Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da okoliščina, da toženka v primerljivih primerih za nekajurno neopravičeno odsotnost z dela nikdar ni izrekla izredne odpovedi, ne predstavlja novega dejstva. To dejstvo je bilo namreč tožniku znano ves čas postopka, ki je pravnomočno končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje stroške postopka o predlogu za obnovo postopka v točki II izreka, se pritožuje tožnik iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče pri presoji predloženih listin spregledalo, da izkazana praksa delodajalca poraja vprašanje utemeljenosti razlogov, na podlagi katerih delodajalec utemeljuje svojo odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poglavitni izpostavljeni razlog, ki ga je delodajalec zatrjeval je bil namreč v naravi tožnikovega dela in potencialnih nevarnostih, ki bi lahko zaradi neupravičene odsotnosti nastale za delovni proces in varnost železniškega prometa. Navedena praksa dosedanjega sankcioniranja pa kaže, da delodajalec te okoliščine narave dela v drugih primerih ni štel za tako bistveno in se je celo v hujših okoliščinah storjene kršitve, odločal za milejše sankcioniranje. Pritožnik svojega predloga za obnovo postopka ni utemeljeval na očitku, da ga je delodajalec obravnaval neenakopravno, temveč na dejstvu, da so okoliščine in merila, po katerih je delodajalec štel, da je kršitev tako huda, da opravičuje izredno odpoved, nejasne in neizkazane. Ni dovolj, da je izkazana zgolj kršitev, podan mora biti tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. V predlogu se izpostavljajo prav nejasnosti glede vprašanja meril ocenjevanja okoliščin in interesov na strani delodajalca, na podlagi katerih se je slednji odločil, da tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpove. Praksa sankcioniranja istovrstnih kršitev v drugih primerih kaže, da okoliščine, ki se izpostavljajo v tožnikovem primeru, sploh niso bile merodajne. Četudi je tožnik v postopku izpostavljal milejše sankcioniranje v drugih primerih, konkretnih informacij o teh primerih, razen o enem, ni imel. Glede slednjega pa je delodajalec pojasnil, da je bila istovrstna kršitev storjena v olajševalnih okoliščinah. Primeri, za katere je tožnik izvedel kasneje, pa takšnih "olajševalnih okoliščin" niso imeli. Kljub temu se je delodajalec odločil za milejše sankcioniranje, kar izhaja iz predloženih dokumentov. Gre torej za vprašanje, ali je tožnikova kršitev dejansko tako nepopravljivo porušila temelje pogodbenega razmerja, da to opravičuje izredno odpoved. V luči novih dokazov je zato potrebno ponovno presoditi, ali je delodajalec zadostil dokaznemu bremenu in ustrezno argumentiral sprejet delovnopravni ukrep. Zgolj sklicevanje na naravo tožnikovega dela in potencialne nevarnosti (kar je bila okoliščina, ki jo je izpostavilo Vrhovno sodišče RS), upoštevaje izkazano prakso delodajalca, pogojem iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ne zadosti. Tožnik je ponudil nova dejstva, ki bi lahko utemeljila obnovo postopka in privedla do drugačne, zanj ugodnejše sodne odločbe. Glede očitka sodišča, da je tožnik ob sami kršitvi tudi izpolnil znake kaznivega dejanja, pa tožnik ponovno opozarja, da predčasen samovoljni odhod resda predstavlja kršitev delovnih obveznosti, pojmovno pa ne more izpolnjevati znakov kaznivega dejanja ponareditve kot tudi ne goljufije. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni in dovoli obnovo postopka oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 366. členom ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

5. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja - gre za razloge za obnovo postopka, ki so taksativno navedeni v 394. členu ZPP. Tožnik je svoj predlog za obnovo postopka utemeljil z razlogom, določenim v 10. točki tega člena ZPP. Namen obnove po tej določbi je v odpravi morebitnih pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba in na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odločiti v isti stvari. Tožnik je zatrjeval, da je dne 10. 4. 2023 pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Listine naj bi dokazovale, da je tožena stranka svojim delavcem, ki so prav tako opravljali varnostno-kritično delo, za enake kršitve, kot jih je storil tožnik, izrekala milejše sankcije, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana njemu. To pa naj bi dokazovalo, da tožnikova kršitev ni tako nepopravljivo porušila temeljev pogodbenega razmerja, da bi to opravičevalo takojšnje prenehanje delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi.

6. Nova dejstva in novi dokazi se lahko uporabijo kot obnovitveni razlog, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in nove dokaze. Vendar se lahko upoštevajo kot obnovitveni razlog le tedaj, če so takšnega značaja, da bi privedli do ugodnejše odločbe za predlagatelja. Za ugotovitev predlogu za obnovo postopka po določbi 10. točke 394. člena ZPP pa mora biti poleg navedenih pogojev v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP izkazan tudi subsidiarni razlog, da stranka takšnih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti že prej. Vsekakor se mora ob izkazanosti zadnjega pogoja v postopku ugotoviti, če so nova dejstva, ki so podprta z novimi dokazi, res takšne narave, da utegnejo povzročiti izdajo ugodnejše sodbe.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da okoliščina, da toženka v primerljivih primerih za nekajurno neopravičeno odsotnost z dela nikdar ni izrekla izredne odpovedi, ne predstavlja novega dejstva. To dejstvo je bilo namreč tožniku znano ves čas postopka, ki se je vodil pod opr. št. Pd 347/2019 in je pravnomočno končan. Navedena okoliščina je bila predmet dokaznega postopka, prav tako se je sodišče v citiranem postopku opredelilo do vprašanja (ne)sorazmernosti ukrepa toženke zaradi tožnikove kršitve. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikove trditve ne predstavljajo novih dejstev, ki bi lahko utemeljila obnovo postopka, ter da takšnega zaključka ne morejo spremeniti novi dokazi, s katerimi tožnik dokazuje dejstva, ki so že bila obravnavana, in za katere tožnik niti ni navedel razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.1 Na slednje je tožnika utemeljeno opozorila že tožena stranka v odgovoru na predlog. Zgolj dejstvo, da je te dokaze pridobil po pravnomočno končanem postopku, dne 10. 4. 2023, namreč ob upoštevanju drugega odstavka 395. člena ZPP ne zadošča za izpolnjevanje pogojev, potrebnih za dovolitev obnove postopka.

8. Ne glede na pojasnjeno pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu, da tudi sicer ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP, ki obnovo dovoljuje samo v primeru, da bi bila na podlagi novih dejstev oziroma novih dokazov za tožnika izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni že v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi v točkah 9 do 13 obrazložitve povsem jasno in ustrezno opredelilo tako do utemeljenosti odpovednega razloga z vidika dela, ki ga je opravljal tožnik, kot z vidika izpolnjevanja pogoja za izredno odpoved, kot ga določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Z razlogi pritožbeno sodišče soglaša in jih ne ponavlja. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo, da je tožnik svoj predlog za obnovo postopka utemeljeval tudi na dejstvu vprašljivosti meril, na katerih je delodajalec opravičeval sprejeti delovnopravni ukrep. Bistvene vsebine predloga torej sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot mu to neutemeljeno očita pritožba. Sodišče je vezano na navedbe iz predloga, odgovoriti pa mora na tiste, ki so za odločitev v zadevi bistvene oziroma pravno odločilne, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena utemeljitev predstavlja le povzemanje argumentov, ki jih je tožnik že uveljavljal na prvi stopnji. S takšnim razlogovanjem tožnik zato pritožbeno ne more biti uspešen, saj se je že sodišče prve stopnje do neutemeljenosti njegovih stališč ustrezno opredelilo.2 Pritožbeni razlogi, ki izpostavljajo prakso sankcioniranja pri toženi stranki, so tudi sicer povsem nekonkretizirani, saj tožnik niti ne navede okoliščin konkretnih primerov, za katere je izvedel kasneje (torej na katerih delovnih mestih so bili delavci, na katere se sklicuje, zaposleni, kakšno delo so opravljali, kakšne kršitve so storili, kakšne so bile njihove osebne okoliščine, katerih "olajševalnih okoliščin" niso imeli itd.). Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na gradivo, ki ga je predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tožnik ne more doseči presoje utemeljenosti izpodbijanega sklepa z vidika teh dokazov. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo. Če pritožbene trditve niso konkretne, ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče (3. točka 335. člena ZPP).

10. Pritožbena navedba, da tožnik s kršitvijo ni izpolnil znakov kaznivega dejanja, po vsebini predstavlja nestrinjanje z materialnopravno presojo. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava pa predloga za obnovo postopka ne more utemeljiti.3

11. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je uveljavljal tožnik v vloženi pritožbi z namenom, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče se je v razlogih tega sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil. 1 Ob dejstvu, da je tožnik okoliščino različnega sankcioniranja istovrstnih kršitev v prvotnem postopku jasno izpostavil in se je to dejstvo tudi obravnavalo, je tožnik lahko razumno pričakoval, da bodo dokazi s tem v zvezi za presojo relevantni. 2 Primerjaj III Ips 31/2014, II Ips 36/2015. 3 Odločba VSRS II Ips 227/2014.