Jedro

V konkretnem delovnem sporu ni nobenih bistvenih posebnosti, ki bi vplivale na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oz. ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odločitev v vzorčni zadevi in sprejelo enako odločitev glede tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, pri čemer je upoštevalo delovno dobo tožeče stranke pri toženi stranki in pri pravnih prednikih oziroma upoštevajoč delovnopravno kontinuiteto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.474,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka), da je dolžna plačati bruto znesek 2.988,20 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka) ter da je dolžna plačati bruto znesek 285,85 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka). S sklepom je odločilo, da se ustavi postopek v delu, ki se nanaša na plačilo predpravdnih stroškov.

Zoper 1., 2. in 3. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo sodbo upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je bilo v vzorčnem postopku ugotovljeno, da je izredna odpoved zakonita. Preverilo je le utemeljenost in višino denarnih zahtevkov po 2. odstavku 112. člena ZDR. V zvezi z ugovori tožene stranke pa je preverjalo tudi delovno dobo tožeče stranke pri toženi stranki in sporne podpise tožeče stranke na opominu delodajalcu in opominu inšpektorata. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravila vzorčnega postopka napačno uporabilo, saj je odločanje poenostavilo in pri tem kršilo določbe ZPP v škodo tožene stranke. Tožena stranka je v vzorčnem postopku ugovarjala temelju denarnih zahtevkov iz več razlogov. Njen glavni ugovor je bil, da je izredna odpoved delavca po 112. členu ZDR nezakonita in neutemeljena, kar je sodišče prve in druge stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor. Sodišče je v prekinjenih postopkih dolžno upoštevati pravna stališča in določene dejanske ugotovitve iz vzorčnega postopka, za vsako tožečo stranko pa je potrebno ugotoviti, ali je podan ustrezen opomin delodajalcu in obvestilo inšpektoratu za delo. Sodišče mora v prekinjenem postopku ugotoviti, ali je bila zakonita izredna odpoved konkretne tožeče stranke in se ne more sklicevati le na zaključek sodišča v vzorčnem postopku, kjer je bila izredna odpoved tožeče stranke V.Č. potrjena kot zakonita, ni pa se mu treba več spuščati v pravna vprašanja glede obrazložitve odpovednega razloga v sami odpovedi in glede izkazanosti vseh pogojev po 110. členu ZDR. V konkretni zadevi sodišče zakonitosti konkretne odpovedi ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokaz z vpogledom v potrdilo o prejetih prijavah – obvestilih o izredni odpovedi z opominom delodajalcu, toda tega dokaza sploh ni ocenilo, kar predstavlja kršitev določb ZPP. Tožena stranka ugovarja zaključku sodišča, da je izkazana delovna doba tožeče stranke v trajanju 26 let, kar je bila osnova za odmero odpravnine in odškodnine za odpovedni rok. Sporna je delovna doba pred 1. 11. 2004. V pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2004 se je tožena stranka zavezala, da bo upoštevala vse pridobljene pravice v družbi B., kot da ne bi bilo spremembe zaposlitve. Zato je podana kontinuiteta delovnega razmerja od 14. 9. 1981 z vmesno prekinitvijo. S takšnim zaključkom sodišča se tožena stranka ne strinja. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti voljo tožene stranke, ki je pogodbo sklenila, sodišče je zaslišalo le tožečo stranko, ni pa zaslišalo zastopnika tožene stranke. Napačno je stališče sodišča, da je bila delovnopravna kontinuiteta ugotovljena v vzorčnem postopku.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi delno sodbo sodišča prve stopnje. Postopek tožeče stranke je bil identičen, kot ga je izvedel in dokazal V.Č. v vzorčnem postopku in o tem je že bilo pravnomočno razsojeno, zato sodišču prve stopnje ponovno ni bilo potrebno v tem postopku ugotavljati ali je tožeča stranka navedeno naredila pravilno, saj je sodišče že v vzorčnem postopku ugotovilo pravilnost izvedenega. Glede kontinuitete delovne dobe je tožeča stranka podala navedbe na glavni obravnavi, o kontinuiteti delovnega razmerja in pravic pa je bilo zatrjevano tudi v vzorčnem postopku in se tako šteje za dokazano. Tožeča stranka je ob podpisu pogodbe (z dne 1. 10. 2004) in tudi kasneje opravljala identično delo (pred podpisom in po podpisu pogodbe) na istem delovnem mestu, v istih prostorih, z istimi nadrejenimi delavci in sodelavci, po prepričanju tožnika celo za istega delodajalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako ni zagrešilo bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti . Pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker je bilo pri sodišču prve stopnje vloženih večje število tožb, v katerih so se tožbeni zahtevki opirali na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, saj gre za spore med različnimi tožečimi strankami – delavci tožene stranke in toženo stranko zaradi plačila odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka, odškodnine za neizrabljen dopust in plačilo regresa za letni dopust, potem, ko so tožeče stranke toženi stranki podale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list, RS št. 42/2002 in naslednji). Vzorčni postopek je bil izveden v zadevi opr. št. Pd 417/2010, v kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z dne 9. 2. 2010, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010, razen v delu odločitve, ki se nanaša na plačilo prispevkov od odpravnine in v delu odločitve o plačilu regresa za letni dopust, ko je znesek znižalo. Ostali postopki, med njimi tudi postopek v obravnavani zadevi, so bili prekinjeni (sklep o prekinitvi postopka z dne 10. 12. 2009), pri čemer so bile stranke posebej opozorjene na določbo 279.b člena ZPP po kateri stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločanje v sporu poenostavilo in s tem kršilo določbe ZPP v škodo tožene stranke. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oziroma zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih). Bistveno je, da se lahko tožeče stranke v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzorčni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami. Praviloma se vzorčni postopek izvede takrat, kadar je vloženih več tožb zoper isto toženo stranko, ki ima vse možnosti sodelovanja v postopku, ki se vodi kot vzorčni. Po določbi 5. odstavka 279.b člena ZPP stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Na navedeno so bile stranke, torej tudi tožena stranka, izrecno opozorjene že v sklepu o prekinitvi postopka. Pritožba v pretežnem delu vsebuje prav navedbe, s katerimi oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Tožena stranka torej z uveljavljanjem teh pritožbenih navedb ravna v nasprotju z določbo 5. odstavka 279. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja, ker je glede na določbo 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, navesti pa je dolžno tudi razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

V pravnomočni sodbi, izdani v vzorčnem postopku (opr. št. Pd 417/2009), je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka podala toženi stranki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo omogoča 112. člen ZDR, na način in po postopku, ki je določen v citiranem členu ter da je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi , ki je opredeljen v 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Ugotovilo je, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka toženi stranki vsebuje podatke o delavcu, o delodajalcu, datum podaje odpovedi, sklicevanje na kršitev pogodbenih obveznosti in sklicevanje na 4. alineo 1. odstavka 112. člena ZDR ter podpis tožeče stranke, s tem pa je tožeča stranka zadostila zakonskim pogojem za njeno veljavnost in zakonitost. Ugotovilo je tudi, da na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imelo odločilnega vpliva dejstvo, da so tožeča stranka in ostali delavci inšpektoratu za delo poslali pisne opomine, ki so bili vročeni toženi stranki in da inšpektorata za delo niso obveščali še s posebnim pisnim obvestilom.

Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v vzorčnem individualnem delovnem sporu je bila določba 112. člena ZDR. Sodišče je v vzorčni zadevi ugotovilo, da so delavci tožene stranke podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, po predhodnem pisnem opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče zahtevku na plačilo odpravnine in odškodnine po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR ugodilo.

V konkretnem delovnem sporu ni nobenih bistvenih posebnosti, ki bi vplivale na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, oziroma, ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 4. odstavka 279.b člena ZPP, ko je v celoti upoštevalo odločitev v vzorčnem primeru in sprejelo enako odločitev, ob upoštevanju ugotovitev o delovni dobi tožeče stranke pri toženi stranki in pri pravnih prednikih oziroma upoštevajoč delovnopravno kontinuiteto. Nikakršne posebnosti ne predstavlja dejstvo, da je za izračun odpravnine po 2. odstavku 112. člena ZDR ob upoštevanju 109. člena ZDR potrebno upoštevati, da ima tožeča stranka več kot 26 let delovne dobe. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je ob podpisu pogodbe z dne 1. 10. 2004, pred podpisom te pogodbe in po podpisu opravljala identično delo, na istem delovnem mestu, v istih prostorih, pod istimi nadrejenimi in z istimi sodelavci. Sodišče prve stopnje je zato v konkretni zadevi pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila odpravnine, ob upoštevanju 26 let delovne dobe pri toženi stranki, pri čemer je potrebno poudariti, da tožena stranka v vzorčnem postopku ni oporekala, da je obstajala delovnopravna kontinuiteta tožeče stranke pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih tožeče stranke, ki so bili isti kot v obravnavani zadevi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije tožeča stranka sama (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).