Jedro

V kolikor pride do kršitve načela neposrednosti zaradi prekoračitve zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo (in naknadno izdanim popravnim sklepom z dne 5. 5. 2010) obsojenega D. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, obsojeno V. T. pa kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nasilništva po prvem in drugem odstavku 299. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ. Obsojenemu D. J. je bila izrečena pogojna obsodba z določenima kaznima devet mesecev zapora po drugem odstavku 299. člena KZ in štirih mesecev zapora po prvem odstavku 145. člena KZ, nakar mu je bila določena enotna kazen enega leta zapora ter določena preizkusna doba treh let. Obsojeni V. T. je bila prav tako izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bil oškodovani Ž. S. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Za oba obsojenca je bilo odločeno, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper (popravni) sklep in sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbi obsojeni D. J. in zagovornik obsojene V. T., ki jima je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo V Kp 366/2010 z dne 19. 4. 2011 delno ugodilo, tako da je razveljavilo sklep z dne 5. 5. 2010, v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva pa sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi ter odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenega D. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, obsojeno V. T. pa napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, tako da je bila obsojenemu D. J. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ določena kazen sedem mesecev zapora in ob upoštevanju nespremenjene, že določene kazni štirih mesecev zapora v sodbi sodišča prve stopnje za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ, določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojeni V. T. je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. V ostalem sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene V. T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga po prvem odstavku 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe; podrejeno pa tudi zaradi kršitev kazenskega zakona, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje; podrejeno pa, da se obsojenko oprosti po 1. točki 358. člena ZKP.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da zatrjevane kršitve niso podane, zato zahteva ne more biti uspešna.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenkin zagovornik je v pisni izjavi navedel, da v celoti vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in relativno kršitev določba kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje naj bi namreč kršilo načelo neposrednosti, ker je sodbo oprlo tudi na dokaze, na katere je ne bi smelo, saj niso bili izvedeni na glavni obravnavi. Na naroku za glavno obravnavo dne 25. 3. 2010 je namreč sodišče prve stopnje glavno obravnavo nadaljevalo, čeprav bi jo moralo začeti znova, ker je preteklo več kot tri mesece od zadnjega naroka za glavno obravnavo (15. 12. 2009). Posledično bi moralo sodišče tudi vse dokaze, ki so bili že izvedeni na prejšnjih narokih, ponovno izvesti in ker to ni storilo, sodbo pa je oprlo tudi na te dokaze, je bila obsojenki kršena ustavna pravica do učinkovite obrambe. Obramba se namreč ni mogla opredeliti do dokazov, ki niso bili izvedeni na naroku 25. 3. 2010 z dajanjem pripomb ali predlogov, saj ni pričakovala, da bo sodišče sodbo oprlo tudi na druge dokaze in ne le na tiste izvedene le na tem naroku. Po mnenju vložnika je sodišče s takim postopkom kršilo drugi odstavek 18. člena ZKP, tretji odstavek 311. člena ZKP in prvi odstavek 355. člena ZKP.

7. Pritrditi je treba vložniku, ko izpostavlja kršitev tretjega odstavka 311. člena ZKP, kjer je določeno, da se mora glavna obravnava začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti, če je bila preložena za več kot tri mesece. S to določbo se na glavni obravnavi udejanja načelo neposrednosti. Le tak način, ko je neposredni vtis izvedenih dokazov še dovolj prisoten, svež in ne zamegljen zaradi poteka predolgega časovnega obdobja od njihove izvedbe, izkustveno gledano zagotavlja pravilno in popolno oceno posameznega dokaza, kot tudi njihove medsebojne prepletenosti, skladnosti, prepričljivosti in s tem tudi dokazne vrednosti. Vendar pa že procesni zakon sam predvideva določena odstopanja od striktnega uresničevanja tega načela, kar samo po sebi kaže na to, da ni mogoča, niti sprejemljiva, njegova absolutna izvedba. Kolikor pride do kršitve načela neposrednosti zaradi prekoračitve zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, gre torej za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe. V pritožbi vložnik te kršitve ni substanciral, iz zahteve za varstvo zakonitosti pa je mogoče razbrati, da vložnik tak (možen) vpliv na zakonitost utemeljuje s tem, da je bila obsojenki onemogočena učinkovita obramba (kot ustavna pravica), saj se ni mogla izjaviti o številnih dokazih, ki bi morali biti izvedeni na naroku glavne obravnave 25. 3. 2010, „kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe“. Vendar tako pavšalno zatrjevanje o morebitnih pripombah in dokaznih predlogih ter drugačnih opredelitvah do izvedenih dokazov, ki bi jih obramba v tem primeru lahko navajala in uveljavljala, v ničemer ne izkazuje možnega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe in se zato Vrhovno sodišče do takega stališča niti ne more vsebinsko opredeliti. Ob tem je treba pripomniti, da je obramba sicer imela možnost dajati pripombe in ustrezne dokazne predloge v zvezi z že izvedenimi dokazi že na tistih predhodnih narokih glavne obravnave, kjer in ko so se ti dokazi neposredno izvajali; sicer pa neupoštevanja morebitnih tovrstnih opredelitev vložnik v zahtevi niti ne navede. Poleg tega je bil zagovornik obsojene prisoten tudi na naroku dne 25. 3. 2010, ko se je glavna obravnava (nepravilno) nadaljevala, ne da bi se začela znova, vendar v zvezi s takim načinom postopanja kot varuh postopkovnih pravic obsojenke ni ukrepal, saj ni oporekal navedbi v zapisnik, da se preberejo še „ostale listine v spisu“, med katere je mogoče šteti tudi zapisnike o izvedenih dokazih na prejšnjih narokih glavne obravnave (za katerih branje bi sicer moralo biti dano predhodno soglasje strank skladno s 340. členom ZKP). Krepitev načela avtonomije strank, pomeni, da je treba funkcijo obrambe po zagovorniku razumeti in izvajati v vseh fazah kazenskega postopka, od trenutka, ko je v tem pogledu prevzeta, do njenega prenehanja. Drugačen pristop k izvajanju obrambe namreč lahko privede do zlorabe procesnih pravic, kar je v nasprotju za načelom poštenega postopka (kot izhaja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah), ki vključuje tudi pravico do obrambe. Poleg tega je iz dejstva dveh neuspešno poskušenih izvedb narokov glavne obravnave znotraj omenjenega trimesečnega roka (dne 10. 2. 2010 in dne 3. 3. 2010), mogoče zaključiti, da si je sodišče prizadevalo upoštevati omenjeni rok. Postopek pred sodiščem prve stopnje je celovito gledano zato treba oceniti kot pošten, saj so bila obsojeni V. T. v njem vsebinsko zagotovljena vsa potrebna procesna jamstva.

8. Neutemeljeno je tudi vložnikovo stališče, da naj bi bila storjena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer se sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, ki da jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je sodbo oprlo tudi na dokaze, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi (torej na naroku dne 25. 3. 2010). Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč storjena v primerih, če se sodba 1)opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali 2) na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali 3) na dokaz, ki je pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Iz določbe prvega odstavka 355. člena ZKP, ki pravi, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ni mogoče izpeljati ekskluzijskega pravila, ki ga vzpostavlja določba 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sklicevanje na dokaze, ki niso bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi, samo po sebi ne pomeni nikakršne kršitve z ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (kar izhaja že iz določbe 340. člena ZKP, ki predvideva primere, ko je možna tudi posredna izvedba dokazov z branjem izpovedb, zapisnikov ali drugih zapisov); citirana določba 355. člena ZKP pa tudi nima opredelitve, da bi v primeru takih dokazov šlo za dokaze, na katere se sodba ne more opirati (kot na primer določba 237. člena ZKP); kar posledično pomeni, da ne more biti podan niti primer dokaza, pridobljenega „na podlagi takega nedovoljenega dokaza“. Poleg tega so bili dokazi, za katere vložnik navaja, da niso bili neposredno izvedeni na naroku glavne obravnave dne 25. 3. 2010, neposredno izvedeni pred isto razpravljajočo sodnico sodišča prve stopnje na predhodnih narokih glavne obravnave in ponovno prebrani na naroku dne 25. 3. 2010, kot izhaja iz zapisnika tega naroka. Zaradi navedenih razlogov je vložnikovo stališče glede očitane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena neutemeljeno.

9. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi popolnoma rešilo predmeta obtožbe. To utemeljuje s tem, da je bil opis dejanja pod točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje „bolj skop od opisa dejanja v modificiranem obtožnem predlogu“, saj naj bi bil v slednjem očitek napeljevanja obsojene V. T. h kaznivemu dejanju, konkretiziran s ključnimi navedbami, ki jih opis v sodbi ne vsebuje. Po mnenju vložnika bi moralo sodišče druge stopnje, ko je tudi samo ugotovilo navedeno kršitev, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je taka kršitev v korist obsojenca in bi jo zato lahko uveljavljal le tožilec.

10. Stališče vložnika zahteve je tudi v tem delu neutemeljeno, kar je sicer pravilno zaključilo že sodišče druge stopnje. V tej zvezi je treba poudariti, da izpodbijanega stališča sodišča druge stopnje ni mogoče interpretirati tako, da kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vedno lahko uveljavlja le (pristojni) tožilec, temveč le v kontekstu obravnavane zadeve, ko je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja izpustilo tiste dele, ki so pomenili konkretizacijo napeljevalskega ravnanja obsojene V. T. h kaznivemu dejanju nasilništva. Glede na takšno stanje stvari (ob upoštevanju v tej zvezi razveljavljenega popravnega sklepa z dne 5. 5. 2010) je povsem očitno, da je bila izpustitev navedenega dela opisa dejanja v korist obsojene, zato za razveljavitev sodbe v tem delu ni bilo razloga, ker vanj (ob izostali pritožbi državnega tožilstva zoper tako sodbo sodišča prve stopnje) v škodo obsojene pritožbeno sodišče ni smelo več posegati. Ob spremembi opisa dejanja, kot izhaja iz sklepa in sodbe sodišča druge stopnje, ko so bili prav ti deli opisa dejanja dokončno izpuščeni in je bila na tej podlagi spremenjena tudi pravna opredelitev na lažje kaznivo dejanje oziroma obsojenkino napeljevanje k takemu kaznivemu dejanju, se izkaže vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga neutemeljena.

11. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj bi po spremembi dejstvenega opisa obsojencema očitanih ravnanj v sklepu in sodbi sodišča druge stopnje ne bili zaobseženi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Meni namreč, da bi moralo biti določno opredeljeno začasno zmanjšanje zmožnosti za delo (za koliko časa in v kakem obsegu) in začasno okvarjeno zdravje (v čem je bila podana ta okvara), saj naj bi šlo za bistvene elemente kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Stališču vložnika ni mogoče pritrditi, saj je Vrhovno sodišče že v več primerih (na primer v sodbah I Ips 19/2005 z dne 24. 2. 2005, I Ips 196/2004 z dne 6. 10. 2005) zavzelo jasno stališče, da na okvarjeno zdravje lahko kaže že sama narava in značilnosti telesne poškodbe, kot so opisane v izreku sodbe in zato nadaljnja konkretizacija v takih primerih ni potrebna; začasno zmanjšanje zmožnosti za delo pa je predmet dokazovanja in zadošča, da dokazna ocena v tej smeri izhaja iz obrazložitve sodbe. Take konkretne posledice telesne poškodbe oškodovanca pa v obravnavanem primeru izhajajo že iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (stran 14), kjer je določno razviden potek zdravljena oškodovanca, vključno s hospitalizacijo, kar je zadoščalo za dokazni zaključek o njegovi začasni zmanjšani zmožnosti za delo.

12. V zadnjem delu zahteve vložnik navaja, da je kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP podana tudi v zvezi z opisom ravnanja obsojene V. T., kar utemeljuje s povzemanjem delov tega opisa iz izreka sodbe ter zaključi, da to „seveda ni napeljevanje“, saj iz očitka, da je o sporu z oškodovanim Ž. S. povedala obsojenemu D. J., še ni mogoče zaključiti, da je s tem slednjega „tudi napeljala k temu, kar se J. v krivdoreku očita.“ Čeprav gre v tem delu za golo zatrjevanje vložnika, ki nima ustrezne utemeljitve, je treba dodati, da se je o tem ravnanju obsojene dovolj določno opredelilo sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na strani 6 in prvi odstavek na strani 7) in je zato zahteva tudi v tem pogledu neutemeljena.

13. V pisni izjavi glede odgovora vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojene dodatno utemeljuje, sicer v zahtevi le omenjeno domnevno kršitev prvega odstavka 442. člena ZKP, ker naj bi bila glavna obravnava dne 15. 9. 2009 (očitno pri tem misleč na naroka opravljena dne 3. 11. 2009 in 15. 12. 2009, kot je pravilno navedeno v zahtevi) opravljena v nenavzočnosti obsojenega D. J., čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. V tem delu gre za nedovoljen pritožbeni razlog, ker se nanaša na drugega obsojenca in ne na tistega, ki ga zagovarja vložnik zahteve. Poleg tega je sodišče prve stopnje, tako na navedenih dveh narokih, kot tudi v obrazložitvi sodbe (prvi odstavek na strani 8 obrazložitve) utemeljilo razloge za tako odločitev.

14. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene kršitve kazenskega zakona ali kršitve določb kazenskega postopka, na katere se je zahteva uvodoma sklicevala, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljen.

15. Glede na gmotne razmere obsojene, razvidne iz njenih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna plačati na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso.