Jedro

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, skladno z 2. oziroma 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Izvedenski organ je svoje mnenje podal v sestavi specialista ortopeda, to je specialista, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje in specialista medicine dela, ki je sicer najbolj kompetenten za ocenjevanje delazmožnosti. Oba specialista sta na tožničine pripombe, ki jih je podala na izvedensko mnenje, tudi ustrezno odgovorila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 9. 2019 in da se zadeva vrne v ponovni upravni postopek, v katerem naj se tožečo stranko razvrsti v II. kategorijo oziroma podrejeno v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 6. 3. 2019 dalje. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V obširni pritožbi, mestoma s ponavljajočimi navedbami, tožnica navaja, da komisija pri podaji izvedeniškega mnenja ni upoštevala, da ima hude bolečine, če dalj časa sedi in da bolečina tudi ne preneha, ko vstane. Prav tako komisija ni upoštevala, da tožnici zaradi bolečin pade koncentracija, nima več nobene moči in postane slabotna. Nadalje ni upoštevano, kakšne narave je tožničino delo, ki je deloma terensko, kar pomeni, da mora z vozilom potovati po gradbiščih. Iz izvida specialista nevrokirurga dr. A.A. z dne 7. 2. 2019 izhaja, da bodo tožničine zdravstvene težave ter nevrološki izpadi v levi spodnjih okončini ostali trajni in da zaradi tega tožnica ne sme opravljati sedečega dela v polnem obsegu, ne sme delati v prisilnih držah trupa, odsvetovani so daljši sedeči položaji. Navedeno potrjuje tudi izvid ortopeda Splošne bolnice B. z dne 19. 2. 2019. Iz predloženih izvidov jasno izhaja, da nevrokirurg prepoveduje delo v polnem obsegu, v prisilnih držah trupa. Tožničino delo arhitekta pa je pretežno sedeče, zahteva visoko koncentracijo in stalno opravljanje dela v prisilni drži. Sodišče je spregledalo, da je delo arhitekta vedno projektantsko delo, ki se opravlja na način, da se dela v prisilni drži, to je sede. Kako bi tožnica svoje projektantsko delo sploh lahko opravljala deloma sede, deloma stoje, izvedenca, niti sodišče niso pojasnili. Po stališču sodišča je za tožnico omejitev izmenoma sede, stoje in s hojo, popolnoma ustrezna. Nadalje se sodišče sklicuje na mnenje prof. C.C., ki je pojasnil, da naj bi bilo vsako delo, tudi delo arhitekta, nek najugodnejši sestav statičnih dinamičnih obremenitev, ki so povezani z delovno aktivnostjo, kar pa ne pomeni, da če delavec dela statično, da naj bi v času dinamičnih obremenitev nič ne delal. Mnenje izvedencev v tem delu ni konkretizirano, upoštevajoč dejansko stanje te zadeve, ampak gre za neke splošne smernice. Tožničino delo je v glavnem sedeče, ker gre za projektantsko delo, in mora občasno na teren, na oglede objektov ali terena in na sestanke. Tožnica ne more svojega dela prilagoditi na način kot izhaja iz priznanih omejitev tako, da bi v času 8 ur opravila delo povprečne osebe njene starosti, pri opravljanju poklica arhitekta. Izvedenca in tudi sodišče so v celoti spregledali izpoved tožnice, ko je prepričljivo izpovedala, da mora približno vsakih 40 minut svoje sedeče delo zaradi bolečin prekiniti. Razbremeniti mora hrbtenico, narediti nekaj vaj in se vrniti nazaj na delo. Krčiti se ji prične leva noga, da eliminira to bolečino, se mora vleči in malo počiti. Sklicuje se na odgovore izvedenca D.D. in povzema njegove odgovore na izrecna vprašanja tožnice. Tožnica trpi bolečine in bolečine ter krči so glavni razlog, da ne more dlje časa sedeti, da se mora vleči, da eliminira bolečino. Pri njej ne pride v poštev, da bi nekaj časa sedela in nekaj časa stala, saj jo v vsakem primeru po določenem času začne boleti, dobi krče in v takem stanju ne more stati in delati stoje, ampak v tem času dela vaje za razgibavanje in raztegovanje, da ji omili krče. Če je bolečina hujša, se za nekaj časa uleže, da ji bolečina popusti. Razbremenitev, ki za tožnico določa lažje fizično delo dejansko za tožničin poklic ni nikakršna razbremenitev in tožnici ničesar ne pomeni, saj ne opravlja fizičnega dela. Navedeno je potrdil tudi izvedenec C.C. in da je opis lažje fizično delo namenjen temu, da tožnica zagotovo ne bi dvigovala težjih bremen. Popolnoma nesprejemljivo je tudi stališče izvedenca, ki ga prav tako nekritično povzame sodišče, da je tožnica samostojna podjetnica, in si znotraj projekta narekuje tempo dela sama. Tožnica je v prejšnji službi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker dela vodje projektov zaradi svojega zdravstvenega stanja ni več zmogla. Odločila se je posvetiti manjšim projektom. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, to je arhitekt – projektant in ne obstaja drugo delo v njenem poklicu, ki bi ga lahko opravljala, saj je osnova dela arhitekta vedno projektiranje, ki je povezano z gradbišči, različnimi sodelavci, investitorji, sestanki in usklajevanji. Narava dela je sedeče delo, ki tožnici povzroča težave in predmetnega dela nikakor ni zmožna opravljati 8 ur, upoštevajoč, da že 4-urno sedeče delo zahteva prilagoditve, prekinitve delovnega procesa zaradi bolečin. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo dr. A.A., specialista nevrokirurga z obrazložitvijo, da je dejstva v zvezi s katerimi je tožnica predlagala zaslišanje priče, ugotovilo že iz samih izvidov nevrokirurga. Sodišče bi moralo zaslišati nevrokirurga, ki bi strokovno pojasnil svoj zapis o nujni časovni omejitvi dela pri tožnici. Tožničine težave s hrbtenico so trajne in bodo v prihodnje ostale trajne, kar je razvidno iz izvidov nevrokirurgov in ortopedov. Časovna razbremenitev je predlagana tudi s strani specialista ortopeda in če sta dva specialista predlagala časovno razbremenitev pri tožnici, je navedeno potrebno preveriti vsaj z zaslišanjem specialista nevrokirurga. Zmanjšan obseg dela in delo na manj zahtevnih nalogah ne spremeni narave tožničinega dela, saj je kljub temu delo še vedno enako, večinoma v sedečem položaju, ki se mu tožnica ne more izogniti. Potrebno je razumeti, da s predlaganimi omejitvami in prilagoditvami, glede na tožničine bolečine in zdravstvene težave, njeno delo nikakor ni 8-urno delo ob upoštevanju, da ima prekinitve zaradi odpravljanja bolečin. Za s.p. se je tožnica morala odločiti zaradi tega, da si pomaga na način, da delo oziroma količino dela prilagodi svojemu zdravstvenemu stanju, ker ni zmožna svojega dela opravljati 8 ur. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu z zaslišanjem lečečega specialista nevrokirurga. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog z zaslišanjem lečečega specialista nevrokirurga utemeljeno zavrnilo in zato navedlo ustrezne razloge. Sodišče je dejstvo, v zvezi s katerim je tožnica predlagala zaslišanje navedene priče, ugotovilo že iz samih izvidov. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožničine delazmožnosti dovolj razčiščeno s pridobitvijo izvedenskega mnenja in dodatnim zaslišanjem obeh izvedencev v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podala tožnica.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 18. 9. 2019, s katero je odpravil prvostopno odločbo št. dokumenta: ..., št. dosjeja ... z dne 4. 4. 2019 in tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, izmenoma sede, stoje in s hojo, v hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, ob ergonomsko urejenem delu z računalnikom s polnim delovnim časom od 6. 3. 2019 dalje ter odločil, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Takšna odločitev temelji na mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 5. 9. 2019, ko je ocenila, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je arhitekt – projektant (krajinsko, arhitekturno, urbanistično in drugo projektiranje), s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom. Drugačnega mnenja je bila pred tem invalidska komisija prve stopnje v E. 6. 3. 2019, da pri tožnici invalidnost ni podana.

6. Ker se tožnica ni strinjala niti z dokončno odločbo z dne 18. 9. 2019 in uveljavljala razvrstitev v II. oziroma v III. kategorijo s pravico do dela s krajšim delovnim časom, je sodišče prve stopnje sporno vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do potrebe po časovni razbremenitvi pri delu, pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista ortopeda in specialista medicine dela. Komisija v takšni sestavi je po proučitvi dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter zdravstvenem kartonu tožnice in po opravljenem osebnem pregledu menila, da je pri tožnici od 6. 3. 2019 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je arhitekt – projektant (krajinsko, arhitekturno, urbanistično in drugo projektiranje), s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično delo, izmenoma sede, stoje in s hojo, v hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, ob ergonomsko urejenem delu z računalnikom ter z vožnjo le na krajše razdalje. Pri takšnem izvedenskem mnenju, torej da je pri tožnici podana omejena, ne pa zmanjšana delovna zmožnost, sta izvedenca specialist ortoped in specialist medicine dela vztrajala tudi pri ustnem zaslišanju.

7. Izvedenski organ je ugotovil, da gre pri tožnici z ortopedske strani za omejeno gibljivost ledvene hrbtenice z minor nevrološko simptomatiko in da je rahlo omejena gibljivost vratu, ni pa ugotavljal koreninskih izpadov ali okvare zgornjega motoričnega nevrona. Glede na naravo tožničinega dela, ko si sama narekuje tempo in ritem dela in položaje, ki ji ustrezajo, je ocenil, da zaenkrat ni ustrezne strokovno medicinske podlage za zahtevano časovno razbremenitev. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja izhaja, da je bila tožnica marca 2018 operirana zaradi hernije disci L5 – S1. Subjektivno in objektivno so pri tožnici ugotavljali izboljšanje gibljivosti, bolečine so se umirile in pridobila je na mišični moči. Po pregledih, opravljenih pri specialistih zaradi vztrajanja bolečin, je specialist nevrokirurg februarja 2019 poročal, da je gibljivost v križu tako v predklonu kot zaklonu zavrta in boleča, ni pa ugotavil nevroloških izpadov v spodnjih okončinah. Tudi kakršnihkoli recidivov MR ni pokazal, vidna je bila edino večja cista v predelu trtice. Specialist ortoped je februarja 2019 ugotovil izravnalno cervikalno lordozo, antefleksija in retrofleksija sta bili nepopolni, rotacije v končnih položajih pa zadržane in boleče. Ob ponovnem pregledu maja 2019 je ortoped na podlagi MR vratne hrbtenice ugotavljal več nivojsko degenerativno stenozo.

Ob osebnem pregledu je izvedenski organ ugotovil, da gre pri tožnici za omejeno gibljivost ledvene hrbtenice z minimalno nevrološko simptomatiko. Gibljivost v vratu je bila rahlo omejena, ni pa ugotavljal koreninskih izpadov oziroma okvar zgornjega motoričnega nevrona. Na podlagi tega je izvedenski organ ocenil, da ni zmožna za delo, ki ga je opravljala v prejšnjem podjetju, pač pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu s predlaganimi razbremenitvami, fizično lahko delo, izmenoma sede, stoje in s hojo, v hrbtenici se lahko giba le v okviru optimalnih sklepnih kotov, ob ergonomsko urejenem delu z računalnikom ter z vožnjo le na krajše razdalje. Glede na naravo njenega dela, ki si ga oblikuje sama, prav tako si sama narekuje tempo in ritem dela in položaje, ki ustrezajo, je ocenil, da so predlagane razbremenitve ustrezne in da ob doslednem upoštevanju podanih razbremenitev ta hip časovna razbremenitev ni potrebna. Delo si lahko oblikuje sede, stoje ali s trtično oporo, delovni pult si lahko prilagaja.

8. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, skladno z 2. oziroma 3. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Izvedenski organ je svoje mnenje podal v sestavi specialista ortopeda, to je specialista, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje in specialista medicine dela, ki je sicer najbolj kompetenten za ocenjevanje delazmožnosti. Oba specialista sta na tožničine pripombe, ki jih je podala na izvedensko mnenje, tudi ustrezno odgovorila. Potrebno pa je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoja preostale delazmožnosti. Pri tem morajo izvedenci upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenje izvedenskega organa lahko tudi razlikuje od mnenj in predlogov lečečih specialistov. Vendar v tej zadevi ni prišlo niti do tega, kar potrjuje tudi pritožba in izrecno navaja, da se izvedenca v nekaterih delih sklicujeta in sledita mnenju nevrokirurga (stran 6 pritožbe).

9. Izvedenca sta se do izvida specialista nevrokirurga z dne 7. 2. 2019, kakor tudi do izvida specialista ortopeda z dne 21. 5. 2019 tudi opredelila. Zmotno in brez podlage pa je tudi pritožbeno izvajanje, da izvedenca nista upoštevala pogojev tožničinega dela in težav, ki jih ima pri delu zaradi svojega zdravstvenega stanja. Ravno zaradi narave tožničinega obolenja in zaradi pogojev dela (sede, v prisiljeni drži) sta menila, da za takšno delo ni zmožna, pač pa za delo izmenoma sede, stoje in s hojo in z vsemi še ostalimi omejitvami. Takšno stanje po mnenju obeh specialistov ter ob upoštevanju prakse v podobnih primerih predstavlja indikacijo za razbremenitve v polnem delovnem času. V zvezi z očitki upada koncentracije je že sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da le ta ob osebnem pregledu ni bil opazen. Izvedenski organ je tudi sicer ocenjeval tožničino delazmožnost za svoj poklic. Pri tem je skladno z definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 upošteval spremembe v zdravstvenem stanju oziroma naravo tožničinega obolenja in pogoje dela za tožničin svoj poklic. Ali obstaja takšno delo, za katero je ugotovil, da je tožnica še zmožna, torej drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom, pa izvedenski organ ni ugotavljal, saj toženec ne zaposluje, temveč zavarovancem na podlagi ugotovljene invalidnosti, ob izpolnjevanju pogojev zagotavlja ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri, da ne obstaja drugo delo v njenem poklicu, neutemeljene.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zaključilo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca z dne 18. 9. 2019 pravilna in zakonita in da ni nobene podlage za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je sklenilo, da tožnica skladno z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.