Jedro

Tožnik je med postopkom spremenil le navedbe o tem, ali sporna prostora spadata v tistih 18/48 nepremičnine, glede katerih je pravna prednica sklenila sodno poravnavo, ali v tistih 30/48, ki so ji bile vrnjene v denacionalizacijskem upravnem postopku že leta 1993 in jih je pred smrtjo z izročilno pogodbo leta 2000 prenesla na tožnika. S temi navedbami pa se istovetnost zahtevka ni spremenila.

Vsebina sklenjene sodne poravnave je presegala postavljeni tožbeni zahtevek, saj se stranki nista sporazumeli le o lastništvu spornih nepremičnin, temveč sta se dogovorili tudi o najemnini. Tako pa je pravilna ocena, da sta se z vzajemnim popuščanjem stranki dogovorili, da nastopijo pravni učinki prehoda lastninske pravice šele s podpisom sodne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 495,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženke zahteva plačilo 20.704,23 EUR (prej 4.964.561,73 SIT), kar predstavlja vrednost najemnin, ki jih je toženka prejela od najemnikov stanovanja in poslovnega prostora v pritličju stavbe v Mariboru v obdobju od 15. 1. 1993 (ko je bila izdana odločba o denacionalizaciji v korist tožnikove pravne prednice - matere J. S. za solastniški delež 30/48) do 12. 3. 2003. Tega dne je tožnikova mati s toženko pri Okrajnem sodišču v Mariboru sklenila sodno poravnavo III P 447/95, s katero je pridobila lastninsko pravico še na (v upravnem denacionalizacijskem postopku nevrnjenem) deležu nepremičnine 18/48 - v naravi poslovni prostor in stanovanje v pritličju stavbe. Od tega dne dalje je bila tožnikova mati po izrecni določbi sodne poravnave upravičena terjati in prejemati najemnine za ta dva prostora.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnik terjatve ni mogel podedovati, ker se je mati tej terjatvi s sklenitvijo poravnave v letu 2003 odpovedala povračilu najemnin za opisana prostora za čas pred sklenitvijo sodne poravnave.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Zavrnilo je pritožbene očitke o procesnih kršitvah in potrdilo pravilnost razlage vsebine sodne poravnave, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje.

4. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga pravočasno in dovoljeno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

5. Poudarja, da pri spremembi tožbe ni šlo le za spremembo v vtoževani valuti (iz SIT v EUR), pač pa je bil iz prvotnega zahtevka v celoti izpuščen tisti del, ki je identificiral denarno terjatev (da se torej vtoževani znesek nanaša na najemnine za poslovni prostor v pritličju in stanovanje št. 1 v pritličju hiše v Mariboru, kar predstavlja 18/48 celotne stanovanjske hiše). Navaja, da je s spremenjeno tožbo in s spremembo povezanimi trditvami zahteval sicer isti znesek po višini, vendar iz druge dejanske podlage, zato je sodišče prve stopnje s sodbo odločilo o zahtevku, ki sploh ni bil več postavljen. Vztraja pri tem, da je trditve v zvezi z dvema listinama, s katerima je utemeljeval spremenjeno dejansko podlago denarne terjatve in drug pravni naslov pridobitve sporne terjatve, podal pravočasno, saj so predstavljale odgovor na navedbe toženke, s katerimi je bil tožnik seznanjen šele na prvem naroku za glavno obravnavo in je zaprosil za rok za odgovor. Ponavlja stališče, da je postal imetnik sporne terjatve na podlagi izročilne pogodbe iz leta 2000, ko mu je mati izročila prav ta dva prostora, saj sta spadala pod solastni delež 30/48, ki je bil materi vrnjen že z denacionalizacijsko odločbo leta 1993. Revident se ne strinja s tolmačenjem sklenjene sodne poravnave s strani sodišč prve in druge stopnje, saj meni, da bi ob takšni razlagi v poravnavi moralo pisati, da so z njeno sklenitvijo urejena vsa razmerja med pravdnima strankama, brez dostavka: "ki izvirajo iz te pravdne zadeve." Zahtevek, ki se je v pravdi obravnaval, je bil namreč usmerjen le v pridobitev lastninske pravice na preostalih 18/48 nepremičnine, ne pa tudi na morebitne druge zahtevke, ki jih je pokojna mati imela do toženke.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato je treba tudi revizijo obravnavati po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 7. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

8. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in v odgovoru poudarila, da glede spremembe tožbe meni, da tisti del, ki je bil iz zahtevka s spremembo izpuščen, nikoli ni spadal v zahtevek, zato je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da pri spremembi tožbe ne gre za nič drugega kot za valutno prilagoditev zahtevka. Toženka pritrjuje presoji prekluzije, razlagi sodne poravnave, predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške sestave odgovora.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

11. Tožnik ves čas od sodišča zahteva, naj odloči, da mu je toženka dolžna povrniti 20.704,23 EUR na račun najemnin, ki jih je tožena stranka prejemala za poslovni prostor in stanovanje v pritličju stanovanjske hiše parc. št. 944 k. o. ... Tožnik je med postopkom spremenil le navedbe o tem, ali sporna prostora spadata v tistih 18/48 nepremičnine, glede katerih je pravna prednica sklenila sodno poravnavo, ali v tistih 30/48, ki so ji bile vrnjene v denacionalizacijskem upravnem postopku že leta 1993 in jih je pred smrtjo z izročilno pogodbo leta 2000 prenesla na tožnika. S temi navedbami pa se istovetnost zahtevka ni spremenila. Zato so neutemeljene revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki sploh ni bil več postavljen.

12. Za odločitev o reviziji so pomembne naslednje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - na pravdo, v kateri je bila sklenjena sodna poravnava, je bila tožnica napotena iz denacionalizacijskega postopka, in je tako od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da toženka ni lastnica 18/48 nepremičnine; - v sodni poravnavi sta se pravdni stranki (pravna prednica tožnika in tožena stranka) strinjali, da 18/48 v naravi predstavlja ravno poslovni prostor in stanovanje, za katerega se v tej pravdi zahteva plačilo vrednosti prejetih najemnin.

Glede na te ugotovitve tožnik ne more uspeti s trditvami (ne glede na to, ali so bile pravočasne ali ne), da spadata poslovni prostor in stanovanje v 30/48 nepremičnine, torej v solastninski delež, ki je bil tožnikovi pravdni prednici vrnjen v denacionalizacijskem upravnem postopku že leta 1993 in jih je že pred smrtjo z izročilno pogodbo leta 2000 prenesla na tožnika.

13. Pravna presoja pritožbenega sodišča o pomenu sodne poravnave je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Vsebina sklenjene sodne poravnave je presegala postavljeni tožbeni zahtevek, saj se stranki nista sporazumeli le o lastništvu spornih nepremičnin, temveč sta se dogovorili tudi o najemnini. Če bi bila soglasna volja tedanjih pravdnih strank drugačna, v tretji točki poravnave ne bi bilo izrecno navedeno, da je zaradi priznanja lastninske pravice na prostorih v korist tožnice, vsebovanega v prvi točki poravnave, tožnica od 12. 3. 2003 (datum sklenitve poravnave) dalje upravičena pobirati najemnino. Tako pa je pravilna ocena, da sta se z vzajemnim popuščanjem stranki dogovorili, da nastopijo pravni učinki prehoda lastninske pravice šele s podpisom sodne poravnave.

14. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija, niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

15. Ker revident z revizijo ni uspel, je po določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti njene stroške, ki so ji nastali v zvezi s sestavo odgovora na revizijo (900 točk po Odvetniški tarifi in pripadajoči 20% DDV).

Odmerjene stroške je tožnik dolžan toženki povrniti v 15 dneh od prejema prepisa te sodbe, sicer bo v primeru zamude dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po nastopu zamude do prenehanja te denarne obveznosti.