Jedro

ZPP v čl. 159/1 določa, da v primeru, ko se pravda konča s sodno poravnavo, stranke same krijejo svoje stroške postopka. O uspehu v postopku ob sodni poravnavi ni mogoče govoriti, ker je sodna poravnava akt dispozicije strank. Iz dogovora strank v poravnavi, da se odločitev o stroških postopka tožene stranke pridrži, tudi ni mogoče sklepati, da bi sodišče prve stopnje lahko odstopilo od siceršnjega merila, vsebovanega v ZPP. Če bi soglasje o tem, kako odločiti o stroških postopka tožene stranke, obstajalo ali če bi bila med strankami sprejeta merila za odločitev, ni nobene ovire, da se tudi to ne bi zapisalo v sodno poravnavo. Ker pa se o merilih, po katerih naj sodišče odloči, stranki nista dogovorili, je treba odločiti, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek ustavilo (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, v navedenem sklepu, se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila odškodninsko tožbo. Tožena stranka je predlagala, da se v postopek na njeni strani vključi stranski intervenient (zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost za škodo), ki je pred pravdo že plačal nesporni del odškodnine in ki bo dejanski plačnik odškodnine v višini, ki bo prisojena. Na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2012 sta tožeča stranka in stranski intervenient sklenila sodno poravnavo, s katero sta razrešila ta individualni delovni spor v celoti, razen glede stroškov postopka tožene stranke, ki so bili izrecno izvzeti. Tožeča stranka je nato tožbo umaknila, sodišče prve stopnje pa je izdalo sklep o ustavitvi postopka, v katerem je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 158. člena ZPP. Navedlo je, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka, kar pa ne drži. Tožena stranka tožbenega zahtevka ni izpolnila niti se ni kot stranka sodne poravnave zavezala k izpolnitvi. Sodno poravnavo sta sklenila tožeča stranka in stranski intervenient, v njej je bilo odločeno, da je dolžan stranski intervenient tožeči stranki povrniti stroške postopka in da se odločitev o stroških postopka tožene stranke pridrži. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o stroških postopka tožeče stranke (odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka), s čimer je odločilo v nasprotju z vsebino sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožba potrebna, ne pa, da je bila potrebna zoper toženo stranko. Tožeča stranka bi tožbo lahko vložila neposredno zoper stranskega intervenienta. Tožbo je vložila, ker ji je stranski intervenient v predsodnem postopku ponujal prenizko odškodnino (2.688,00 EUR). Glede na to, da je skupaj z akontacijo odškodnine prejela 3.280,00 EUR, je bila tožba potrebna le glede približno 800,00 EUR, ne pa za preostali znesek. V trenutku, ko je tožeča stranka umaknila tožbo, tožbeni zahtevek še ni bil izpolnjen (dosežena je bila le sodna poravnava). Glede na navedeno v tem individualnem delovnem sporu pravne podlage za odločitev o stroških postopka ne predstavlja prvi odstavek 159. člena ZPP, da vsaka stranka ob sodni poravnavi sama krije svoje stroške postopka. Če bi tožeča stranka v sporu izgubila, bi morala povrniti stroške postopka tako toženi stranki kot stranskemu intervenientu. Tožena stranka glede na vsebino splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe o zavarovanju odgovornosti za škodo, sama ni smela pripoznati tožbenega zahtevka oziroma se o njem poravnati. Tožena stranka se je bila dolžna spustiti v spor, saj bi v nasprotnem primeru tvegala izdajo zamudne sodbe. Njeni stroški postopka so dejansko nastali in so bili potrebni. Sodišče prve stopnje odločitve, da do povračila stroškov ni upravičena, ni obrazložilo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in da potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Na odgovor na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Ker takšna vloga po ZPP ni predvidena, je pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da izpodbijani sklep ni obrazložen, neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka bi bila podana, če bi imel izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sklepa nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sploh ne bi imel razlogov ali v njem ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti in nasprotij pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je glede bistvenih dejstev za odločitev o stroških postopka tožene stranke pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Tožeča stranka je po prejemu odškodnine v višini 1.480,00 EUR s strani stranskega intervenienta vložila tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine v višjem znesku za škodo, ki jo je utrpela v nesreči pri delu pri toženi stranki. Tožbo je vložila zoper toženo stranko, za katero je trdila, da je za škodo odgovorna. Tožena stranka je z odgovorom na tožbo predlagala, da se na njeni strani v pravdo vključi zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost za škodo, kot stranski intervenient. Naknadno je tožena stranka z vlogo z dne 21. 11. 2012 predlagala, da stranski intervenient ob soglasju tožeče stranke vstopi v pravdo na njeno mesto, kot omogoča peti odstavek 201. člena ZPP. Tožeča stranka se do predloga ni opredelila, ampak je takoj za tem na poravnalnem naroku za glavno obravnavo s stranskim intervenientom sklenila sodno poravnavo, po kateri je upravičena do odškodnine v višini 1.800,00 EUR in stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 315,00 EUR. V sodni poravnavi je navedeno še, da so z njeno sklenitvijo poravnane vse obveznosti, ki izvirajo iz nesreče pri delu, razen stroškov postopka tožene stranke.

Na podlagi umika tožbe je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, s katerim je med drugim odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP, ki ureja povračilo stroškov postopka ob umiku tožbe.

Navedena določba ne predstavlja pravilne pravne podlage. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati prvi odstavek 159. člena ZPP, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače določeno. V konkretnem individualnem delovnem sporu tožeča stranka tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve zahtevka, ampak ker je sklenila sodno poravnavo, s katero so bile med strankama poravnane vse obveznosti iz nesreče pri delu, razen stroškov postopka tožene stranke, ki so bili izrecno izvzeti.

Glede stroškov tožene stranke ni mogoče odločiti drugače, kot na podlagi citirane določbe prvega odstavka 159. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko se pravda konča s sodno poravnavo, stranke same krijejo svoje stroške postopka. O uspehu v postopku ob sodni poravnavi niti ni mogoče govoriti, saj je sodna poravnava akt dispozicije strank. Iz dogovora strank v poravnavi, da se odločitev o stroških postopka tožene stranke pridrži, tudi ni mogoče sklepati, da bi sodišče prve stopnje lahko odstopilo od siceršnjega merila, vsebovanega v ZPP. Če bi soglasje o tem, kako odločiti o stroških postopka tožene stranke, obstajalo ali če bi bila med strankami sprejeta merila za odločitev, ni nobene ovire, da se tudi to ne bi zapisalo v sodno poravnavo. Ker pa se o merilih, po katerih naj sodišče odloči, stranki nista dogovorili, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, pravilna. Takšno stališče je bilo že zavzeto v sodni praks (1).

Glede pritožbenih navedb, da se za plačilo odškodnine ni zavezala tožena stranka, ampak stranski intervenient, pritožbeno sodišče dodaja, da se je stranski intervenient (zavarovalnica) zavezal na podlagi sklenjene pogodba o zavarovanju odgovornosti s toženo stranko. Zavarovalnica je s sklenitvijo sodne poravnave (s plačilom odškodnine) ravnala v imenu tožene stranke, zato je treba šteti, kot da jo je plačala tožena stranka sama (2).

Ker ne gre za odločitev na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ni bistveno, iz katerega razloga je tožeča stranka tožbo umaknila oziroma ali je bil umik posledica izpolnitve zahtevka. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na delež, v katerem je tožeča stranka uspela v sporu, ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Za odločitev o utemeljenosti pritožbe in zakonitosti izpodbijanega dela sklepa niso bistvene.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1. Sklep VSL opr. št. II Cp 3341/2012 z dne 5. 12. 2012, sklep VSL opr. št. I Cp 2670/2011 z dne 15. 2. 2012, sklep VSL opr. št. I Cp 4282/2010 z dne 9. 3. 2011. 2. Prim. sklep VS RS opr. št. II Ips 274/2002 z dne 13. 3. 2003.