Jedro

Tožnica je uveljavljala priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu. Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj, določen v 2. alineji 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Prav tako umrli zavarovanec na dan smrti ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zato tudi ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine, kot je določen v 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni, tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2014 in iste opravilne številne z dne 22. 7. 2014, ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Sodbo izpodbija zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo odločati na podlagi zakona, ki je veljal v času, ko je bil pogoj na strani zavarovanca za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, 5 let zavarovalne dobe. V nadaljevanju tožnica navaja 72. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.) in pogoje določene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Tožnica meni, da je bilo tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožena stranka naj bi tudi ravnala v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 7. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 4. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med BiH in Republiko Slovenijo (BBHSZ, Ur. l. RS - MP št. 10/2008, 3/2011), dne 17. 3. 2014 vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Omenjena zahteva je bila v pristojno reševanje posredovana toženi stranki.

7. Iz dejstev, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja, da je tožničin mož A.A. umrl dne 18. 1. 2014. Glede na datum smrti je pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti določbe veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), ne pa prej veljavnih materialnih predpisov in sicer ZPIZ/92 oziroma ZPIZ-1, kot jih v pritožbi navaja tožnica. ZPIZ-2 je namreč začel veljati 1. 1. 2013, kar pomeni, da je predmetno zadevo potrebno presojati po določbah omenjenega predpisa. Pravica do vdovske pokojnine se skladno z določbami omenjenega predpisa prizna v primeru, če so izpolnjeni pogoji na stani umrlega zavarovanca, kot tudi pogoji na strani vdove oziroma vdovca. V 1. alineji prvega odstavka 52. člena je določeno, da vdova, vdovec oziroma drugi družinski člani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, določenih s tem zakonom, pridobijo pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine, če je ta: izpolnil pogoje za pridobitev pravice do predčasne, starostne oziroma invalidske pokojnine po tem zakonu, pri čemer se smrt šteje, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Skladno z 2. alinejo istega odstavka je pogoj izpolnjen tudi v primeru, če je bil pokojni zavarovanec že uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja.

8. Zavarovanec A.A. ni bil niti uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja in da s tem v zvezi pogoj določen v 2. alineji 52. člena ZPIZ-2 ni izpolnjen. Odločitev je nadalje odvisna od presoje, ali so izpolnjeni pogoji po 1. alineji prvega odstavka 52. člena, torej ali je zavarovanec na dan smrti izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. členu. Glede na to, da smrt šteje, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti, je za priznanje pravice do invalidske pokojnine v primeru, ko je vzrok bolezen oziroma poškodba izven dela potrebno izpolnjevati še nadaljnji pogoj določen v 42. členu, to pa je dopolnitev minimalne pokojninske dobe.

9. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je pokojni zavarovanec v Republiki Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 6 let, 8 mesecev in 7 dni. Rojen pa je bil 11. 5. 1955. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine bi torej moral dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta). Gre za 38 delovnih let (od 20 leta starosti pa do starosti 58 let). Eno tretjino tega obdobja, torej najmanj 12 let in 8 mesecev bi moralo biti pokrito z zavarovančevo pokojninsko dobo. Ker pa je pokojni zavarovanec dopolnil zgolj 6 let, 8 mesecev in 7 dni pokojninske dobe, tudi pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot je to zahtevano v 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2. Ker pogoji na strani umrlega zavarovanca niso izpolnjeni to posledično pomeni, da tudi tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine, kot je to uveljavljala s tožbo.

10. Že tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da pokojni A.A. v BiH ni imel pokojninske dobe in da tudi tožnica v BiH ni pridobila pravice do vdovske pokojnine. Da v BiH pokojni A.A. ni dopolnil pokojninske dobe izhaja tudi iz dopisa nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH obrazec BiH/SI 25 z dne 14. 4. 2014. V tem primeru torej tudi ne pride v poštev 20. člen BBHSZ, ki ureja seštevanje zavarovalnih dob. Ker pogoji za priznanje pravice niso izpolnjeni, so torej tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.