Jedro

Tožnik je že pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči hotel nadaljevati kazenski pregon zoper A.A. in ostale svetnike občine, s tem da je zoper njih vložil subsidiarni obtožni predlog, ki pa je bil kot nedovoljen pravnomočno zavržen. Zato je tudi po mnenju sodišča tožnikovo pričakovanje, da bo imel v isti zadevi kot subsidiarni tožilec verjetne izglede za uspeh, očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vložene 20. 1. 2011. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se je tožnikova prošnja za brezplačno pravno pomoč nanašala na pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v kazenski zadevi zoper naštete osebe zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1., 2. in 3. odstavku 261. člena KZ ter kaznivega dejanja sprejemanja podkupnine po 267. členu KZ. Organ v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo v zvezi z zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. I K 26477/2010-8 z dne 9. 6. 2010 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 26477/2010 z dne 16. 9. 2010) izhaja, da je bil tožnikov subsidiarni obtožni predlog, ki ga je vložil kot oškodovanec, zavržen, saj tožnik s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine po 2. odstavku 267. člena KZ ni bil oškodovan. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pa gre za kaznivo dejanje, ki ne napada pravice konkretnih fizičnih oseb, tako da je v tem primeru izključena možnost prevzema pregona s strani subsidiarnega tožilca. Prav tako je bila zavržena tudi njegova zahteva za varstvo zakonitosti v isti zadevi s prvostopenjskim sklepom z dne 1. 12. 2010. Glede na to organ ugotavlja, da je tožnikova prošnja za brezplačno pravno pomoč nerazumna, s čimer ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da zoper niti eno ovadeno osebo, ki so sodelovale v postopku umeščanja življenjsko nevarnega objekta – odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, sodišče vsebinsko ni odločalo, zaradi česar meni, da je navedba v izpodbijani odločbi, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, sama s seboj v nasprotju. Z omenjenim objektom je bilo neposredno poseženo v njegove osebne in premoženjske pravice, saj se s posegom v prostor ne strinja, in pojasnjuje razloge o zatrjevanem posegu v človekove pravice do svobode gibanja, enakosti pred zakonom in do enako zdravega življenjskega okolja, kot to velja za druge državljane Slovenije. V nadaljevanju navaja, da nastopa kot oškodovanec nasilja države, ki je izvršeno že z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji ... v Občini ... in pojasnjuje razloge za tako svoje stališče. Nadalje razlaga cilje zakonodaje ES na področju okolja, vsebino Aarhuške konvencije oz. njenih treh stebrov varstva okolja. Opozarja, da bo s pomočjo brezplačne pravne pomoči bolje in bolj razumljivo utemeljil zahtevo za spoznanje posamičnega akta za ničnega. Povzema vsebino sklepa tega sodišča opr. št. I U 1723/2009-4 z dne 14. 10. 2009, s katerim je zavrglo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v zadevi, v kateri je izpodbijal sklep o pozitivnem mnenju občinskega sveta Občine ... k predlogu državnega prostorskega načrta in v zvezi s katerim je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč ocenil, da ta sklep temelji na pravilni pravni podlagi, zaradi česar tožnik na podlagi podatkov, ki so navedeni v obrazložitvi omenjenega sklepa, nima verjetnega izgleda za uspeh. V zaključku poudarja, da je Občina ... brez soglasja enakopravnega partnerja – vključene javnosti – privolila v izvedbo objekta, to je odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji ... Predlaga, naj „sodišče druge stopnje lahko pritožbi ugodi, sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek“. Tožbi je priložil tudi prošnjo za oprostitev plačila takse v tem upravnem sporu.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na obširne tožbene navedbe uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu le izpodbijana odločba oz. razlogi, zaradi katerih je organ v konkretnem primeru zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tako je iz tožbenih navedb razvidno, da se tožnik ne strinja s tem, da se zoper osebe, ki jih je navedel v prošnji za brezplačno pravno pomoč, ni vodil kazenski postopek in zato ni bilo po vsebini odločeno o očitanih jim kaznivih dejanjih zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in jemanja podkupnine, ampak je bil njegov obtožni predlog oškodovanca kot tožilca (to je subsidiarni obtožni predlog) zavržen. Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovljenih dejstev, in sicer da je v zadevi vložil subsidiarni obtožni predlog in da je bil ta ob predhodnem preizkusu pravnomočno zavržen kot nedovoljen iz razlogov, ki jih je Okrajno sodišče v Krškem navedlo v svojem sklepu opr. št. I K 26477/2010 z dne 9. 6. 2010, Višje sodišče v Ljubljani pa potrdilo v svojem sklepu opr. št. II Kp 26477/2010 z dne 16. 9. 2010. V skladu s 1. odstavkom 24. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 in naslednji) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči med pogoji zanjo upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že pred vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je vložil 20. 1. 2011, hotel nadaljevati kazenski pregon zoper A.A. in ostale svetnike Občine ..., ki jih je – kot je razvidno iz upravnih spisov – navedel tudi v prošnji za brezplačno pravno pomoč, s tem da je zoper njih vložil subsidiarni obtožni predlog, ki pa je bil kot nedovoljen pravnomočno zavržen. Zato je tudi po mnenju sodišča tožnikovo pričakovanje, da bo imel v isti zadevi kot subsidiarni tožilec verjetne izglede za uspeh, očitno nerazumna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je Višje sodišče v Ljubljani pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča za zavrženje, in sicer da subsidiarni obtožni predlog ni dovoljen, saj tožnik s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine ni bil oškodovan, medtem ko je pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic glede na naravo kaznivega dejanja, ki ne napada pravice konkretnih fizičnih oseb, izključena možnost prevzema pregona s strani subsidiarnega tožilca. Ob takem stanju je nerazumno pričakovati, da bi sodišča ob morebiti ponovno vloženem subsidiarnem obtožnem predlogu v isti zadevi glede vprašanja njegove dovoljenosti odločila kakorkoli drugače kot v sklepih I K 26477/2010 z dne 9. 6. 2010 in II Kp 26477/2010 z dne 16. 9. 2010, pri čemer tožnik v tožbi nasprotnih argumentov niti ne navaja. Pri tem sodišče še dodaja, da na očitno nerazumnost njegove prošnje za brezplačno pravno pomoč pri vodenju postopka na podlagi subsidiarnega obtožnega predloga še dodatno kaže tudi določba 2. odstavka 60. člena ZKP, po kateri ima oškodovanec pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel sporočilo državnega tožilca, da ni podlage za pregon ali da je odstopil od pregona. Ker je bil prvostopenjski sklep o zavrženju tožnikovega obtožnega predloga izdan že 9. 6. 2010, ne more biti dvoma, da bi bil ponovni obtožni predlog v isti zadevi vložen po izteku omenjenega roka.

Poleg tega sodišče še dodaja, da je tožnikova prošnja očitno nerazumna tudi z vidika vložitve morebitne zasebne tožbe zaradi kaznivih dejanj jemanja podkupnine in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, saj gre za kaznivi dejanji, ki se preganjata pa uradni dolžnosti in ne na zasebno tožbo. KZ namreč v 261. členu (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic) in 267. členu (jemanje podkupnine) česa takega ne predvideva, prav tako tudi ne KZ-1 v 257. in 261. členu.

Ker se ostali tožbeni ugovori ne nanašajo na obravnavano zadevo ampak na problematiko umestitve odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na lokaciji ... in na vlogo Občine ..., ki jo je imela v postopku sprejemanja državnega prostorskega načrta za to odlagališče, se sodišče do njih ni dolžno opredeliti, saj nimajo vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

V skladu s 4. odstavkom 10. člena ZST-1 se taksa ne plača v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zato že na podlagi zakona oproščen plačila sodnih taks za ta upravni spor.