Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni šlo za sočasno ali vnaprejšnje plačilo dobavljenega blaga. Tožena stranka je s plačilom po spornih asignacijah zapirala starejše terjatve , kot to tudi sama priznava. Da je dobavo blaga pogojevala z vnaprejšnjim oziroma sočasnim plačilom, pa ni z ničemer dokazala, kaj takega pa ni mogoče sklepati niti iz predloženih listin (asignacij in računov), kar sicer zmotno meni pritožnica. Ne glede na to, da sicer sklepanje izpodbijanih asignacijskih pogodb časovno sovpada z dobavo blaga, pa tožena stranka ni dokazala dogovora pravdnih strank o sočasnem plačilu blaga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke dolžna plačati 1.900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1977 dalje do plačila v 8 dneh, tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 900.000,00 SIT za čas od 24.9.1996 do 14.7.1997 in od zneska 1.000.000,00 SIT za čas od 17.10.1996 do 14.7.1997 pa se zavrne.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi v 1. in 4. točki izreka sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 46.925,00 SIT pritožbenih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče ugotovilo, da sklenitev asignacijskih pogodb z dne 23.9.1996 in 16.10.1996 v korist tožene stranke nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora v stečajno maso plačati 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1996 dalje in 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1996 dalje (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek delno umaknila (3. točka izreka), ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Navedla je, da je s tožečo stranko poslovala vrsto let. Ker je tožeča stranka toženi že dolgovala večji znesek, je tožena stranka odklonila nadaljnjo dobavo blaga, pristala pa na dobavo pod pogojem sočasnega plačila. Glede na dogovor med strankama je po dveh asignacijah blago dobavila. Z dobavo blaga ob istočasnem plačilu tako ni prišlo do privilegiranja tožene stranke, niti do zmanjšanja stečajne mase na škodo drugih upnikov. Ker pa je s prejetim plačilom zaprla že zapadle terjatve, se je tek zamudnih obresti pretrgal, zato od dneva asignacij niso bile več prijavljene v stečajno maso. Prijava je bila zato nižja in se je izplačilo ostalim upnikom povečalo. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka je sicer navedla, da se pritožuje zoper sodbo in sklep. Ker pa sklep v 3. točki izreka prvostopnega sodišča za toženo stranko ni neugoden, je pritožbeno sodišče ob uporabi 1. odstavka 365. člena ZPP štelo, da se tožena stranka pritožuje zoper sklep o stroških (primerjaj 1. odstavek 166. člena ZPP).

Pritožnica v pritožbi ponavlja svoje trditve, podane že v prvostopnem postopku, da zaradi izpodbijanega pravnega dejanja sklenitve asignacijskih pogodb dne 23.9.1996 in 16.10.1996 ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase, kot objektivnega pogoja izpodbojnosti asignacijskih pogodb iz 125. člena ZPPSL. Dobavo blaga tožeči stranki je namreč pogojevala s sočasnim plačilom le tega. Ob plačilu z asignacijama je tožeči stranki dobavila blago. S prejetimi plačili pa je zapirala predhodne, že zapadle terjatve, da je prekinila tek zamudnih obresti, zaradi česar je tudi njena, v stečajno maso priglašena terjatev, manjša, s tem pa je zagotovljeno tudi boljše poplačilo stečajnih upnikov.

Po pregledu v prvostopnem postopku zbranega dokaznega gradiva - listinske dokumentacije (priloge A2 - A21 in B1 - B12) pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni šlo za sočasno ali vnaprejšnje plačilo dobavljenega blaga. Tožena stranka je s plačilom po spornih asignacijah zapirala starejše terjatve, kot to tudi sama priznava. Da je dobavo blaga po računih 603982 z dne 16.10.1996, 635031 z dne 17.10.1996, 635032 z dne 17.10.1996, 635053 z dne 18.10.1996, 634570 z dne 25.9.1996, 634571 z dne 25.9.1996, 634572 z dne 25.9.1996, 634573 z dne 25.9.1996, 615527 z dne 25.9.1996 in 634394 z dne 17.9.1996 pogojevala z vnaprejšnjim oziroma sočasnim plačilom, pa ni z ničemer dokazala, kaj takega pa ni mogoče sklepati niti iz predloženih listin (asignacij in računov), kar sicer zmotno meni pritožnica. Ne glede na to, da sicer sklepanje izpodbijanih asignacijskih pogodb časovno sovpada z dobavo blaga, pa tožena stranka ni dokazala dogovora pravdnih strank o sočasnem plačilu blaga. Toliko bolj bi bila to dolžna storiti ob nespornem dejstvu, da je s plačili zapirala starejše terjatve, terjatve po računih, katerih plačilo naj bi bilo izvršeno sočasno z dobavo blaga, pa prijavila v stečajno maso. Utemeljen razlog za poplačilo starejših terjatev ne more biti niti trditev, da je tožena stranka s tem prekinila tek zamudnih obresti, zaradi česar je bila njena v stečajno maso prijavljena terjatev manjša. Vsako poplačilo predstavlja prenehanje terjatve ali dela terjatve, zaradi česar prijava (že poplačane) terjatve ni potrebna. Če bi namreč sredstva za poplačilo terjatve ostala v stečajni masi, bi po načelu paritetnega poplačila stečajnih upnikov participirala le enakopravno z ostalimi upniki.

Izpodbijani pravni dejanji sta tako imeli za posledico neenakomerno poplačilo upnikov. Ob zgoraj povedanem tožena stranka torej ni izkazala, da stečajna masa zaradi izpodbijanih pravnih dejanj -asignacij ni bila zmanjšana, ker sicer blaga tožeči stranki ni bila pripravljena izročiti.

Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče opravilo še uradni preizkus izpodbijane sodbe.

Glede na materialnopravno pravilno ugotovitev prvnostopnega sodišča, da so izpolnjeni pogoji izpodbojnosti asignacijskih pogodb z dne 23.9.1996 in 16.10.1996 po 125. členu ZPPSL pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialnopravna pravila vračanja neupravičeno pridobljenih sredstev stečajnega dolžnika. Po 130. členu ZPPSL je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso premoženjske koristi, pridobljene zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Tožeča stranka v prvostopnem postopku toženi stranki ni očitala nepoštenosti pri sklepanju izpodbitih asignacijskih pogodb in poplačilu na njuni podlagi. Tožena stranka je zato skladno z 214. členom ZOR po obeh asignacijskih pogodbah pridobljena sredstva v skupnem znesku 1.900.000,00 SIT dolžna vrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbenega zahtevka pri sodišču - to je od 15.7.1997 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo v obsegu, kot to izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe. V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP.

Delna sprememba sodbe bi skladno z 2. odstavkom 166. člena ZPP narekovala tudi odločitev o stroških prvostopnega postopka. Ker pa zaradi tega, v pritožbi uspelega dela zahtevka v prvostopnem postopku posebni stroški niso nastali, pritožbeno sodišče odločitve prvostopnega sodišča v stroškovnem delu ni spreminjalo, tožena stranka pa tudi ni navedla, v čem naj bi prvostopno sodišče stroške napačno odmerilo. Priznalo pa je toženi stranki glede na delni uspeh v pritožbenem postopku skladno s 154. členom ZPP del pritožbenih stroškov in sicer del sodne takse za pritožbo po tarifni številki 3/1 in 6 ZST v znesku 36.000,00 SIT ter nagrado pooblaščenki za sestavo pritožbe po tarifni številki 16/1 v znesku 10.925,00 SIT. Navedene stroške je toženi stranki dolžna povrniti tožeča. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).