Jedro

Izstavitev računa prevzemniku je mogoče razumeti kot privolitev upnika v prevzem dolga. Izstavitev dobropisa prevzemniku za del zneska, na katerega se je glasil račun, in izstavitev računa za ta znesek dolžniku (oboje na podlagi naknadnega dogovora dolžnika in prevzemnika) pa je treba razumeti tako, da dolžnik za ta znesek ni prost obveznosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo povrnitev 126.766,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka).

Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, pri čemer pa postopkovnih kršitev ni konkretizirala. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem je priglasila stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Izpodbijana sodba je bila izdana pred dnem 14.07.1999, zato je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz l. 1977 (ZPP/77).

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je očitala sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo vrednosti opravljene storitve. Vendar pa ta očitek ni utemeljen. Skupna vrednost izvedene propagandne prodajne akcije je bila namreč 2.201.210,80 SIT, od česar je tožena stranka tožeči stranki plačala 1.818.561,30 SIT (gl. prilogi A7 in B4), medtem ko naj bi razliko 382.649,50 SIT plačalo M. (gl. prilogi A6 in A10).

Tožena stranka je očitala sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožeča stranka v končnem obračunu ni upoštevala nobenega zneska, ki naj bi ga plačala tretja oseba (M.). Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen. "Končni obračun", račun št. 1161/93 z dne 19.03.1993 (priloga A7), se je namreč glasil na toženo stranko, ne pa na M., na katerega se je glasil račun, št. 1204 z dne 29.04.1993 (priloga A10). Ker je tožeča stranka že dne 12.02.1993 (gl. prilogo A6) soglašala, da znesek 382.649,50 SIT plača M., ji pač v končnem obračunu, ki ga je dne 19.03.1993 izstavila toženi stranki, ni bilo treba upoštevati tega zneska.

Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče J. Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj lahko sodišče obravnavanje zadeve zaključi, ko oceni, da je zrela za odočitev, da so (tako kot v konkretnem primeru) razjasnjena vsa odločilna dejstva. V konkretnem primeru je namreč mogoče iz (dokumentiranega in s pričami potrjenega) logičnega sosledja dogodkov, ko je tožeča stranka dne 19.03.1993 toženi stranki izstavila račun (končni obračun) za 1.818.561,30 SIT (priloga A7), ko je dne 29.04.1993 izstavila račun M. za 382.649,50 SIT (priloga A 10) in ko je po dobropisu M. za 232.649,50 SIT z dne 23.02.1994 (priloga A 11) toženi stranki istega dne (tj. dne 23.02.1994) izstavila račun za isti znesek, za 232.649,50 SIT (priloga A2), mogoče z zadostno stopnjo prepričanja zaključiti, da je tožena stranka, potem ko ni obstal njen dogovor z M. glede plačila vseh 382.649,50 SIT, ostala v zavezi napram tožeči stranki za dodatnih 232.649,50 SIT, da pa pri tem ni šlo za njeno dodatno obveznost. Šlo je namreč za prvotno obveznost (gl. prilogi A6 in A 10), in sicer za razliko med 382.649,50 SIT in 150.000,00 SIT.

Ker se je torej tožena stranka zavezala za celotno plačilo izvedene propagandne prodajne akcije (za delno plačilo s strani M. se je namreč dogovorila naknadno, po sprejemu "variante 2"), se pokaže, da tudi ni utemeljen nadaljnji očitek tožene stranke, da V.D. ni bil pooblaščen za prevzem dodatne obveznosti. Kot že poudarjeno, namreč ni šlo za dodatno obveznost. Sicer pa je bil V.D. suspendiran šele dne 01.07.1993 (gl. prilogo B8), medtem ko naj bi bil sporni sestanek z "J. s.p." pred samo akcijo (ki je trajala od 15.02.1993 do 31.03.1993), kar tožena stranka povzema v pritožbi, in očitno po ponudbi (z dne 17.01.1993).

Končno je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da izstavitev računa (M.) pomeni soglasje tožeče stranke k prevzemu dolga. Vendar tudi ta (končni) očitek ni utemeljen. M. je namreč prevzelo dolg tožene stranke, v kar je tožeča stranka s konkludentnimi dejanji privolila (3. odstavek 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)), vendar le za 150.000,00 (382.649,50 - 232.649,50) SIT, ne pa tudi za spornih 232.649,50 SIT. Tožeča stranka je sicer M. dne 29.04.1993 izstavila račun za 382.649,50 SIT, vendar mu je na podlagi njegovega naknadnega dogovora s toženo stranko (gl. 1. odstavek 446. člena ZOR) dne 23.02.1994 izstavila dobropis za 232.649,50 SIT, medtem ko je istočasno za ta znesek (232.649,50 SIT) izstavila račun toženi stranki. Tako tožena stranka očitno ni bila prosta obveznosti za spornih 232.649,50 SIT (prim. 1. odstavek 448. člena ZOR).

Glede na vse navedeno in v skladu s 368. členom ZPP/77 je drugostopenjsko sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. točka izreka). Izkazalo se je namreč, da je prvostopenjsko sodišče v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev.

Glede na zavrnitev pritožbe ter v skladu s 1. odstavkom 166. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 je drugostopenjsko sodišče sklenilo, da tožena stranka sama trpi stroške pritožbe (2. točka izreka).