Jedro

Ne centralni izvršni organ, niti druge javne službe (in s tem sodišče) ne smejo zahtevati nobenih dajatev v zvezi s prošnjo (zahtevo), vloženo na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, zlasti ne povračila stroškov v zvezi s postopki (drugi odstavek 26. člena Konvencije). Ob uporabi sklepanja po nasprotnem (a contrario) nosi stroške postopka država pogodbenica, ki postopek izvede, kar pomeni, da ti bremenijo njen proračun. Določilo prvega odstavka 26. člena Konvencije, po katerem centralni izvršilni organ plača svoje stroške pri uporabi Konvencije, ni pravilno razlagati tako, da bi ta moral kriti tudi stroške sodnega postopka, ki ga sam ne izvaja. Ob analogni uporabi določila prvega odstavka 26. člena Konvencije za sodišče kot „drugo javno službo države pogodbenice“ mora veljati, da samo krije stroške sodnega postopka, ki ga je po Konvenciji izvedlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom predlagatelju naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 266,34 EUR na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št. ... v roku 15 dni od vročitve sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku tega roka do dne plačila.

Predlagatelj v pravočasni pritožbi zoper citirani sklep navaja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) kot plačnika stroškov in predlagatelja v izvedenem postopku po (Haaški) Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, z dne 25. oktobra 1980 (Ur. l. RS, št. 6/1993 – v nadaljevanju Konvencija), saj je centralni izvršni organ po 6. členu Konvencije Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ). MDDSZ je zgolj osrednji organ za pomoč pri uporabi Uredbe (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih, sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (v nadaljevanju Uredba). Meni, da niti MNZ ne more imeti položaja stranke oziroma predlagatelja v sodnem postopku, saj nima pristojnosti predlagati uvedbe postopka po Konvenciji. Določilo prvega odstavka 26. člena Konvencije zgolj opredeljuje, da vsak centralni izvršni organ plača svoje stroške pri uporabi Konvencije, kar se ne nanaša na stroške sodnih postopkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Obravnavani postopek je potekal v zvezi s prošnjo za vrnitev otroka po 8. členu Konvencije, ki se med državami članicami Evropske Unije še naprej uporablja tudi po uveljavitvi Uredbe, kolikor se ne nanaša na zadeve, urejene z Uredbo (točka (e) 60. člena Uredbe). V Konvenciji opredeljena prošnja (v Uredbi opredeljena kot zahteva – 1. odstavek 11. člena Uredbe) se posreduje centralnemu izvršilnemu organu, ki je zadolžen za izpolnjevanje obveznosti posamezne države pogodbenice po Konvenciji (prvi odstavek 6. člena), medtem ko postopek izvedejo sodni organi po najhitrejšem postopku, ki ga predvideva nacionalno pravo (3. odstavek 6. člena Uredbe). Obravnavani postopek v slovenskem pravu ni posebej opredeljen, zato ga mora sodišče izvesti po pravilih nepravdnega postopka (drugi odstavek 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), upoštevaje posebna določila Konvencije in Uredbe, ki so neposredno uporabna.

Centralni izvršni organ po Konvenciji ima zgolj vlogo koordinatorja med pristojnimi organi v državah pogodbenicah in z namenom začetka sodnega postopka za vrnitev otroka zgolj posreduje vlogo prosilca sodišču (7. člen Konvencije). Predlagatelj postopka je lahko zgolj prosilec oziroma oseba, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka (prvi odstavek 8. člena Konvencije in 1. odstavek 11. člena Uredbe). Pravilno je tako zavzeti stališče, da centralni izvršilni organ nima položaja predlagatelja in tako tudi ne udeleženca postopka, saj nima pristojnosti, da v njem neposredno sodeluje. Ko ga je sodišče prve stopnje kljub temu opredelilo kot predlagatelja oziroma udeleženca postopka, je kršilo določila 19. člena ZNP.

Citirana Uredba glede stroškov obravnavanega postopka vrnitve otroka nima določil, zato se morajo uporabiti specialna določila Konvencije, ki se uporabijo pred določili ZNP (8. člen Ustave RS). Po splošnem določilu prvega odstavka 35. člena ZNP krijejo udeleženci svoje stroške. S tem bi prosilec moral pokriti tudi stroške prevodov, ki so predmet izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, saj so bili potrebni za obravnavo njegovega predloga (oziroma zahteve). Toda ne centralni izvršni organ, niti druge javne službe (in s tem sodišče) ne smejo zahtevati nobenih dajatev v zvezi s prošnjo (zahtevo), vloženo na podlagi Konvencije, zlasti ne povračila stroškov v zvezi s postopki (drugi odstavek 26. člena Konvencije). Ob uporabi sklepanja po nasprotnem (a contrario) nosi stroške postopka država pogodbenica, ki postopek izvede, kar pomeni, da ti bremenijo njen proračun.

Določilo prvega odstavka 26. člena Konvencije, po katerem centralni izvršilni organ plača svoje stroške pri uporabi Konvencije, ni pravilno razlagati tako, da bi ta moral kriti tudi stroške sodnega postopka, ki ga sam ne izvaja. Pravilno je stališče pritožbe, da je ta dolžan kriti zgolj stroške, ki se nanašajo na njegovo zgoraj pojasnjeno pristojnost koordinacije. Ob analogni uporabi določila prvega odstavka 26. člena Konvencije za sodišče kot „drugo javno službo države pogodbenice“ mora veljati, da samo krije stroške sodnega postopka, ki ga je po Konvenciji izvedlo.

Za izdajo izpodbijanega sklepa glede na obrazloženo tako sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage. Vprašanje morebitne povrnitve obravnavanih stroškov postopka, ki jih je plačalo sodišče prve stopnje, ne more biti predmet tega nepravdnega postopka, ampak izključno ureditve medsebojnih razmerij med proračunskimi uporabniki.

Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je MDDSZ zgolj osrednji organ za pomoč pri uporabi Uredbe (53. člen Uredbe), medtem ko je centralni izvršilni organ po Konvenciji MNZ glede na določilo 3. člena Zakona o ratifikaciji citirane Konvencije (Ur. l. RS, št. 6/1993), kakor pravilno opozarja pritožnik. Nenazadnje je sodišče prve stopnje v postopku komuniciralo z MNZ kot centralnim izvršilnim organom, kakor izhaja iz dopisov na listovni številki 78 in 94. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).