Jedro

V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo sklep tožene stranke z dne 15.1.2002 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožeče stranke na razpis za zbiranje predlogov za izdelavo programa sofinanciranja izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb in sicer za investicijo izgradnje prve faze čistilne naprave AA.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožene stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1. 1. 2007. V odgovoru na revizijo tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je po po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je smotrno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam organov javne koristi, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno prvostopno sodbo bil odpravljen akt tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o vlogi tožnika. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). Če pa se akt druge stopnje odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o pritožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta druge stopnje so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljeni akt tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30-dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršitvijo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razlago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred Vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.