Jedro

Tožnikovemu delodajalcu je moč utemeljeno očitati, da ni zagotovil ne ustreznega prostora za nalaganje tovora ne ustrezno usposobljenega delavca za pomoč šoferju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 9. 11. 2011 odločilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

2. Zoper omenjeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Dokazni postopek ni potrdil niti nastanka škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Za razliko od tožnika je priča Z. izpovedal, da je do tožnikovega padca prišlo ob tem, ko je slednji porinil ročni viličar s paleto. Sodišče prve stopnje (ki povzema le tožnikovo izpovedbo) se do tega ni opredelilo, niti do (ne)verodostojnosti omenjene priče. Sodba je zato v tem delu brez obrazložitve (kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP). Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov delodajalec ni zagotovil ustreznega prostora, kjer se je nalagal tovor, da ni zagotovil ustrezno usposobljenega delavca, ki bi ob potrebi pomagal šoferju (ki mu je bil primoran tožnik pomagati), nima podlage v izvedenih dokazih. Tožnikove izpovedbe, da je imel navodilo pomagati šoferju, ni potrdil nihče (tudi sicer ni hotel povedati, kdo mu ga je dal, in je govoril le o šefih). Tudi priča Z. je povedal, da je bilo to edinokrat, da je tožnika prosil za pomoč. Priča U., ki je povedala, da mu takih navodil ni dala, je tudi omenila, da ga nikoli ni videla pomagati. Tožnik se je zavedal, kakšen je opis njegovih nalog oziroma del (delo viličarista, v zvezi s katerim mu je bila dana nova pogodba o zaposlitvi), ter vedel, da ima odločbo invalidske komisije, ki jo je delodajalec spoštoval (in mu zagotovil zgolj delo na viličarju). Za povsem samovoljne odločitve delavcev (v konkretnem primeru tožnikovo natovarjanje palet na tovornjaku) pa delodajalec ne odgovarja. Zaključek sodišča prve stopnje, da je delodajalec dopuščal, da so delavci tudi pomagali voznikom tovornjakov, ne zadošča za sklep, da je podana delodajalčeva odgovornost za predmetni škodni dogodek. Neživljenjsko je pričakovati, da bo delodajalec ves čas nadzoroval, ali delavci spoštujejo njegova navodila o tem, kaj smejo in kaj ne delati. Tožnikova odločitev, da bo pomagal, je bila povsem v njegovi sferi. Delodajalec je svojo obveznost tožniku zagotoviti varen način dela izpolnil (drugačna ugotovitev sodišča prve ne drži). Tožnikovo delo je bilo pravilno in varno organizirano. Ker razvažanje palet po kesonu tovornjaka ni bila njegova dolžnost, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delodajalec v zvezi s tem delom opustil dolžnost organizirati delo na varen način, brez podlage. Tudi sicer je bilo to delo povsem varno organizirano. Do tožnikovega padca ni prišlo zaradi raztovarjanja, temveč pri premikanju palet po kamionu s pomočjo viličarja (izpovedba priče Z.) oziroma ob sestopu s kamiona (tožnikova izpovedba). Vzrok škodnega dogodka ni natovarjanje ampak tožnikov zdrs, v zvezi s čemer je pomembno, da mu je delodajalec (dva meseca pred škodnim dogodkom) zagotovil primerno in varno obutev (s protizdrsnim profilom). Zato ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi delodajalčevim opustitvami, ampak je vzrok izključno v ravnanju tožnika (tožena stranka je v pripravljalni vlogi jasno navedla, da v tožnikovem ravnanju ni zaznati najmanjše previdnosti, zaradi česar nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje ne drži), ki ga je delodajalec večkrat opozoril, da mora delo opravljati skladno z navodili in pravili (česar pa ni upošteval). Sodba je glede obstoja vzročne zveze povsem neobrazložena. Zato je podana kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Ker delodajalec ni opustil nobenih svojih obveznosti, je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je podana njegova krivdna odgovornost, napačno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor tožeči stranki, ki pa ga ta ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnikov zahtevek po temelju v celoti podan, svoje ugotovitve pa je tudi prepričljivo obrazložilo. Tožnik je zatrjeval, da je do škodnega dogodka prišlo ob nalaganju tovora na kamionu. Okoliščina, ali je do njegovega zdrsa prišlo po opravljenem delu pri sestopu s kamiona (kot je izpovedal sam) ali v fazi, ko sta s šoferjem Z. (kot je povedal slednji) na kamionu porivala paleto naprej, ni pomembna (zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ker se ni posebej opredeljevalo do pričine izpovedbe). Pomembno je, da je do zdrsa in posledičnega padca (nesreče) prišlo zaradi tožnikove pomoči šoferju pri natovarjanju, kar sta potrdila oba omenjena (tako premikanje palete po kamionu kot sestop s kamiona po opravljenem delu predstavljata samo fazi te dejavnosti oziroma tožnikove pomoči). (1) Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je moč tožnikovemu delodajalcu utemeljeno očitati, da ni zagotovil ne ustreznega prostora za nalaganje tovora ne ustrezno usposobljenega delavca za pomoč šoferju (2) (zato očitki o napačni uporabi materialnega prava nikakor ne držijo). Na drugi strani pa se je od tožnika pričakovalo ne samo, da bo opravil svoje delo viličarista, za katerega je bil zadolžen, ampak da bo za to, da ne bo prihajalo do zastojev, pomagal šoferju tudi na kamionu, in sicer kljub temu da tega ni bilo v opisu njegovih nalog. (3) Da prostor ni bil primeren za nalaganje tovora v kamion (zato ker je bil preozek), izhaja tako iz tožnikove izpovedbe kot tudi izpovedbe šoferja Z.. V obravnavani zadevi prav tako ni bistveno, ali je dobil tožnik izrecna navodila od delodajalca za takšno pomoč. Dejstvo je, da se je v podjetju (kot je povedala takratna vodja skladišča A. U.) vedelo, da so bili tožnik kot tudi drugi viličaristi (ker delodajalec za to ni določil drugega prav za to zadolženega in usposobljenega delavca) sami dejansko prisiljeni (saj se je »pričakovalo«, da ne bo zastojev oziroma da bo delo »opravljeno«) pomagati šoferjem. Zato v obravnavanem primeru seveda ni šlo za nikakršno avtonomno oziroma celo samovoljno odločitev tožnika, kot to poskuša prikazati toženka. U. je potrdila ne samo, da je bila takšna praksa, ampak da je potem, ko so ji viličarji dali to na znanje, rekla, da bi bilo dobro, da bi imeli nekoga, ki bi to opravljal. Ni šlo torej za to, da so viličarji z opravljanjem te pomoči (samovoljno) kršili delodajalčeva navodila, ampak da so bili v to pomoč zaradi neustrezne organizacije pravzaprav »prisiljeni«, podjetje oziroma njihov delodajalec (ki ga je v razmerju do njih najbolj neposredno predstavlja šefinja skladišča A. U.) pa je za to prakso ne samo vedelo, ampak ga (glede na izpovedbo U.) očitno ni posebej »motila«. (4) Prav tako ni izkazano, da bi delodajalec tožniku kdajkoli prepovedal izvajati to pomoč (navedba, da je delodajalec tožnika večkrat opozoril, da mora delo opravljati skladno z navodili in pravili, je splošna in ni razvidno kakšno delo je mišljeno). Iz (edino relevantne) listine, ki jo je toženka v zvezi s tem predložila (B12), izhaja, da je bil tožnik (zaradi tega ker je prišlo do poškodbe tub) opozorjen na uporabo viličarja v skladu s pravili (in v zvezi s tem na upoštevanje prilagojene hitrosti na dvorišču), ne pa da bi mu bilo prepovedano pomagati šoferju kamiona pri natovarjanju.

6. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnik padel, ker naj bi bil premalo previden, je nedovoljena pritožbena novota. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2011 (na kar se sklicuje sedaj v pritožbi) res navedla, da v tožnikovem ravnanju ni zaznati niti najmanjše mere previdnosti in varnosti, vendar je takoj iz naslednjega »pojasnilnega« stavka (»Če je tožnik vedel, da dela nekaj, česar ne bi smel, pa se je za to sam odločil, delodajalec pač na to nima vpliva.«) jasno razvidno, da je bila (prva) navedba podana »zgolj« v kontekstu očitka tožnikove samovoljnosti. Kontekst, ki ga toženka poskuša tej navedbi (5) pridati sedaj v pritožbi, pa je očitno nov. Zato je že sodišče prve stopnje v okviru 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da tožena stranka tožniku morebitne lastne nepazljivosti ni očitala (ampak zgolj da je delo opravljal samovoljno).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njene pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je v okviru 10. obrazložitve izpodbijane odločbe jasno navedlo in obrazložilo obstoj vzročne zveze med delodajalčevimi opustitvami in škodnim dogodkom (zato pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba glede vzročne zveze nima razlogov, seveda ne držijo).

(2) S čimer je postopal v nasprotju z zahtevami iz 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list št. 42/2002, s kasnejšimi spremembami; ZDR).

(3) Tožnik pa je bil, kot se navaja (tudi) v obravnavani pritožbi, prav zaradi odločbe invalidske komisije (torej zaradi svoje invalidnosti) razporejen na delovno mesto viličarista.

(4) Okoliščina, ali je bila tožniku in ostalim viličaristom varnost pri delu zagotovljena v zvezi z delovnim mestom, za katerega so bili zadolženi, je za konkretni primer nerelevantno, saj očitek ni povezan z njim. Da je nerelevantno tudi kakšen je bil podplat njegovih čevljev, je poudarilo že sodišče prve stopnje, medtem ko je pritožbena navedba, da je bilo razvažanje paket po kesonu varno organizirano, ne samo nova (in zato nedopustna), ampak tudi sicer povsem pavšalna.

(5) Predmetni pritožbeni očitek tožniku je tudi sicer povsem splošen.