Jedro

Tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da so vzdrževalna dela na objektu, ki ga namerava prodati, nesmiselna, saj je namen ZGO-1 in Odloka ta, da lahko občina, kadar ugotovi, da ima objekt takšne pomanjkljivosti, da zelo slabo vpliva na zunanjo podobo naselja in krajine, zaradi zavarovanja javne koristi zaveže lastnika, da izvede nujno potrebna vzdrževalna dela, pri tem pa ni pomembno, ali takšen objekt lastnik uporablja oziroma ga ima namen odtujiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Postojna je z izpodbijano odločbo naložila tožeči stranki, da najkasneje do konca julija 2010 izvede na nepremičnini Avtobusne postaje v Postojni, Titova cesta 2, Postojna vzdrževalna dela in to; menjavo strehe in stavbnega pohištva, sanacijo balkonov, fasaderska dela, zamenjavo tabel voznih redov vključno z drogovi, zamenjavo porušenih cestnih robnikov, ureditev asfaltnih površin in ureditev obstoječe zelenice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04-uradno prečiščeno besedilo 1, 126/07 in 108/09 – ZGO-1) v 6. členu določa, da lahko občina zaradi zavarovanja javne koristi zaveže lastnika objekta, da izvede nujno potrebna vzdrževalna dela, in to v primeru, če so na objektu takšne pomanjkljivosti, da zaradi izrabljenosti, zastarelosti, vremenskih vplivov ali učinkovanja tretjih zelo slabo vpliva na zunanjo podobo naselja in krajine in so posledica opustitve redne in pravilne uporabe ter vzdrževanja nepremičnine, pa ne gre za nevarno gradnjo. Ob upoštevanju navedene določbe Zakona o graditvi objektov je bil sprejet Odlok o določitvi objektov za izvedbo vzdrževalnih del v območju, ki se ureja z Občinskim podrobnim prostorskim načrtom Center v Postojni (Uradni list RS, št. 110/09 in 12/10 – v nadaljevanju Odlok), s katerim je bilo določeno, da je treba na Avtobusni postaji v Postojni menjati streho, stavbno pohištvo, sanirati balkone, izvesti fasaderska dela in urediti zunanjost objekta, skupaj v ocenjeni vrednosti 250.000,00 EUR. Izpodbijana odločba je bila tožeči stranki izdana skladno s 1. odstavkom 3. člena citiranega Odloka, ki določa, da občinska uprava izda odločbo, s katero lastnika posameznega objekta zaveže, da v določenem roku izvede vzdrževalna dela.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil z izdajo izpodbijane odločbe kršen 3. odstavek 6. člena ZGO-1. Objekt Avtobusne postaje v Postojni se namreč uporablja kot postaja za linijski avtobusni promet. Zunanji izgled avtobusne postaje nikakor ni tak, da bi to vplivalo na zunanjo podobo mesta Postojna. Zato je odločitev tožene stranke, da je navedeni objekt potreben vzdrževalnih del, neutemeljena in sloni na subjektivni oceni nekega neznanega biroja, ki naj bi imel status izvedenca gradbene stroke. V nadaljevanju še navaja, da je objekt Avtobusne postaje v Postojni za obstoječi avtobusni promet bistveno prevelik in nefunkcionalen, zato ga namerava prodati, saj ga je mogoče z določenimi posegi spremeniti v poslovni ali celo v poslovno stanovanjski objekt. S to svojo namero je seznanila Občino Postojna, ko ji je dne 28. 1. 2010 poslala pismo o nameri, v katerem navaja, da želi objekt prodati oziroma ga odtujiti in zgraditi bistveno manjši montažen objekt avtobusne postaje pri tem pa tudi spremeniti lego dovoznih cest in postajnih in parkirnih mest za avtobuse. V odgovoru na navedeno pismo jo je tožena stranka zaprosila za prodajno ponudbo, kar je dne 7. 4. 2010 tudi storila. Iz navedenega torej sledi, da tožena stranka zahteva izvedbo vzdrževalnih del v ocenjeni vrednosti 250.000,00 EUR hkrati pa izkazuje interes za odkup objekta. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožeča stranka je dne 1. 10. 2010 tožbo dopolnila z navedbami, da je poleg nje lastnik objekta za katerega se zahteva izvedbo vzdrževalnih del tudi gostinsko podjetje A. d.o.o. Tako tožeča stranka kot podjetje A. namreč izhajata iz prvotne delovne organizacije B.. Podjetja znotraj delovne organizacije B. pa so 1992 leta sklenila pogodbo o razdelitvi premoženja, na podlagi katere je podjetje A. v objektu Avtobusne postaje Postojna pridobil v last in upravljanje gostinski lokal. Septembra 1993 pa je bil izdelan še eleborat solastnine za Avtobusno postajališče v Postojni, s katerim je bil ugotovljen solastni delež podjetja A. na objektu Avtobusne postaje Postojna. Ta solastninska pravica sicer nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vendar med njima ni bilo nikoli spora o uporabi objekta oziroma poslovnih prostorov v naravi, saj je podjetje A. vseskozi uporabljalo gostinski lokal v objektu, kar počne še danes. Zaradi tega bi morala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sodelovati oba solastnika objekta.

Dne 15. 10. 2010 pa je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe za začasno odložitev izvršitve izpodbijane odločbe. V predlogu navaja, da je njen namen čimprej prodati poslopje Avtobusne postaje v Postojni, zato bi bilo neracionalno in neekonomsko izvesti zahtevana vzdrževalna dela, saj je interes vsakega potencialnega kupca, da objektu spremeni namembnost. Zato bi vložena sredstva v vzdrževalna dela Avtobusne postaje v Postojni, zanjo predstavljala težko popravljivo škodo, saj bi se ob prodaji objekta izkazala vzdrževalna dela na njem kot nepotrebna in nesmiselna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Občinski svet Občine Postojna sprejel Odlok o določitvi objektov za izvedbo vzdrževalnih del v območju, ki se ureja z Občinskim podrobnim prostorskim načrtom Center v Postojni, vrsta vzdrževalnih del in ocena stroškov pa so določeni v prilogi Odloka. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke, kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožeče stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala tudi pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V 3. odstavku 6. člena ZGO-1 je določeno, da lahko občina, zaradi zavarovanja javne koristi zaveže lastnika, da izvede nujno potrebna vzdrževalna dela, če so na objektu takšne pomanjkljivosti, da zaradi izrabljenosti, zastarelosti, vremenskih vplivov ali učinkovanja tretjih zelo slabo vpliva na zunanjo podobo naselja in krajine in so posledica opustitve redne in pravilne uporabe ter vzdrževanja nepremičnine, pa ne gre za nevarno gradnjo po tem zakonu. Občina v takem primeru sprejme odlok, v katerem določi območja oziroma objekte, na katerih je treba izvesti vzdrževalna dela, katera vzdrževalna dela je treba izvesti oziroma merila za njihovo določitev ter predvidi oceno njihovih stroškov. Na podlagi odloka pristojni občinski organ po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero lastnika objekta zaveže, da v določenem roku izvede vzdrževala dela, opredeljena v odloku.

Na osnovi citirane določbe ZGO-1 je Občinski svet Občine Postojna na svoji 22. seji dne 15. 12. 2009 sprejel Odlok o določitvi objektov za izvedbo vzdrževalnih del v območju, ki se ureja z Občinskim podrobnim prostorskim načrtom Center v Postojni, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 110/2009, dne 29. 12. 2009 s katerim je določil objekte, ki zaradi izrabljenosti, zastarelosti, vremenskih vplivov ali učinkovanja tretjih oseb in kot posledica opustitve njihove redne in pravilne uporabe ter vzdrževanja zelo slabo vplivajo na zunanjo podobo mesta Postojna (1. člen). V 2. členu Odloka pa je določeno, da so objekti, vrsta vzdrževalnih del in ocena stroškov iz prejšnjega odstavka določeni v prilogi, ki je sestavni del Odloka. Podlaga za določitev vrst vzdrževalnih del in ocena stroškov sta eleborata št. 50/2009 in 55/2009, ki ju je izdelal C. d.o.o. v oktobru 2009. Iz priloge Odloka pa izhaja, da je eden od objektov na katerem je treba opraviti vzdrževalna dela (menjava strehe, menjava stavbnega pohištva, sanacija balkonov, fasaderska dela in zunanja ureditev, vse v ocenjeni vrednosti 250.000,00 EUR) Avtobusna postaja v Postojni.

Iz vsega navedenega torej sledi, da je bila izpodbijana odločba izdana skladno z določbami 3. odstavka 6. člena ZGO-1 in Odloka o določitvi objektov za izvedbo vzdrževalnih del v območju, ki se ureja z Občinskim podrobnim prostorskim načrtom Center v Postojni. Zato tožeča stranka s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava (tako določb ZGO-1 kot Odloka) ne more uspeti, prav tako pa ne more uspeti z zatrjevanjem, da so vzdrževalna dela na objektu, ki ga namerava prodati nesmiselna, saj je namen zakona in odloka ta, da lahko občina, kadar ugotovi, da ima objekt takšne pomanjkljivosti, da zaradi izrabljenosti, zastarelosti, vremenskih vplivov ali učinkovanja tretjih zelo slabo vpliva na zunanjo podobo naselja in krajine, zaradi zavarovanja javne koristi, zaveže lastnika, da izvede nujno potrebna vzdrževalna dela, pri tem pa ni pomembno ali takšen objekt lastnik uporablja oziroma ga ima namen odtujiti. Glede navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da naj bi bila solastnica objekta družba A., pa sodišče pojasnjuje, da stranke v upravnem sporu ob upoštevanju določb 3. odstavka 20. člena ZUS-1, ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker je tožeča stranka trditve o solastništvu objekta Avtobusne postaje v Postojni navedla šele v dopolnitvi tožbe, tega pa ni navajala že v pritožbi v upravnem postopku zoper izpodbijano odločbo, gre za tožbeno novoto, ki jo sodišče skladno s citirano določbo Zakona o upravnem sporu ne sme upoštevati pri svojih odločitvah. Ne glede na navedeno pa sodišče še navaja, da zatrjevano solastništvo ni vpisano v zemljiški knjigi (to med strankama ni sporno) zato, zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo oziroma publicitetnih učinkov vpisov v zemljiško knjigo, zatrjevanega solastništva, tudi sicer ni mogoče upoštevati.

Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2 izreka: V 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Eden od zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe je torej, da še ni izdana pravnomočna odločba. Ker je sodišče v 1. točki izreka te sodbe tožbo zavrnilo, ki je postala, v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu, pravnomočna, ni več pogojev za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je bilo treba zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavreči. K točki 3 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.