Jedro

Če manjkajo procesne predpostavke dopustnosti pravnega sredstva (v konkretnem primeru legitimacija za njegovo vložitev), ni dopustna meritorna odločba o pravnem sredstvu. V posledici pa tudi ni dopustno preizkušati sodbe sodišča prve stopnje. Ker kot tožena stranka nastopa neobstoječa pravna oseba, gre pri izpodbijani sodbi za absolutno nično civilno sodbo, ki nima materialne pravnomočnosti in zato nanjo niso vezani ne sodišče in ne stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve proti toženi stranki v stečaju v znesku 2.237.748,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je svoj zahtevek v celoti dokumentirala z vsemi izračuni obresti vred. Za ugotovitev dejanskega stanja je bilo dovolj dokazov, le ovrednotiti bi jh bilo potrebno. V kolikor pa je bila sporna ugotovitev dejanskega stanja, bi sodišče moralo angažirati izvedenca finančne stroke, da bi strokovno preveril izračune tožeče stranke. Predlagala je razveljavitev napadene sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na naroku za glavno obravnavo pozvalo, da sodišču predloži pogodbe o kratkoročnih kreditih, dodatno pisno utemelji terjatev in specificira začetek teka obresti, zahtevanih s tožbo. Pooblaščenec tožeče stranke je vložil v spis le pogodbe, drugega pa ni naredil, čeprav pritožba trdi, da je zahtevek v celoti dokumentiran. Naslednjega naroka za glavno obravnavo se tožeča stranka ni udeležila, da bi vsaj ustno obrazložila svojo terjatev. Prvostopno sodišče ga je zato opravilo skladno z določilom 295. člena ZPP brez njene navzočnosti. Zgolj na podlagi pogodb o kratkoročnih kreditih pa bi tudi izvedenec finančne stroke, čigar angažiranje predlaga pritožba, ne mogel strokovno preveriti izračunov tožeče stranke, ker le-teh ni v spisu. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno, na podlagi pravila o dokaznem bremenu (221. a člen ZPP) sklepalo, da terjatev tožeče stranke do tožene v prerekanem delu ne obstoji, saj je le-ta ni uspela dokazati.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da tudi ta dva pritožbena razloga nista podana. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.