Jedro

Pogodbena stranka mora izpolniti pogodbo v vsem kot se glasi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 60/2019 z dne 28. 2. 2020 sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka M. K., ..., EMŠO: ... je dolžan plačati tožeči stranki ..., MŠ: ... glavnico v znesku 1.002,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. II. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.002,00 EUR za obdobje med 30. 11. 2017 in dnem 22. 1. 2019 se zavrne. III. Zaradi delnega umika tožbe tožeče stranke za plačilo zneska 1.978,00 EUR s pp se pravdni postopek v tem obsegu ustavi. IV. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 599,47 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni po prejemu te odločbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v postopku v sporu majhne vrednosti ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 31. 3. 2017 sklenili pogodbo št. 591/1 za gotovinski kredit, nakar je po tej pogodbi toženi stranki dne 5. 4. 2017 tožeča stranka nakazala 500,00 EUR, dne 2. 8. 2017 632,00 EUR in dne 30. 11. 2017 še 651,00 EUR, skupaj torej 1.783,00 EUR. Tožena stranka pa je prejeto le delno vrnila v 6 delnih obrokih, skupno v znesku 781,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je ta znesek tožeča stranka, torej v skupnem znesku 1.002,00 EUR izposodila pri tožeči stranki, saj je toženec zaslišan kot stranka sam izpovedal, da si je izposodil okoli 1.000,00 EUR in tako ni potrdil niti tega, kar je navajal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je prejel le 500,00 EUR. Sodišče je zato zaključilo, da sta pravdni stranki nesporno sklenili pravni posel kot to izhaja iz pogodbe o gotovinskem kreditu, z njim pa se je toženec kot kreditojemalec zavezal vrniti posojen znesek, tega pa ni vrnil v celoti, in zato še vedno dolguje 1.002,00 EUR. Upnik je namreč upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno z vsem kot se glasi (239. člen OZ). Tožeča stranka je svoj zahtevek omejila le na vračilo glavnice in to zaradi ugovora ničnosti pravnega posla nasprotne pravdne stranke. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo in zaključilo, da sklenjena kreditna pogodba gotovo ni nična v delu, kjer se tožena stranka zavezuje k vračilu glavnice. Sodišče je še zaključilo, da je pogodba lahko nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Le v takšnem primeru lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki, pri odločanju pa upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov (drugi odstavek 87. člena OZ). Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko ostane brez ničnega določila v veljavi in, če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj, ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (88. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zato, ker tožeča stranka zahteva samo glavnico, tako toženi stranki ni mogoče očitati, da bi bila nepošten pridobitelj. Zato je tožeči stranki zahtevek glede pripadkov, to je zakonskih zamudnih obresti, priznalo šele od dneva vložitve predloga za izvršbo, to je od 23. 1. 2019 dalje. Tožbeni zahtevek je v preostalem delu glede zakonskih zamudnih obresti od prejema drugega nakazila posojila kot neutemeljenega zavrnilo. Sodišča pa je še ugotovilo, da nepravilnosti glede poslovanja tožeče stranke, kot jih zatrjuje tožena stranka na obstoj, v tem postopku uveljavljane terjatve, na odločitev sodišča prve stopnje nimajo vpliva. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja v laični obliki. V pritožbi navaja, da zanika vse, kar je predlagala tožeča stranka v tem pravdnem postopku. Tožena stranka je neupravičeno znižala dolg iz zneska 2.980,00 EUR. Sodišče je tudi nezakonito pridobilo bančne izpiske. Zanika celoten dolg, ker je tožeča stranka delovala nelegalno in je zato pogodba o najemu kredita nična. Sodišče ščiti tožečo stranko, ki je denar posodila za oderuške obresti. V pritožbi še enkrat poudarja, da zanika celoten dolg, tako kot tožeča stranka zanika oderuštvo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v točki 7. obrazložitve sodbe pojasnilo, da tožeča stranka uveljavlja v plačilo le še znesek 1.002,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2019 dalje do plačila, to je od dne vložitve izvršilnega predloga in da tako tožeči stranki priznava le glavnico, to je skupni znesek, katerega je tožena stranka prejela na podlagi sklenjene pogodbe št. 591/1 za gotovinski kredit. Tožeča stranka je skrčila svoj zahtevek le na plačilo glavnice in tako predmetni pravdni postopek ni več tekel za plačilo zneska 2.980,00 EUR, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 8. obrazložitve ugotovilo, da je tožeča stranka pred koncem glavne obravnave umaknila del tožbenega zahtevka tako, da njen zahtevek ne presega zneska 2.000,00 EUR in je zato sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP po postopku v sporih majhne vrednosti. Da je tožeča stranka upravičena do vračila tega zneska izhaja tudi iz same izjave tožene stranke, katero je podala na glavni obravnavi in sicer je toženec, zaslišan kot stranka izpovedal, da misli, da si je izposodil 1.000,00 EUR in tako ni potrdil niti tega, kar je navajal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kjer je trdil, da je najel brezobrestni kredit le v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je kot del dejanske podlage za odločitev ugotovilo, da je tožena stranka od tožeče prejela skupno 1.783,00 EUR, toženec pa je nato vrnil 781,00 EUR, kar niti ni sporno in je torej tožeča stranka upravičena le še do vračila glavnice 1.002,00 EUR, saj je tožeča stranka upravičena od dolžnika zahtevati izpolnitev, dolžnik pa je dolžan izpolniti to pošteno, z vsem kot se glasi, kar vse je opredeljeno v 239. členu OZ. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ugovora ničnosti sklenjene kreditne pogodbe in je ugotovilo, da ni nična v delu, kjer se tožena stranka zavezuje k vračilu glavnice. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni, ali so v tej glavnici morda skrite kakšne druge obresti in ne navaja ne njihovo višino, da bi lahko sodišči prve stopnje in sodišče druge stopnje presojalo njene pritožbene navedbe o oderuškosti sklenjene posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je zapisalo, da četudi bi bila pogodba nična, je tožena stranka dolžna vrniti tisto, kar je zakonito prejela na podlagi sklenjene pogodbe, to pa je znesek glavnice brez obresti, vendar pa je dolžna plačati potem le še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 23. 1. 2019 dalje in se je sodišče prve stopnje tako omejilo na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ne pa tudi na plačilo kakršnihkoli pogodbenih - oderuških obresti.

6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do nepravilnosti v poslovanju tožeče stranke kot jih je zatrjevala tožena stranka, da torej tožeča stranka ni registrarana kot zakoniti dajalec kreditov, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo in zapisalo, da to na obstoj v tem postopku uveljavljane terjatve nima vpliva. Ne glede na to, ali je tožeča stranka bila registrirana za dajanje posojil ali ne, mora tožena stranka vrniti tisto, kar je prejela in ni v celoti vrnila, to pa je znesek kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je 1.002,00 EUR1. Tožena stranka se vrnitvi glavnice ne more izogniti s pritožbenimi trditvami, da zanika celoten dolg tako kot tožitelj zanika oderuštvo. Zgolj z zanikanjem dolga, tožena stranka ni prosta svojih obveznosti za vrnitev tiste glavnice, katero je prejela, pa jo ni vrnila, torej za znesek 1,002,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti pošteno z vsem kot se glasi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo v točki 16. obrazložitve, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi bila nepošteni pridobitelj, saj se po določbi člena 193 OZ vrača le tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno in je zato potrebno plačati zamudne obresti od vložitve predloga. Tožeča stranka kot pridobitelj zneska po sodbi tako ne bo neupravičeno prejela dolgovanega zneska, saj je ta denar dejansko tudi izročila toženi stranki, kot je to vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeči stranki je sodišče priznalo zamudne obresti šele od vložitve predloga za izvršbo, to je od 23. 1. 2019. 7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sodba sodišča prve stopnje je pravilno obrazložena. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile.

1 Četrti odstavek 27. člena ZPotK-2 določa, da je dajalec kredita, ki pogodbo sklene brez ustreznega dovoljenja upravičen le do vračila že črpanega, a še nevrnjenega dela, skupnega kredita.