varstveni režim vsebovan v Odloku o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena. Četudi bi namreč sodišče pritrdilo stališču tožnice, da se varstveni režim iz tega odloka ne nanaša na objekte, katerih odstranitev se predlaga, rušitev objektov še vedno ne bi bila mogoča, saj njihove rušitve ne dovoljuje varstveni režim predviden v Odloku o razglasitvi. Slednji predstavlja bistven varstveni režim ptujskega mestnega jedra, kot je to v drugostopenjski odločbi pravilno izpostavila toženka. Ker so torej te tožbene navedbe za presojo v zadevi nerelevantne, se sodišče do vprašanj veljavnosti Odloka, vplivnega območja ter vprašanja izvršljivosti drugega odstavka 3. člena, kot to izhaja iz mnenja ministrstva št. 3510-1/2021/9 z dne 17. 2. 2021, ni rabilo opredeliti. Hkrati v zvezi z navedenim sodišče pritrjuje tudi stališču toženke, ki je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pojasnila, da je za presojo v konkretnem primeru bistven/odločilen varstveni režim iz Odloka o razglasitvi (ne pa tudi Odloka o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena), s čimer je toženka v tem delu popravila oziroma dopolnila obrazložitev upravnega organa prve stopnje, za kar ima v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrecno pooblastilo.

30.Po presoji sodišča je neutemeljen tudi ugovor tožnice, da je zavod odločal arbitrarno in širil varstveni režim na stavbe, za katere ne velja. Kot izhaja do sedaj obrazloženega, je zavod kot strokovna institucija, na katero je preneseno javno pooblastilo za odločanje v primeru izdaje kulturnovarstvenega soglasja in pogojev (gre za strokovno presojo), pravilno uporabil določila varstvenega režima predvidenega za mestno jedro Ptuja ter opravil ustrezno individualno presojo konkretnega primera. Pri presoji varovanja kulturne dediščine gre namreč v precejšnji meri za strokovna vprašanja, zato ima pristojni organ, v konkretnem primeru zavod, tudi določeno polje proste presoje. Zavod tako po presoji sodišča ni arbitrarno razširil varstvenega režima oziroma njegovih določil (pre)široko razlagal, kot to želi dokazati tožnica, njegova odločitev pa tudi ni arbitrarna, temveč ima podporo v ZVKD-1, Odloku o razglasitvi in pristojnosti zavoda kot strokovne institucije s področja varstva kulturne dediščine.

31.Po presoji sodišča ni utemeljen niti ugovor neobrazloženosti odločbe.

32.Konkretizacija predpisanega varstvenega režima vedno pomeni uporabo abstraktnih pravil na okoliščine konkretnega primera, ki jih je treba v zadostni meri ugotoviti, odločitev pa utemeljiti na način, da so dovolj konkretno navedene ne le pravne podlage, ampak tudi dejanski razlogi, ki omogočajo preizkus odločitve, saj gre sicer za bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

33.Zavod je ob obravnavi vloge vlagateljice v izpodbijani odločbi pojasnil veljaven varstveni režim območja, na katerem se nahajajo objekti predvideni za rušitev, ter nato utemeljil odločitev o tem, zakaj rušenje objektov, ob upoštevanju obstoječega varstvenega režima, ni dopustno. Še podrobneje je, ob upoštevanju pritožbenih navedb tožnice, odločitev utemeljila toženka. Skladno z 214. členom ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek). Stranka mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno (prvi odstavek 140. člena ZUP). Navesti mora vsa dejstva in okoliščine, za katere meni, da so relevantne za obravnavo njene zahteve ter za vse svoje trditve predložiti ustrezna dokazila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ obrazložil zahtevek tožnice z navedbami o dejstvih, ki izhajajo iz njene vloge, ugotovil dejansko stanje na tej podlagi (z dokazi, na katere je to podprto, tj. tožničino vlogo s prilogami brez izvedenskega mnenja o stanju objektov ali idejnih načrtov prihodnje ureditve prostora odstranitve podrejenega spomeniški celovitosti mestnega jedra), navedel določbe predpisov, na katere se opira odločba, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnice. S tem je po presoji sodišča svojo odločitev v zadostni meri vsebinsko utemeljil in zadostil standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP. Pri tem sodišče pojasnjuje še, da se je konkretni upravni postopek pričel na zahtevo tožnice kot stranke, zato je zavod njeno vlogo obravnaval glede na vsebino in dejstva, kot so iz vloge izhajala. Tako je zavod (in enako tudi toženka) na podlagi vloge in dokazil tožnice lahko ugotovil zgolj, da želi tožnica odstraniti objekte na naslovu Dravska ulica 15 in Dravska ulica 18, ki so med seboj povezani z vzhodnimi - zahodnimi fasadami, ter na mestu odstranitev urediti zelenico (str. 3 in 5 PZI (dokaz A8)). Projektni dokumentaciji ni bilo priloženo kakšno izvedensko mnenje ali drugo strokovno dokazilo o dotrajanosti objektov (v projektni dokumentaciji so se nahajale zgolj fotografije), prav tako tožnica ni predložila nobenih dokazil, načrtov obnove ali programov oživitve mestnega jedra, s katerimi bi utemeljila odstranitev treh objektov z namenom in v luči varovanja spomeniških značilnosti naselbinske dediščine. Kar želi doseči z odstranitvijo objektov je pojasnjevala šele v pritožbi ter v postopku pred sodiščem, tudi ob navajanju pritožbenih novot pa ni predložila načrtov, idejnih zasnov ali konservatorskega ali drugega programa prenove tega dela mesta (njene navedbe so ostale zgolj pri tem, kaj si želi v prihodnje urediti, brez konkretizacije v že sprejetih ukrepih ali načrtih). Tega ni predložila niti v postopku pred sodiščem. Kot je to tožnici pojasnila že toženka v drugostopenjski odločbi, odstranitve več objektov v prvem planu vedute, ni smiselno obravnavati ločeno od posegov, ki naj bi odstranitvi sledili, zato je v primeru upravičenosti odstranitve in vpliva odstranitve na naselbinski spomenik potrebno presojati celoten projekt prenove tega dela naselja. Upravni organ zato, glede na dejansko stanje ter dejstvo, da tožnica ni zmogla obrazložene utemeljitve ali dokaznega bremena o rušitvi objektov v luči ohranitve ali oživitve mestnega jedra, po presoji sodišča ni mogel odločiti drugače, kot, glede na obstoječ varstveni režim, zavrniti vlogo tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Presoje statičnosti objektov, za katero je tožnica na naroku za glavno obravnavo navajala, da ne ve zakaj ni bila opravljena, zavod ni bil dolžan izvesti, saj so dejstva bistvena za sprejem odločitve (t.j. da v luči spomeniške pričevalnosti mestnega jedra (še) ne obstaja konkreten progam, ki bi utemeljil rušenje treh objektov), v celoti izhajala iz vloge tožnice. Sodišče sicer razume tožnico, da je glede na omejenost finančnih sredstev potrebno prenovo načrtovati postopoma, vendar pa ob tem poudarja, da v odsotnosti vsaj okvirno sprejetih (uradnih) odločitev končne ureditve prostora, ki ga želi tožnica na prostoru rušitve oblikovati, rušenja objektov (ob upoštevanju obstoječega varstvenega režima) ni mogoče dovoliti. Odstranitev kulturne dediščine in šele nato sprejemanje odločitve, kaj se naj na tem prostoru uredi, ni sprejemljivo ravnanje znotraj kulturno zavarovanega območja. Pri tem je zavod v izpodbijani odločbi resda, glede na parkirišče vzpostavljeno na mestu nekdanje Stare usnjarne, sklepal, da bo na mestu porušenih objektov nastalo parkirišče, kar iz tožničine vloge ne izhaja, vendar navedeno po presoji sodišča na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo, saj je zavod svojo odločitev primarno in v bistvenem utemeljil s sklicevanjem na obstoječo veduto in ostale spomeniške značilnosti, ki bi se z rušitvijo objektov izgubile, ne pa na obstoj parkirišča. Bistvena okoliščina za presojo zavoda je bilo dejstvo, da bo na mestu porušenih objektov nastal odprt (prazen) prostor, navedeno dejstvo pa je bilo v celoti razvidno iz vloge tožnice, med strankami postopka pa je bilo nesporno tudi v postopku pred sodiščem. Ker torej zavod dejstva parkirišča ni štel kot odločilno dejstvo za zavrnitev izdaje kulturnovarstvenega soglasja, po presoji sodišča tudi ni prišlo do kršitve pravice stranke do izjave, kot to zatrjuje tožnica. Tudi sicer so bila vsa dejstva relevantna za odločitev razvidna iz vloge tožnice, zato zavod v luči pravice stranke do izjave tožnice glede nobenega izmed njih ni bil dolžan pozivati na izjasnitev ter tako do kršitve pravice do izjave v postopku ni prišlo. Tožbeni ugovori v tem oziru so neutemeljeni.

34.Neutemeljen je tudi ugovor tožnice o kršitvi načela enakosti ter posegu v pravico do zasebne lastnine, obe varovani z Ustavo RS. Ustava RS v prvem odstavku 5. člena med pozitivnimi obveznostmi države navaja tudi skrb za ohranjanje kulturne dediščine. To, da je skrb za ohranjanje kulturne dediščine v Ustavi RS umeščena med splošne določbe v katerih so, med drugim, urejena temeljna ustavna načela in s tem umeščena ob skrb za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kaže na pomembnost te ustavno varovane dobrine. V prvem odstavku 73. člena je Ustava RS k varovanju naravnih znamenitosti in redkosti ter kulturnih spomenikov, ki sodijo v kulturno dediščino, obvezala vse. V Ustavi RS sicer ni natančno opredeljena vsebina in obseg tistih vrednot, ki so kot civilizacijski dosežki prednikov izjemnega pomena za sedanji obstoj identitete naroda ter za prihodnje rodove, zato je vsebina in obseg kulturne dediščine, kakor tudi način njenega varovanja, že po naravi stvari prepuščen zakonu. To pozitivno obveznost je zakonodajalec uredil z določbami ZVKD-1, ki določa pogoje varovanja kulturne dediščine. S slednjim je bilo opredeljeno ravnovesje med lastninsko svobodo in javnim interesom, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekonomske funkcije lastnine na način, da je zakonodajalec določil pogoje, pod katerimi so posegi v kulturno dediščino dopustni. Ker je bilo v upravnem postopku pravilno uporabljeno materialno pravo, zlasti ZVKD-1 in Odlok o razglasitvi, se, glede na zgoraj obrazloženo omejitev lastninske pravice v luči javnega interesa (varstva kulturne dediščine), ugovor tožnice, da se na takšen način posega v njeno pravico do zasebne lastnine, izkaže za neutemeljen. V zvezi s kršitvijo načela enakosti pa sodišče pritrjuje tožnici, da mora odločevalec enake primere obravnavati enako, različne pa različno, vendar pa po pregledu izdanih odločb, ki jih je za primerjavo oziroma izkaz kršitve načela enakosti predložila tožnica (dokaz A16, A17, A22) presoja, da ti primeri s primerom, ki je predmet presoje niso primerljivi. Iz kulturnovarstvenih pogojev izdanih za stavbo na naslovu Cafova ulica 2 (št. 35107-0475/2020/2/SMM z dne 13. 8. 2020, dokaz A16) namreč izhaja, da je zavod dopustil rušitev objekta, zato ker je bil v dotrajanem gradbenem stanju, za takšno dejansko stanje pa je stranka predložila ustrezna dokazila, česar tožnica, kot že obrazloženo, ni storila. Zgolj omemba v PZI, da so objekti dotrajani in temu predložene fotografije brez strokovnih podlag za izkaz utemeljenosti rušenja, glede na široko zasnovan varstveni režim in njegovo vsebino, ne morejo zadostovati. Kulturnovarstveno mnenje zavoda za isto stavbo (št. 35107-0475/2020/67SMM z dne 3. 11. 2020, dokaz A17) je bilo izdano na podlagi ugotovitve, da je stranka pri rušitvi upoštevala predhodno izdane kulturnovarstvene pogoje z dne 13. 8. 2020. Primerljiv ni niti primer Stare usnjarne, za katero je bilo izdano kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine št. 52242-20/2021/5 z dne 31. 5. 2021 (dokaz A22), saj je v tem primeru šlo za postopek po 31. členu ZVKD-1, o katerem odloča Ministrstvo, in ne za postopek po 28. in 29. členu ZVKD-1, o katerem odloča zavod, pri tem pa so za vsakega izmed postopkov predpisani drugačni pogoji. Navedbe tožnice o neenaki obravnavi so tako glede za obrazloženo neutemeljene, kršitev načela enakosti pa po presoji sodišča tako ni podana. Ob tem sodišče ponavlja, da je bilo pri vložitvi vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev dokazno breme na tožnici, ki dokaznega bremena v luči posegov, ki jih varstveni režim mestnega jedra Ptuj dovoljuje, ni zmogla.

35.Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

36.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 266, točka 5. in 7.

2UPRS sodba opr. št. II U 32/2017-16 z dne 3. 7. 2019.

3Da se na mestu porušene Stare usnjarne danes v naravi nahaja parkirišče med strankama v postopku ni bilo sporno.

4Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-297/08 z dne 9. 12. 2008.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu kulturne dediščine (1999) - ZVKD - člen 3, 3/1, 3/1-21, 3/1-27, 28, 28/1, 29, 31

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odlok o razglasitvi nepremičnih in kulturnih in zgodovinskih spomenikov - člen 5, 5-c

Odlok o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena (1999) - člen 3, 3/2, 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.