Jedro

Strogost prekluzije navedb in dokazov je v določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP omiljena ob izkazani predpostavki nezakrivljene nemožnosti navajanja in dokazovanja na prvem naroku. Ob tehtanju, kateremu načelu (koncentracije in pospešitve postopka ali zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost, pa mora sodišče vselej upoštevati okoliščine konkretnega primera.

Če bi držala trditev, da opreme ni prejela, bi imela tožeča stranka primarno zahtevek na vrnitev stvari, ne pa odškodninskega zahtevka, z vrnitvijo stvari pa seveda zaradi pravnomočne odločitve o takem zahtevku v tem postopku ne bi mogla uspeti.

Škode zaradi nemožnosti opravljanja nedovoljene dejavnosti (v prostorih, v katerih za opravljanje dejavnosti ni imela tožeča stranka obratovalnega dovoljenja) ni mogoče obravnavati kot pravno priznano škodo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 370.806,21 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka (I. točka izreka), in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v skupnem znesku 16.837,69 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe tako, da z vmesno sodbo pritožbeno sodišče ugotovi, da je tožbeni zahtevek po pravnem temelju utemeljen, v preostalem delu pa sodbo razveljavi in glede ugotavljanja višine škode vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo sta toženi stranki predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi tožničine predkupne pravice iz najemne pogodbe in kršitve same najemne pogodbe, saj je bil predmet najema (poslovni prostor – garaža) porušen, je tožeča stranka zoper toženi stranki uveljavljala odškodninski zahtevek in sicer povračilo materialne škode v znesku 18.778,18 EUR kot vrednost vlaganj v poslovni prostor in vrednost ob rušenju odstranjene notranje opreme, v znesku 166.750,13 EUR kot izgubljeni dobiček za obdobje od 1. 7. 1998 (zrušitve poslovnega prostora) do 1. 8. 2001 (do izteka najemne pogodbe), v znesku 92.638,96 EUR kot strošek prezaposlitve štirih delavcev za čas od 1. 7. 1998 do 1. 8. 2001 in v znesku 92.638,96 EUR zaradi izpada dodatnega 10 % rabata zaradi zmanjšanja skupne nabave v družbah v lasti zakoncev H. za čas od 1. 7. 1998 do 1. 8. 2001. 6. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki zavrnilo iz več razlogov: - zoper prvotoženo stranko, ker je odškodninski zahtevek na podlagi kršitve predkupne pravice zastaral, zaradi kršitve najemne pogodbe pa zato, ker glede vlaganj tožeča stranka ni imela soglasja najemodajalca, ker je glede opreme ugotovilo, da je bila tožeči stranki vrnjena, ker glede na tožbeno trditveno podlago in predložene dokaze ni moglo ugotoviti nastanka oziroma višine škode, niti da bi rušenje objekta bilo v pravno odločilni vzročni zvezi z zatrjevano škodo, glede na ugotovitev, da je tožeča stranka svojo dejavnost v porušenem objektu prenehala opravljati že pred porušenjem objekta zaradi inšpekcijske prepovedi, povezane z neizpolnjevanjem pogojev za opravljanje dejavnosti, - zoper drugotoženo stranko, ker ji ni mogoče očitati kršitve predkupne pravice, kot tudi ne kršitve najemne pogodbe, ker ni naročila in izvedla izpraznitve in rušenja najetega prostora, zaradi katerega je prenehal predmet najema, s tem pa je bila onemogočena v izvajanju najemne pogodbe.

7. Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita kršitev četrtega odstavka 286. člena ZPP, ker je tekom postopka z nezakrivljenimi težavami prihajala do posameznih novih dokazov in ugotavljala nova dejstva, zato z njihovim predlaganjem in navedbami ne more biti prekludirana. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Strogost prekluzije navedb in dokazov je torej v omenjeni določbi omiljena ob izkazani predpostavki nezakrivljene nemožnosti navajanja in dokazovanja na prvem naroku. Ob tehtanju, kateremu načelu (koncentracije in pospešitve postopka ali zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost, pa mora sodišče vselej upoštevati okoliščine konkretnega primera. Prav to je prvostopenjsko sodišče storilo, ko je presojalo, ali bi tožeča stranka lahko pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo) sodišču predložila ustrezno poslovno dokumentacijo, vezano na poslovanje tožeče stranke v spornem najetem, kasneje porušenem objektu in podala ustrezno trditveno podlago uveljavljanemu odškodninskemu zahtevku. Obširno obrazložitev svojega sklepanja, da nepredložitve ustrezne listinske dokumentacije, ki bi bila šele lahko podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja glede višine zatrjevane škode, ni pripisati ravnanju toženih strank, pač pa nezadostni aktivnosti tožeče stranke glede pridobitve (dokumentov) in specifikacije dokumentov (v kazenskem spisu) ter naključju, ki se je primerilo tožeči stranki v zvezi z morebitno nepopolno poslovno dokumentacijo zaradi motitvenega ravnanja v letu 2000, je prvostopenjsko sodišče podalo v točki 9. obrazložitve sodbe in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo dokazni postopek z vso listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila v spis tožeča stranka.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve, da je tožeča stranka opremo, ki jo je shranila prvotožena stranka, prevzela, sklicujoč se na izpovedbo priče J. Ž., dobavnico (priloga B6) in prepričljive razloge pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici P 151/2001 z dne 4. 2. 2008 (priloga B3) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1432/2008 z dne 4. 3. 2009 in s katerim je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice na vrnitev odvzete opreme iz poslovnega prostora, med drugim tudi zato, ker je sodišče ugotovilo, da je bila navedena oprema tožeči stranki v celoti vrnjena. Čim pa je tako, tožeča stranka ne more uspešno v tem postopku uveljavljati materialne škode za navedeno opremo samo zato, ker je bila iz spornega prostora odstranjena. Tožeča stranka namreč niti ne navaja, da je bila oprema uničena oziroma poškodovana do te mere, da njena vrnitev ni več mogoča oziroma da je oprema neuporabna. Če bi namreč držala njena trditev, da opreme ni prejela, bi imela tožeča stranka primarno zahtevek na vrnitev stvari, ne pa odškodninskega zahtevka, z vrnitvijo stvari pa seveda zaradi pravnomočne odločitve o takem zahtevku v tem postopku ne bi mogla uspeti. Iz navedenega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede dejstva vračila opreme.

9. V nasprotju z razlogi sodbe pa je pritožbeni očitek, da v ravnanju prvotožene stranke prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo protipravnosti. To je ugotovilo v točki 27. obrazložitve sodbe prav v zvezi s kršitvijo najemne pogodbe, vendar je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med protipravnim ravnanjem prvotožene stranke in zatrjevano škodo, niti ni dokazala slednje. Povedano (o neizkazanosti vzročne zveze in zatrjevane škode) pa je po presoji pritožbenega sodišča mogoče zaključiti tudi glede očitanega protipravnega ravnanja drugotožene stranke. Drugače povedano: tudi če bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo protipravnost ravnanja drugožene stranke (na zmotno presojo v zvezi s tem se je namreč osredotočila pritožnica v pritožbi), ob nedokazanosti ostalih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženih strank, tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v pravilnost dokazne ocene glede kršitve najemne pogodbe drugotožene stranke.

10. Pritožnica v pritožbi namreč ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka (oziroma njena pravna prednica A. d.o.o.) od aprila 1998 dalje svoje dejavnosti v najetem poslovnem prostoru ni več opravljala (niti maloprodaje, niti veleprodaje), zaradi odločbe inšpektorja o prepovedi dejavnosti v tem prostoru, ker obratovalnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti v njem tožeča stranka ni imela (točka 16. obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prekinjena vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženih strank in uveljavljano škodo. Povedanemu pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi škode zaradi nemožnosti opravljanja nedovoljene dejavnosti (v prostorih, v katerih za opravljanje dejavnosti ni imela tožeča stranka obratovalnega dovoljenja) ni mogoče obravnavati kot pravno priznano škodo.

11. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za nerelevantne, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa z odgovorom na pritožbo nista pripomogli k rešitvi pritožbe, zato njunih priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni ocenilo kot potrebne. Posledično je odločilo, da sta sami dolžni nositi stroške odgovora na pritožbo.