Jedro

Zavezujoča informacija glede uvrstitve blaga pokriva samo točno takšno blago, kot je opisano v potrdilu. Zato je CZS glede zavezujoče informacije določil tudi, da mora imeti carinski organ možnost, da preveri, ali ima konkretno blago točno takšne lastnosti, kot tisto blago, za katerega je bila dobljena zavezujoča informacija.

Izrek

1.Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Carinski urad A. je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za vračilo uvoznih dajatev po carinski deklaraciji št. ... z dne 2. 11. 2006, Izpostave Luka A.. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil zahtevek za vračilo uvoznih dajatev po navedeni carinski deklaracij. V zahtevku navaja, da je vložnik podjetje, ki se ukvarja z uvozom in prodajo strešne kritine. Tožnik je v letu 2006 uvažal kritino pod tarifno oznako ... kombinirane nomenklature (KN) in taric kodo 00, za katero je predpisana 2,7 % carinska stopnja. Zaradi nadaljnjih uvozov zadevnega blaga je uvoznik dne 7. 3. 2006 pri Generalnem carinskem uradu B. zaprosil za izdajo zavezujoče tarifne informacije. Dne 16. 2. 2007 je uvoznik prejel zavezujočo tarifno informacijo št. ..., po kateri se zadevno blago uvršča v tarifno oznako ... KN in taric kodo 00 s carinsko stopnjo 0,0 %. Zahtevek za vračilo preveč plačane carine je vložil, ker naj bi prvotno blago uvažal pod pravilno tarifno oznako. Zahtevek za vračilo preveč plačane carine po obravnavani carinski deklaraciji je bil vložen v skladu z 236. in 237. členom Uredbe sveta 2913/92 z dne 12. 10. 1992 (v nadaljevanju Carinski zakonik skupnosti - CZS). V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je deklarant ob uvozu blago po 01 postavki obravnavane carinske deklaracije v postopku za sprostitev v prost promet deklariral blago kot strešnike, ki se skladno s splošnimi pravili za razlago KN 1 in 6 (Uredba sveta EGS št. 2658 z dne 13. 7. 1997 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi - UL L št. 256/7. 9. 1987, s spremembami) ter pojasnjevalnih opomb HS k tarifni številki 7326 točka (1), pravilno uvrščajo tarifno oznako ... KN in taric kodo 00 s carinsko stopnjo 2,7 %, zato je blago po 01 postavki obravnavane carinske deklaracije pravilno uvrščeno. Po 2. točki 12. člena CZS je zavezujoča tarifna informacija za carinske organe zavezujoča le glede blaga, za katerega so bile carinske formalnosti izpolnjene po datumu, ko je bila informacija izdana. V 3. odstavku istega člena je namreč določeno, da mora imetnik takšne informacije biti sposoben dokazati, da za tarifne namene prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanem v potrdilu, kar posledično pomeni, da mora imeti carinski organ možnost, da zatrjevanje imetnika informacije preveri na predloženem blagu v skladu z 68. členom CZS, kar pa mu po prepustitvi blaga deklarantu ni več mogoče. Ker se zavezujoča tarifna informacija, ki jo tožnik lahko uporablja od datuma izdaje 15. 2. 2007 dalje, je carinski urad ne more upoštevati za blago, sproščeno v prost promet po 01 postavki obravnavane carinske deklaracije z dne 2. 11. 2006. Spreminjanje tarifne oznake v carinski deklaraciji ni več možno dovoliti potem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu in pregled blaga ni več možen, zato tudi ni dokazil, ki bi dokazovala, da se blago, za katerega se zahteva povračilo dajatev pravilno uvršča v tarifno oznako ... KN in taric kodo 00. Nadalje carinski urad navaja 62. člen CZS in 65. člen CZS, ki določata, da se deklarantu na njegovo zahtevo dovoli, da popravi eno ali več navedb v deklaraciji potem, ko so jo sprejeli carinski organi. Popravek ne sme imeti za posledico, da bi se deklaracija nanašala na drugo blago, kot ga je prvotno zajemala. Vendar se ne sme dovoliti noben popravek več, če se to zahteva potem, ko so carinski organi seznanili deklaranta o tem, da bodo pregledali blago, ugotovili, da zadevne navedbe niso točne ali blago prepustili. Po 1. odstavku 236. člena CZS se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila zneska teh dajatev niso bile zakonsko dolgovane ali so bile vknjižene v nasprotju z 220. členom istega predpisa. Pritožbeni organ se v celoti strinja z izpodbijano odločitvijo. Navaja, da v nasprotju s (pri)tožnikovim navajanjem iz nobene od 14 carinskih deklaracij (v katerih je zahteval povračilo carine) ne izhaja, da bi bilo blago ob carinjenju pregledano, saj iz zaznamkov carinskega organa v polju J zadevnih carinskih deklaracij (kontrolna namembnega organa) izhaja, da se je blago s carinskimi deklaracijama št. ... z dne 4. 7. 2006 in ... z dne 7. 9. 2006 sprostilo brez preverjanja (P 0), pri ostalih carinskih deklaracijah pa se je opravilo preverjanje vseh listin (P 2 - verodostojnost, usklajenost in podobno), kar pomeni, da ni bil opravljen fizični pregled blaga, torej preverjanja carinskih deklaracij v smislu tarifne uvrstitve ni bilo. Navedbe tožnika v deklaraciji (polje 33) so služile kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je dano blago (71. člen CZS). To pa pomeni, da so uvozne dajatve bile obračunane v skladu s podatki, ki jih je tožnik sam prijavil, kar pomeni, da ne gre za primer iz 236. člena CZS, da znesek dajatev v trenutku plačila ne bi bil zakonsko dolgovan, niti ne gre za napako pri obračunu. Po mnenju pritožbenega organa gre za neizkazane trditve, da je tožnik v marcu 2006 pri uvozu blaga pod tarifno oznako ... naletel na težave in da mu je s strani carinskega organa bilo sporočeno, da mora začeti uporabljati tarifno št. .... Iz carinskih deklaracij namreč izhaja, da pregleda blaga ni bilo, kar pomeni, da so tožnikove navedbe v carinskih deklaracijah glede uvrstitve blaga služile kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku. Res je, da iz opisov blaga v polju 31 carinskih deklaracij izhaja, da je opis blaga enak, vendar pa glede na zgoraj pojasnjeno ni mogoče trditi, da je prvostopni organ sam ugotovil, da gre za identično blago. Pritožbeni organ tako meni, da zavezujočo informacijo in okoliščine v zvezi z njeno izdajo ni mogoče upoštevati v dokaznem postopku. Poleg tega pa 2. pododstavek 2. odstavka 12. člena CZS določa, da je ZTI zavezujoča za carinske organe le glede blaga, za katerega so bile carinske formalnosti izpolnjene po datumu, ko je bila informacija izdana. Zato je pritožbeni organ mnenja, da tožnik v obravnavanem primeru s predloženimi dokazi ni dokazal, da v trenutku plačila znesek dajatev ni bil zakonsko dolgovan, zato ni utemeljitve za povračilo uvoznih dajatev in je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijano odločbo. V zvezi z zahtevo za povračilo uvoznih dajatev po določbi 237. člena CZS pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je le-to pogojeno z razveljavitvijo carinskih deklaracij, česar pa tožnik ni zahteval. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je bilo pri njeni izdaji nepravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, prav tako pa oba upravna organa v postopku nista pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik se ne strinja s stališčem prvostopnega organa, da mora carinski organ zatrjevanje imetnika informacije preveriti na predloženem blagu v skladu z 68. členom CZS, kar pa po prepustitvi blaga deklarantu ni več mogoče. Iz upravnih spisov (zahtevka) nedvomno izhaja, da je vlagatelj ves čas od 1. 3. 2006 dalje uvažal popolnoma identično blago, ki pa je bilo dne 2. 3. 2006 z deklaracijama št. ... in ... uvrščeno pod tarifno št. ..., od tega datuma naprej pa je bilo identično blago z enakim opisom uvrščeno pod tarifno št. .... Potrjene carinske deklaracije vsebujejo tudi opis blaga, ki je v vseh predloženih deklaracijah, tako pred 2. 3. 2006 kot po tem datumu, popolnoma enak. V vseh primerih gre za popolnoma identično blago. V postopku pridobivanja zavezujoče tarifne informacije se je izkazalo, da je tarifna št. ... napačna in da je bila prvo navedena tarifna št. ... pravilna. Vlagatelj je ravnal z vso dolžno skrbnostjo, ko je takoj in sicer 6. 3. 2006 zahteval izdajo zavezujoče informacije, ki pa mu ni bila izdana do 15. 2. 2007, zato je v tem času uporabljal tarifno št. .... Res se zavezujoča tarifna informacija ne uporablja za blago, ki je bilo prepuščeno pred njeno izdajo, vendar pa ta določba carinskega zakona po mnenju tožnika ni ovira, da prvostopni organ okoliščin v zvezi s potekom uvoza in izdajo zavezujoče informacije ne bi upošteval v dokaznem postopku. Svoje odločitve, zakaj meni, da dokazovanje z dokumentacijo ni zadostno, pa organ prve stopnje ni obrazložil. Nadalje po prepričanju tožeče stranke iz besedila 236. člena CZS ni mogoče sklepati, da se znesek preveč plačanih dajatev plača le v primeru, ko je bil razlog za previsoko odmero ravnanje organa, v primeru, ko pa je do previsoke odmere prišlo zaradi ravnanje stranke same pa ne. Postopek za izdajo zavezujoče tarifne informacije je trajal skoraj eno leto in sicer od 6. 3. 2006 pa do 15. 2. 2007. V skladu s 1. odstavkom 7. člena Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku skupnosti se mora zavezujoča tarifna informacija takoj, ko je mogoče pisno izdati vložniku zahtevka. Če zavezujoče tarifne informacije vložniku zahtevka ni bilo mogoče izdati v treh mesecih od dneva prejema zahtevka za izdajo informacije, carinski organi o tem obvestilo vložnika zahtevka ter navedejo razloge za zamudo in določijo rok, v katerem pričakujejo, da bodo lahko izdali zavezujočo tarifno informacijo. Iz tega sledi, da bi vlagatelju nastala bistveno manjša škoda, če bi bila zavezujoča tarifna informacija izdana v predpisanem roku. Carinski organi vlagatelju tudi po preteku treh mesecev od dneva vložitve zahtevka niso sporočili ničesar v zvezi s potekom postopka. Izključno iz tega razloga je vlagatelj tako dolgo vlagal carinske deklaracije pod napačno tarifno oznako. Če bi bila zavezujoča tarifna informacija izdana v predpisanem roku, bi tožeča stranka vložila carinsko deklaracijo v predmetni zadevi pod pravilno tarifno številko. V obravnavani zadevi je tožeča stranka preplačala carino v višini 550,13 EUR. Podrejeno tožeča stranka kolikor bi sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, uveljavlja zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti organa. Tožeča stranka je vložila carinsko deklaracijo z napačno tarifno številko, zaradi katere je plačala previsok znesek carine, izključno zaradi ravnanje organa, ki v predpisanem roku navedenem v 1. odstavku 7. člena Uredbe komisije (v EGS) št. 2454/93, ni izdal zavezujoče tarifne informacije. Tožena stranka oziroma njen organ je s tem, ko zavezujoče tarifne informacije ni izdala v predpisanem roku kršila pravno normo, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v višini preveč plačane carine. Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zahtevi tožeče stranke za vračilo carine v višini 550,13 EUR ugodi, oziroma tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Carinskemu uradu A. v ponovni postopek oziroma podrejeno tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati znesek v višini 550,13 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 12. 2006 do plačila in da toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi ni sporno, da je tožnik kot deklarant pri Izpostavi Luka A. v 01 postavki carinske deklaracije št. ... z dne 2. 11. 2006 deklariral zaradi sprostitve v prost promet 7120 kosov strešnikov iz jeklene pločevine, prevlečene z zlitino cink-aluminija ter posuto s peskom, ki jo je sam uvrstil v tarifno oznako ... kombinirane nomenklature in taric kodo 00 s predpisano 2,7% carinsko stopnjo. Tožniku je bila tako za obravnavano ECL na osnovi podatkov, ki jih je carinski izpostavi posredoval sam, pravilno obračunana carina v dolgovanem znesku. Blago iz sporne ECL je bilo nato sproščeno v prost promet, posledično torej pregled omenjenega blaga ni več mogoč. Tožeča stranka zatrjuje, da je bilo blago, ki ga pokriva sporna ECL, drugačne vrste kot je sam navedel v ECL: sam je namreč blago okarakteriziral kot tako, da ga je potrebno uvrstiti v številko KNCT ..., v resnici pa naj bi šlo za blago, ki bi ga bilo potrebno uvrstiti v KNCT ... (trditve tožnika). Po presoji sodišča tožnik ni uspel dokazati, da bi sporna ECL v resnici vsebovala blago, ki bi ga bilo potrebno uvrstiti v KNCT ..., saj tožnik za svoje trditve nima dokazov (tožnik bi lahko npr. sporno blago uvrstil v KNCT ..., nato pa bi mu carinski organ eventualno tarifo spremenil, tožnik pa bi se lahko zoper odločitev organa pritožil in skozi pregled blaga dokazal pravilnost svojih trditev, lahko bi tožnik zahteval pregled spornega blaga in si na ta način zavaroval dokaze za utemeljevanje svojih trditev). Sodišče tako šteje trditve tožnika o tem, kakšne vrste blago naj bi resnično vsebovala sporna ECL kot nedokazane. Posledično pa je utemeljevanje tožnika o nastanku škode v konkretnem primeru nerelevantno. Tožnik je sicer za določeno blago zahteval izdajo zavezujoče informacije po 2. točki 12. člena CZS. Vendar pa zavezujoča informacija glede uvrstitve blaga pokriva samo točno takšno blago, kot je opisano v potrdilu in je zato CZS glede zavezujoče informacije določil tudi, da mora imeti carinski organ možnost, da preveri, ali ima konkretno blago točno takšne lastnosti, kot tisto blago, za katerega je bila dobljena zavezujoča informacija. Predvsem pa se stranka lahko na zavezujočo informacijo sklicuje od njene izdaje dalje. Rok, ki je določen v Uredbi Sveta (EGS) št. 3454/93 je instrukcijski, prav tako predstavlja določitev nadaljnjega poslovanja carinskega organa v zvezi z izdajo zavezujoče informacije lex imperfecta. Sodišče se je sicer z gornjim že spustilo v razglabljanje o vzročni zvezi, čeprav je v tej zadevi bistveno, da v konkretni zadevi manjka obstoj temeljnega elementa odškodninske odgovornosti: izkazana škoda. Tako je torej tožeča stranka tudi po presoji sodišča plačala v konkretni zadevi znesek carine, ki je bil zakonsko dolgovan in posledično temelj za njeno vrnitev ni podan (236. člen CZS).

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, v celoti sklicuje na navedene razloge in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je relevantno v obravnavnem upravnem sporu, med strankami ni sporno (59. člen ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1