Jedro

Stranka ima pravico, da najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje tako, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 341/2017 z dne 11. 6. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: ″1. Ugotovi se, da je nedopustna izvršba tožene stranke (upnika) zoper tožnika (dolžnika), dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, In 229/2010 z dne 23. 8. 2010, v delu ki se nanaša na to, da izvršitelj po preteku osmih dni od vročitve sklepa o izvršbi tožniku (dolžniku) izroči na stroške tožnika (dolžnika) enosobno stanovanje št. 2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ..., evidenčna številka 21143, leto izgradnje 1981, ki meri 39,25 m2, z identifikacijsko oznako stavbe iz katastra stavb 714, številka dela stavbe 2, v okviru katastrske občine ..., v posest toženi stranki (upniku), potem, ko je iz tega stanovanja na stroške tožnika (dolžnika) odstranil osebe in stvari ter se v tem delu razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve prvostopnega sodišča dalje do plačila.″ se zavrne. II. Tožeča stranka M. S., ..., je dolžna v roku 15 dni toženi stranki Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, Vojkova cesta 55, Ljubljana, povrniti 581,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila pravica tožnika iz pravnomočne sodbe tega sodišča P 38/2002 z dne 9. 3. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005 zahtevati istočasno izpolnitev svoje terjatve že realizirana. Ker v obravnavanem primeru izvršilno sodišče (o ugovoru po izreku roka) ni odločalo na podlagi spornih dejstev, ki bi se nanašala na terjatev, ugotovljeno v izvršilnem naslovu (pravnomočni in izvršljivi sodbi tega sodišča P 559/2006 z dne 28. 3. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 583/2008 z dne 11. 9. 2008 in je sodbo tega sodišča P 505/2008 z dne 17. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 65/2009 z dne 9. 7. 2009), tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni dopustna. Ker tožena stranka kot upnica v izvršilni zadevi In 229/2010 ni zahtevala izpraznitve in izročitve stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ... na podlagi pravnomočne sodbe tega sodišča P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, je zato sklicevanje tožnika kot dolžnika v izvršbi na hkratno izpolnitev citirane pravnomočne sodbe neutemeljeno. Sodišče je še opozorilo, da predstavlja citirana pravnomočna sodba izvršilni naslov v izvršilni zadevi I 710/2017, vodeni na predlog dolžnika kot upnika zoper toženo stranko kot dolžnico zaradi omogočitve vselitve v prejšnje nezakonito zasedeno stanovanje v L., št. J4 v izmeri 50,08 m2, kot je to vse sodišče ugotovilo po vpogledu v spis tega sodišča I 710/2017. Pa tudi sicer je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila pravica tožnika iz pravnomočne sodbe tega sodišča P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005 zahtevati istočasno izpolnitev svoje terjatve že realizirana. Po določilu prvega odstavka 285. člena Obligacijskega zakonika obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Sodišče je ugotovilo, da so navedbe tožnika, podane tekom izvršilnega postopka, pod opr. št. In 229/2010, kot tudi tekom predmetnega pravdnega postopka, povsem neutemeljene, saj ne morejo pripeljati do želenega učinka, to je do nedopustnosti izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ..., ki se vodi pod opr. št. In 229/2010. Sodišče je zavrnilo obravnavanje vloge tožnika, vloženo na naroku dne 17. 5. 2019 in je vsebinsko ni obravnavalo, ker jo je štelo za prepozno. Sodišče je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko kot neutemeljen zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožnik. Pritožbo podaja v laični obliki. Podaja jo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Najprej je mnenja, da je bil postopek pridobivanja pravne pomoči izpeljan nezakonito, zato vlaga to pritožbo proti svoji volji in se zastopa sam. Na sodišče je namreč dne 25. 7. 2019 vnovič vložil zahtevek za odreditev pravnega zastopnika za sestavo in vložitev pritožbe, strokovna služba za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju pa mu tega pravnega zagovornika za sestavo in vložitev pritožbe ni dodelila. Mnenja je, da mu je sodišče prve stopnje kršilo tudi človekove pravice. Sodišče je namreč poseglo v pravice, pridobljene v dolgotrajnem sodnem postopku, kateri je postal pravnomočen in izvršljiv s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005. Pravice so mu bile kršene tudi zaradi tega, ker je prepričan, da je imel na obravnavi z dne 17. 5. 2019 pravico navajati dokaze in jih utemeljevati, v vsakem primeru pa je imel pravico pred sodiščem obravnavanja na naroku pisno vložene navedbe ter se sklicevati na precedenčne primere, kateri so bistveni pri odločitvi v tem pravdnem postopku. Na vseh vabilih na obravnavo je namreč jasno zapisano (stran 2, pod točko 7), da lahko kot stranka postopka, najkasneje na obravnavi navaja in predlaga izvedbo dokazov. V zadnjem navodilu je v točki 7 bilo besedilo, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče pa mu je tako kot tožniku povsem nezakonito in protipravno odvzelo pravico, da se o zadevi na glavni obravnavi dne 17. 5. 2019 izjasni o tem za kar meni, da je za zadevo pomembnega. Temu pritrjujejo listinski dokazi, to so vabila. Sodišče se sedaj ne more in ne sme sklicevati na to češ, da je bil predhodno drugače poučen in sicer iz razloga, ker je ravno sodišče samo preklicalo in prerekalo svoje lastne odločitve kot jih je zapisalo. Tožnik nadalje navaja, da je na glavni obravnavi sodišču želel pojasniti vsebino tistega, kar je zapisano v 20 strani dolgem zapisu, kateremu je dodal 73 strani prilog. Takoj ko bi sodišče štelo, da ni upravičen vlagati pripravljalnih vlog, ker da je rok za kaj takega potekel, bi sodišče moralo upoštevati voljo tožnika, katero je tekom obravnave večkrat jasno izrazil, kar je razvidno tudi iz zapisnika in sicer, da je želel na obravnavi navajati dejstva, katera je sicer zapisal že v tej pripravljalni vlogi. Sodnica je to pripravljalno vlogo v spis sprejela, en izvod je celo vročila zastopnici nasprotne stranke, ta je navedbe iz te pripravljalne vloge na zapisnik celo prerekala, medtem ko sam ni smel komentirati ničesar, kar je v tej pripravljalni vlogi zapisal, niti česar karkoli drugega. Sodišču bi lahko utemeljeval že znana dejstva, navedena tako v tožbi sami kot tudi v odgovor na odgovor tožene stranke. Želel je prerekati navedbe tožene stranke, podane po vložitvi odgovora na odgovor tožene, saj te priložnosti od prejema tega dopisa do obravnave ni imel. Poleg tega je sodnici ves čas poskušal pojasnjevati, da je v vmesnem času, ko je po pooblaščencu odgovoril na odgovor tožene stranke pa do dne obravnave, izvedel za nova dejstva (precedenčne pravne primere), glede katerih je sodba bila izdana šele februarja 2019. Odgovor na odgovor tožene stranke je bil podan v letu 2018. Pri tem je sodnico hotel opozoriti, da so navedbe tožene stranke po tem, ko je od nje prejel odgovor na svoj odgovor takšne, da terjajo dodatno dokazovanje. Sodnica vsega tega ni želela upoštevati in je hotela obravnavo zaključiti, izkazovala je sum na njeno pristranskost, nestrokovnost ter nezakonito ravnanje. Poleg tega je sodnica nanj vpila, se drla in se do njega obnašala nespoštljivo. Nadalje navaja, da mu sodnica ni dopustila njegovega lastnega zaslišanja, v katerem bi izkoristil to priložnost in bi prebral 20 strani obsegajočo pripravljalno vlogo v kateri je podrobno obrazložil vse navedbe tako tožeče kot tožene stranke. Postopek zato ni bil zakonit in gre za hude kršitve pravil postopka. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se je oprlo zgolj na zatrjevanje tožene stranke češ, da je toženec svojo obveznost nadomestne izpolnitve izgubil, ko je z njim sklenila najemno razmerje za stanovanje v ... . Takšna ugotovitev pa je zmotna in nepopolna. Sodišče je imelo na voljo tudi njegovo zaslišanje, na podlagi katerega bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dejansko stanje pa je takšno, da tožnik z toženo ni sklenil nikakršne nadomestne izpolnitve, niti je v celotnem pravdnem postopku toženka ni z ničemer dokazala. Predmet domnevne nadomestne izpolnitve pa je v tej pravdni zadevi izključen, saj bi za tožnika nastale nepopravljive posledice, v kolikor bi do izvršbe prišlo. Sodišče tako na obravnavi ni dopustilo z zaslišanjem tožeče stranke pojasnjevanja dejanskega stanja. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe o nadomestni izpolnitvi. Prav tako je neutemeljena trditev sodnice, da je bila sodba o sočasni izpolnitvi že realizirana. Samo dejstvo, da še vedno stanuje v R., sodba Višjega sodišča v Celju iz leta 2005 pa določa preselitev v L., potrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Takšno ravnanje selitve kaže na očitan in utemeljen sum zlorabe sodniškega statusa v korist ene stranke. Po njegovem mnenju je bistveno vprašanje tega pravdnega spora, ali je izvršba dopustna, čeprav ima tožena stranka do tožnika neizpolnjeno obveznost, katere predmet je isti kot pa je toženčeva stanovanjska pravica v zvezi s stanovanjem v R. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje zadevo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da tožba tožeče stranke o ugotovitvi nedopustnosti izvršbe v tej pravdni zadevi ne vsebuje novih pravnorelevantnih dejstev, ki bi predstavljali nov ali bistveno spremenjen pravni temelj ali bi ponudila nove elemente v postopku dokazovanja, ki bi sodišču narekovali predvsem spremenjeno odločitev in s tem uspeh tožeče stranke v pravdi. Najemna pogodba za enosobno stanovanje št. 2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu ... je bila sklenjena med Republiko Slovenijo oziroma Ministrstvom za obrambo in M. S. z namenom realizacije sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 in sodbo Višjega sodišča v Celju I Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005. Zato predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v sodbi pojasnilo, da bi moral tožnik vse morebitne kršitve v postopku, ki je tekel na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči, uveljavljati v tem postopku in ne v predmetnem pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe, kjer toženo stranko zastopa Državno odvetništvo RS, Zunanji oddelek v Celju, zato pritožba v zvezi z nepravilnostmi pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči ni utemeljena in ni pomembna za ta pritožbeni postopek.

6. Okrožno sodišče v Celju je odločilo o tožnikovi zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice. To je bilo odločeno s sklepom tega sodišča Su 144/2019 z dne 22. 5. 2019. 7. Procesno pravno pa je napačna odločitev, vsebovana v prvem delu točke 7. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer je sodišče odločilo, da sodišče navedb in dokazov tožnika, podanih oziroma predlaganih na dne 17. 5. 2019 opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in na njem vloženi pripravljalni vlogi ne bo upoštevalo. Prav tako sodišče ni upoštevalo na tem, prvem naroku za glavno obravnavo podanih navedb oziroma predlaganih dokazov tožene stranke. Pritožnik v tej zvezi najprej pravilno opozarja, da je bil v pravnem pouku k vabilu na glavno obravnavo opozorjen v točki 7. vabila z dne 13. 12. 2018 (list. št. 63 spisa), da mora kot tožeča stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja (prvi odstavek 286. člena ZPP). Po prvem naroku za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Tožeča stranka je kot to izhaja iz razpravnega zapisnika (list. št. 78 spisa), tega dne v spis vložila pripravljalno vlogo s prilogami, katere izvodi so se vročili zakoniti zastopnici tožene stranke. Nato je sodišče tožniku na ugovor tožeče stranke, ker je sprejelo odločitev, da te vloge ne bo upoštevalo, pojasnilo, da sodišče tega dne vložene pripravljalne vloge tožeče stranke in k njej priloženih dokazov ne bo upoštevalo, ker je prepozna. S tem je ravnalo v nasprotju s prej citiranim stranki danim pravnim poukom, na kar v pritožbi izrecno opozarja pritožnik. Tožeča stranka je s temi navedbami, v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni razlog je podan in je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka (ima pravico), najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in predlagati dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče je tako, ker te vloge z dne 17. 5. 2019 ni obravnavalo kot del trditvene podlage tožnika, tožniku kršilo pravico do izjave na sodišču in do pristopa na sodišče (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Prav tako iz razpravnega zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko poučilo, da v skladu z določbo člena 285 ZPP v zvezi s členom 279 obe stranki opozarja, da sta dolžni navesti vsa odločilna dejstva oziroma jih dopolniti in predlagati vsa dokazila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Iz pritožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožnik s temi svojimi navedbami in predlaganimi dokazi, katere sodišče ni obravnavalo kot del procesnega gradiva tožeče stranke, hotel pojasniti in dopolniti svoje dotedanje tožbene navedbe in je med drugim tudi navedel, naj se ta vloga upošteva kot del njegove izpovedbe kot izpovedbe stranke in kot del trditvene podlage. Sodišče prve stopnje, ker te vloge na naroku ni prebralo in je ni upoštevalo, je tako samo kršilo svoj pravni pouk, podan na naroku za glavno obravnavo (A78 spisa). Sodišče je na isti dan, na istem naroku opravilo najprej pripravljalni narok, nato pa je sklenilo, da se nadaljuje pripravljalni narok kot prvi narok za glavno obravnavo. Po določbi četrtega odstavka 286.a člena ZPP, določba prvega odstavka tega člena ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. Te mora sicer sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka (sodišče je toženi stranki drugopis te vloge s prilogami vročilo na tem naroku in naroka ni preložilo). Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je sodišče takšno vlogo tožeče stranke sprejelo in jo je tudi vročilo nasprotni stranki, ki se je o njej potrditvah tožnika izjavila, zato bi sodišče prve stopnje tudi iz tega procesnega razloga, to vlogo tožeče stranke z dne 17. 5. 2019 moralo obravnavati kot del procesnega gradiva tožeče stranke in ker tega ni storilo je s tem podana bistvena kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči je onemogočilo dostop do sodišča s temi navedbami in dokazi. Tožnik je v zaključni besedi izpovedal, da se ne strinja s tem, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal v ″danes″ predloženi pripravljalni vlogi, ker je tudi v vabilu na narok dobil navodilo, da lahko nova dejstva in nove dokaze predlaga še na tem prvem naroku. Nato je še navedel, da bi v zvezi s svojo izpovedbo prebral teh 20 strani iz pripravljalne vloge in predlagal zaslišanje prič. Ker sodišče te vloge ni upoštevalo kot del trditvene podlage tožnika in tudi ne kot izjavo stranke, je s tem kršilo tožeči stranki pravico do izjave pred sodiščem prve stopnje in do pristopa na sodišče (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Glede na tako uveljavljene in dokazane in s tem podane kršitve določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato sodišče druge stopnje prišlo do zaključka, da, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (8. točka 339. člena ZPP) s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, kajti te kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Gre namreč za obširne navedbe in dokaze tožeče stranke (glej list. št. 83-102 spisa in priloge-dokaze), katere mora najprej obravnavati sodišče prve stopnje kot del procesnega gradiva, če bi jih obravnavalo pritožbeno sodišče samo prvič na naroku za glavno obravnavo, bi s tem kršilo pravico strank do pritožbe. Po določbi člena 356. ZPP pa, če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Ker je iz poteka dosedanjega pravdnega postopka razvidno, da prihaja do določenih konfliktnih situacij med razpravljajočo sodnico in tožnikom, je zato sodišče druge stopnje uporabilo to določbo in odredilo obravnavanje zadeve pred spremenjenim senatom. Ker je tožba vložena v letu 2017, s ponovnim obravnavanjem pred sodiščem prve stopnje ne bo kršena pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja1. 10. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje kot le-ti izhajajo iz gornje obrazložitve sodišča druge stopnje (drugi odstavek 362. člena ZPP) in celostno obravnavati vse navedbe in dokaze tožeče stranke, podane do konca naroka za glavno obravnavo.

11. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Po tretjem odstavku 165. člena ZPP pa v primeru, če sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 Primerjaj sklep VS RS Cp 19/2019 z dne 11. 4. 2019.