Jedro

Ker že v stečajnem postopku imetništvo delnic ni bilo prerekano, ampak je bilo nasprotno tožeči stranki izrecno priznano, pritožbena trditev, da je njen uspeh v tem, da ji je lastništvo delnic tožena stranka izrecno prvič priznala šele v tem postopku, ne drži. Po kriteriju uspeha v pravdi mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, nasprotni stranki povrniti njene stroške (1. odst. 154. člena ZPP/77).

Očitna pisna pomota je nedvomno nastala, ko je sodišče prve stopnje takso za odgovor na tožbo odmerilo v znesku 135.000,00 SIT, pri sami odmeri stroškov po stroškovniku pa upoštevalo napačen znesek 105.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje z dne 21.9.1998 potrdi v izpodbijani 2. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje z dne 13.10.1998 pa v celoti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 40,608.379,00 SIT iz naslova lastništva 73 navadnih delnic št. NN/1 4517 do NN/1 4589 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996, v 3. točki pa sklenilo, da ni pristojno za obravnavanje tožbenega zahtevka tožeče stranke glede ugotovitve obstoja terjatve v višini 20,018.328,00 SIT iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadki in se ta del zahtevka odstopi v nadaljnje reševanje krajevno in stvarno pristojnemu sodišču Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Oba citirana dela prvostopne odločitve sta pravnomočna, saj s pritožbo nista izpodbijana, pač pa se izpodbija 2. točka izreka odločitve, s katero je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka, odmerjene na 454.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo. S popravnim sklepom z dne 13.10.1998 pa je sodišče prve stopnje sodbo in sklep opr. št. 516/97 z dne 21.9.1998 popravilo tako, da se v drugi točki izreka v drugi vrstici znesek odmerjenih pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, pravilno glasi "484.600,00 SIT".

Zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov in zoper popravni sklep se je pritožila tožeča stranka. Glede odločitve o stroških predlaga spremembo tako, da se vsi stroški postopka naložijo v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da odločitev sodišča, da je tožeča stranka popolnoma propadla z zahtevkom, ni pravilna. Ne le, da ni popolnoma propadla, temveč je nasprotno v celoti uspela. Tožbo je vložila na podlagi napotitvenega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 54/96 z dne 15.4.1997, iz katerega nedvoumno izhaja, da je stečajni upravitelj terjatev v višini izreka sklepa v celoti prerekal. Da bi stečajni upravitelj tožniku priznal kakršnokoli terjatev iz naslova lastništva delnic, glede lastništva delnic samih ter glede njihove vrednosti, iz napotitvenega sklepa ne izhaja. To dejstvo je tožeča stranka izrecno navajala, vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Takšno postopanje pa je pripeljalo do nepravilne odločitve v izpodbijanem delu. Sodišče namreč ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka lastnik 73 navadnih delnic tožene stranke in da je stečajni upravitelj tožniku priznal 73 navadnih delnic po 30.000,00 SIT. Ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka lastnik 73 navadnih delnic tožene stranke in da ji tožena stranka lastništvo le-teh priznava, je skladna z resničnim stanje stvari le v toliko, kolikor se nanaša na pripoznavo navednega dejstva s strani tožene stranke v tej pravdi. Stečajni upravitelj namreč na naroku za preizkus terjatev tožeči stranki ni priznal lastništva 73 delnic. To izkazuje s tem, da če bi menil, da je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v večji višini, kot je do nje upravičena, bi prerekal to terjatev v delu, ki presega priznani delež do poplačila. Skladno s tem bi izdal napotitveni sklep le za prerekano višino. Da je lastništvo delnic tožena stranka priznala šele v tem postopku, jasno izhaja tudi iz odgovora na tožbo tožene stranke. Torej je v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na lastništvo 73 delnic, tožeča stranka v celoti uspela, uspela pa je tudi v vrednostnem delu, kar v pritožbi obširno pojasnjuje. Nato zaključi, da je šele v tej pravdi sodišče po temelju ugotovilo obstoj tožnikove terjatve, tožena stranka pa jo je izrecno priznala tudi po višini. Sklep o stroških izpodbija tudi po višini. Med drugim je sodišče toženi stranki priznalo tudi stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 105.000,00 SIT, vendar pa toženi stranki s strani sodišča ni bil izdan taksni opomin, taksa pa ni bila plačana. Iz tega razloga toženi stranki ni dolžna povrniti sodne takse za odgovor na tožbo. Popravni sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga njegovo razveljavitev. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo po prejemu tožnikove pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov. Čeprav lahko sodišče vsak čas popravi očitno pisne in računske pomote, pa zakonskega določila ni mogoče interpretirati v s strani sodišča uporabljenem smislu.

Pritožbenih razlogov in navedb ni mogoče uporabiti v škodo pritožnika. Očitna pomota naj bi bila storjena, ko je sodišče štelo, da znaša taksa 105.000,00 SIT - slabše čitljiv zapis v rokopisu, dejansko pa naj bi bila odmerjena v znesku 135.000,00 SIT. Takšna ugotovitev ni točna. Ob vpogledu v spis na dan 30.9.1998 v spisu ni bilo nobenega dokazila o odmeri takse toženi stranki v odgovor na tožbo, niti dokazila o plačilu te takse. V spisu je bil le v rokopisu izpisan stroškovnik za toženo stranko, iz katerega se je dalo brez problemov razbrati, da je bila toženi stranki priznana taksa v znesku 105.000,00 SIT. Sporne pomote zato ni mogoče šteti za "tehnično pomoto", ki jo je mogoče po določilu 342. člena ZPP vsak čas popraviti.

Za tožečo stranko se tako po prvotni obveznosti ustvarja nova, večja obveznost. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov: Ob pravnomočno zavrnjenem tožbenem zahtevku je popolnoma nerazumljiva pritožbena trditev, da tožeča stranka ne le, da ni popolnoma propadla, ampak je nasprotno v celoti uspela. V 1. točki izreka sodbe je bil namreč v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi obstoj njene terjatve v višini 40,608.379,00 SIT s pripadki iz naslova lastništva 73 navadnih delnic. Ob jasnem in nedvoumnem pravilu o povrnitvi pravdnih stroškov iz 1. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 55/92), ki po kriteriju uspeha v pravdi določa, da mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, nasprotni stranki povrniti njene stroške, je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožeči stranki. Le stroškovni del odločitve je po izrecni navedbi predmet pritožbenega izpodbijanja. Izpodbijanje obveznosti povrnitve pravdnih stroškov s strani tožeče stranke, ki je v pravdi popolnoma propadla s svojim zahtevkom, pa je v celoti neutemeljeno.

Pritožbena trditev, da je njen uspeh v tem, da ji je lastništvo delnic tožena stranka izrecno prvič priznala šele v tem postopku, nikakor ne drži. Že v stečajnem postopku samo imetništvo delnic ni bilo prerekano, nasprotno, tožeči stranki je bilo izrecno priznano. To izhaja že iz samega napotitvenega sklepa z dne 15.4.1997 (v prilogi A2). Iz tabele v prilogi A4 pa izhaja, da je bilo lastništvo 73 rednih delnic v nominalni vrednosti po 30.000,00 SIT za delnico izrecno priznano, priznane delnice pa so podlaga za razdelitev preostanka stečajne mase (pojasnila k tabeli za preizkus terjatev v prilogi C1). Stečajni upravitelj je prerekal le višino denarne terjatve (40,608.379,00 SIT) iz naslova lastništva delnic.

Napotitev na drug postopek je torej bila le za denarno višino prerekane terjatve. Da do priznanja lastništva delnic ni prvič prišlo šele v tem postopku, kot trdi tožeča stranka, izhaja že iz same tožbe. Že v njej sami (na l. št. 3 in 5) je tožeča stranka izrecno navedla, da lastništvo delnic po temelju ni sporno, saj je to stečajni upravitelj v celoti priznal, tako da je iz naslova lastništva delnic uveljavljala le denarno terjatev v določeni višini. Taka terjatev pa ji po pravnomočno zavrnjenem tožbenem zahtevku ne gre. Tega dela odločitve sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni upravičeno presojati iz razloga, kar gre za že pravnomočno razsojeno zadevo. Iz tega razloga je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki izražajo tožnikovo prepričanje, da je s tem delom zahtevka v celoti uspel. V izogib nedovoljeni presoji pravnomočnega zahtevka pritožbeno sodišče le še ugotavlja, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede višine odmerjenih stroškov. Pritožnik izrecno graja le stroške sodne takse, priznane toženi stranki za odgovor za tožbo. Ker je ta del odločitve v celoti vezan na izdajo popravnega sklepa, bodo razlogi navedeni v delu o pritožbi zoper popravni sklep.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo odločitev sodišča prve stopnje z dne 21.9.1998 (3. točka 380. člena ZPP).

O pritožbi zoper popravni sklep: Tudi ta ni utemeljena, saj so za njegovo izdajo bili izpolnjeni pogoji po 342. členu ZPP. Očitna pisna pomota je nedvomno nastala, ko je sodišče prve stopnje takso za odgovor na tožbo odmerilo v znesku 135.000,00 SIT (l. št. 23), pri čemer je ta zapis, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, res slabše čitljiv. Iz tega razloga je pri sami odmeri stroškov po stroškovniku (l. št. 47) upoštevalo napačen znesek 105.000,00 SIT. O kakšnem ravnanju v škodo pritožnika ne more biti govora, na samo obveznost povrnitve potrebnih pravdnih stroškov pa ne vpliva dejstvo, kdaj je sodišče uspelo od zavezanca za plačilo sodne takse le-to tudi izterjati. To razmerje, ki je bilo med sodiščem in toženo stranko, je neodvisno od obveznosti povrnitve vseh tistih za pravdo potrebnih stroškov (1. odst. 155. člena ZPP), ki so nastali stranki, ki je v pravdi zmagala in zato upravičeno uveljavlja njihovo vračilo od stranke, ki je propadla s svojim zahtevkom. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v celoti potrdilo (2. točka 380. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom (1. odst. 166. člena v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP).