Jedro

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati. Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, zato je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka je treba razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani. Uporaba Direktive št. 2004/83/EC v Sloveniji je potrebna glede na to, da opredelitve statusa begunca v slovenskem jeziku v pravnih predpisih sploh ni in se mora pristojni organ že zaradi načela pravne varnosti opirati na to Direktivo. Iz določila 1 (A)(2) člena Ženevske konvencije izhaja, da je z vidika razmer v izvorni državi najprej relevantna država, katere državljanstvo ima prosilec za azil, in šele če prosilec nima državljanstva, je relevantna država, v kateri je nazadnje prebival. Iz Ustave RS izhaja, da sodstvo izvršuje del oblasti v državi. Na splošno velja, da sodne odločbe vežejo druge državne organe Republike Slovenije. V procesnih določbah, ki urejajo upravni spor, se ta oblastvenost in vezanost državnih organov na sodne odločbe konkretneje odraža v določilu 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Ministrstva za notranje zadeve RS št... z dne 21. 3. 2006 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS je s sodbo v zadevi št... z dne 14. 9. 2005 tožbi tožnika zoper odločbo z dne 16. 7. 2005 ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker ugotovitev tožene stranke, da tožniku na Kosovu ne grozi preganjanje ni dovolj obrazložena, ampak temelji na goli navedbi, da se bo tožnik ob povrnitvi lahko nastanil v kateri koli romski enklavi, ki jih varujejo mednarodne varnostne sile na Kosovu. Upravno sodišče je v sodbi z dne 14. 9. 2005 tudi navedlo, da tožena stranka ni ugotovila, ali te enklave dejansko obstajajo in če tožnik lahko računa na ustrezno zaščito v teh enklavah. Poleg tega je sodišče navedlo, če iz poročila Visokega komisariata ZN za begunce o vračanju Romov, Aškalov, Ciganov na Kosovo izhaja, da bi utegnile osebe, kot je tožnik, še naprej uživati mednarodno zaščito, potem tožena stranka ne sme odločati v pospešenem postopku.

Ko je zadeva ponovno prišla pred Upravno sodišče pod opr. št..., je sodišče s sodbo z dne 14. 12. 2005 ponovno ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 11. 2005. V odločbi z dne 9. 11. 2005 se je tožena stranka med drugim oprla na poročilo UNHCR o položaju Romov na Kosovu iz meseca marca 2005 in je še enkrat preučila stanje v romskih enklavah. Preverjala je politično in družbeno situacijo v Srbiji in Črni gori prek poročila OSCE (Mission in Kosovo - Municipal Profile Kosovska Mitrovica, februar 2005), to je za občino, od koder izhaja prosilec, ter poročila o Romih na Kosovu Direktorata za priseljevanje in državljanstvo Notranjega ministrstva Velike Britanije (april 2005). Iz slednjega je tožena stranka med drugim uporabila informacije, da je na splošno dovolj zaščite za vse Rome, Aškale in Cigane na Kosovu, saj so UNMIK/KFOR/KPS še vedno prisotni in zagotavljajo zaščito enklavam s pomočjo kontrolnih točk. V obrazložitvi sodbe z dne 14. 12. 2005 je Upravno sodišče zavzelo naslednja stališča, ki so pravno pomembna za obravnavani upravni spor.

Upravno sodišče je v sodbi v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da z vidika ZAzil tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku, če v postopku za ugotavljanje dejanskega stanja podrobno ugotavlja dejstva, tako da predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil iz različnih virov o varnostnem stanju in potencialni nevarnosti preganjanja tožnika v izvorni državi. To stališče se v upravno-sodni praksi ni uveljavilo navkljub kasnejši sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1162/2005 z dne 5. 10. 2005, v kateri je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je obravnavanje prošnje za azil v pospešenem postopku utemeljeno tedaj, ko iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Do spremembe je prišlo šele z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/05 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 111/05), ko je Ustavno sodišče zavzelo stališče glede izvedbe pospešenega postopka po ZAzil z vidika procesnih standardov iz 22. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki je relevantno tudi v obravnavani zadevi. Ustavno sodišče je v tej zadevi (v postopku ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005) ugotovilo, da tožena stranka ni odločala samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverjala politično situacijo na določenem območju v izvorni državi (Srbiji in Črni Gori), da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi tožnika z vidika možne subjektivne ogroženosti oziroma z vidika vprašanja ali tožniku grozi preganjanje v izvorni državi; ker je tožena stranka odločitev oprla tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnik moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-968/05, 7. odstavek). Ne sme pa tožena stranka odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled v številna poročila o stanju v izvorni državi in ocena dejstev, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. V takem primeru prosilec za azil lahko učinkovito varuje svoje pravne interese šele v upravnem sporu, ker je z izpodbijano (dokončno) odločbo prvič seznanjen s poročili, ki jih je o stanju v izvorni državi uporabila tožena stranka za upravno odločitev in pridobi šele v upravnem sporu možnost (nasprotnega) dokazovanja. Poleg tega je treba upoštevati, da je dokazno breme v azilnem postopku po ZAzil deljeno (3. in 4. odstavek 24. člena, 1. odstavek 33. člena ZAzil, sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I-Up-68/2002 z dne 23. 1. 2002), zato ni prav, če prosilec za azil dobi učinkovito možnost za dokazovanje in utemeljevanje prošnje šele v upravnem sporu.

Za sodno presojo v upravnem sporu št... (sodba z dne 14. 12. 2005) je bilo bistveno, da je tožeča stranka z dejstvi iz mednarodnih poročil o stanju in potrebi po mednarodni zaščiti Romov na Kosovu ter drugimi dokazi v tožbi utemeljevala, da je dokazna ocena tožena stranke napačna in da je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku. Poleg tega je bila odločba z dne 9. 11. 2005 nezakonita tudi z vidika določila 3. odstavka 60. člena ZUS, kajti sodišče je v sodbi z dne 14. 9. 2005 postavilo stališče, če iz poročila Visokega komisariata ZN za begunce o vračanju Romov, Aškalov, Ciganov na Kosovo izhaja, da bi utegnile osebe, kot je tožnik, še naprej uživati mednarodno zaščito, potem tožena stranka ne sme odločati v pospešenem postopku. Kljub temu stališču je tožena stranka z odločbo z dne 9. 11. 2005 odločila v pospešenem postopku. Ker upravni spor ne sme biti nadomestilo za napačno ali pomanjkljivo izpeljan dokazni postopek v upravnem postopku (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1012/2000 z dne 15. 11. 2000) in ker je temeljni koncept upravnega spora kot postopka sodne presoje zakonitosti upravnega akta v azilnih zadevah enak kot v drugih upravnih zadevah (glede na določili 1. in 6. odstavka 39. člena ZAzil), je sodišče tožbi ugodilo in odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil).

Vrhovno sodišče RS je s sodbo z dne 25. 1. 2006 v celoti potrdilo vsa navedena stališča Upravnega sodišča iz sodbe z dne 14. 12. 2005. V ponovnem postopku je tožena stranka z izpodbijano odločbo v pospešenem postopku na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da po celoviti preučitvi konkretnega primera in v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-204/05-9 z dne 21. 4. 2005, pristojni organ tožnika ni seznanjal s poročili, ki jih je pridobil in uporabil že v prejšnjih, odpravljenih odločbah, temveč je v ponovnem postopku odločil zgolj na podlagi prošnje za azil. V navedeni odločbi Ustavnega sodišča je zapisano, da je v azilnem postopku treba vzpostaviti sorazmerje med zmanjševanjem možnosti zlorab tega postopka in omogočanjem dostopa do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo. Tožena stranka je v ponovnem postopku ugotovila, da je izpolnjen vsaj en določen pogoj za odločanje v pospešenem postopku. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 405/2006-6 z dne 1. 3. 2006, ko je sodišče zavrnilo kot neutemeljene tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka prošnjo za azil obravnavati po rednem postopku ter v njem tožnika zaslišati, kot je to navedeno tudi v sodbi sodišča U 2579/2005-6 z dne 14. 12. 2005. Tožena stranka meni, da bi lahko do iste odločitve, kot jo je sprejela v prvotnih postopkih, prišla tudi samo na podlagi prošnje za azil. V nadaljevanju tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka in strne navedbe iz prošnje za azil v naslednje ugotovitve: Tožena stranka na podlagi izjave tožnika ob podaji prošnje za azil ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga v BIH, kjer je živel vse do leta 1993, ko je odšel v Nemčijo, nočejo več sprejeti, ker ni njihov državljan, na Kosovo oziroma v Srbijo in Črno Goro, katere državljan je, pa se ne more vrniti, ker bi bil preganjan s strani Albancev, zaradi svojega romskega porekla. Tožena stranka meni, da razlogi za zapustitev matične države, ki jih je prosilec podal v skladu s 63b. členom ZAzil, ne morejo predpostavljati preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. I Up 1429/2005 z dne 7. 12. 2005 preganjanje opredelilo kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. V konkretnem primeru tudi ne gre za preganjanje, kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC), pri čemer tožena stranka uporablja določila 6., 7. in 9. člena Direktive št. 2004/83/EC. Tožena stranka pravi, da tožnik v konkretnem primeru ni izkazal, da bi bil mučen ali trajno trpinčen s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti. Tožena stranka ocenjuje, da prosilec ni na verodostojen način pojasnil in navedel vseh dejstev in okoliščin, ki njegovo prošnjo utemeljujejo ter ni predložil vseh razpoložljivih dokazov, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil. Tožena stranka na podlagi prošnje za azil ugotavlja, da prosilec v konkretnem primeru navaja zgolj razloge splošne narave oziroma odnos večinskega prebivalstva do pripadnikov romske nacionalnosti na Kosovu, saj je zadnjih 12 let živel v Nemčiji, zato do preganjanje na Kosovu sploh ni moglo priti. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da bi bil lahko predmet preganjanja zaradi svoje preteklosti oziroma zaradi katerikoli dejanj, ki bi vplivala na osebno preganjanje prosilca na Kosovu v prihodnosti, čeprav je bil ob podaji prošnje za azil seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki mu gredo po ZAzil. Tožena stranka meni, da ne glede na to, da je prosilec romske narodnosti, se zgolj strah pred nadlegovanjem oziroma preganjanjem, do katerega v matični državi pravzaprav še ni prišlo, in sklicevanje na splošni položaj romske manjšine na Kosovu, ne morejo šteti za trajno, nepretrgano in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic oziroma kot nenehno trpinčenje in mučenje. Tožena stranka se sklicuje tudi sodbo Upravnega sodišča RS. št... z dne 5. 10. 2005, kjer je v obrazložitvi napisano, da pri tožniku niso podani takšni razlogi, ki bi pomenili neposredno preganjanje tožnika, saj so razlogi, ki jih navaja splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske nacionalnosti. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS št. U 244/2005-9 z dne 28. 2. 2006, kjer je navedeno, da dogodkov brez fizičnega nasilja, ni mogoče opredeliti kot preganjanje, uveljavljeno v upravno sodni taksi. Poleg tega se tožena stranka sklicuje tudi na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ( I Up 1163/2005 z dne 5. 10. 2005, I Up 1488/2005 z dne15. 12. 2005, I Up 1479/2005 z dne 7. 12. 2005, I Up 135/2006 z dne 25. 1. 2006), v katerih je bilo odločeno, da verbalno nadlegovanje, žaljivke in posamezni pretepi niso preganjanje. V konkretnem primeru pa do tovrstnega nadlegovanja sploh še ni prišlo. Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na določilo alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je očitno, da je SČG varna izvorna država in da tožniku v njegovi državi ne grozi preganjanje.

Tožnik v tožbi pravi, da tožena stranka že drugič v ponovljenem postopku ni sledila navodilom sodišča. Pravi, da primer zastavlja pomembno načelno vprašanje ali je dopustno in zakonito, da se je tožena stranka dejansko že dvakrat spustila v vsebinsko obravnavanje primera, čeprav je to nezakonito skušala "skriti" v formo odločanja po pospešenem postopku zgolj na podlagi navedb v prošnji, ko so bile v upravnem sporu zoper tak način odločanja obakrat pred sodiščem ugotovljene pomembne napake in nezakonitosti, pa teh napak v tretjem odločanju ni odpravila in ni sledila napotkom sodišča. S tem nasprotnim ravnanjem tožena stranka izigrava ne le smisel in sodne odločitve obeh prejšnjih upravnih sporov, ampak povsem očitno tudi smisel zakonskih odločb o pospešenem postopku. Tožena stranka ni upoštevala mnenja Upravnega sodišča: "če iz poročila UNHCR o vračanju Romov na Kosovo izhaja, da bi utegnile osebe, kot je tožnik še naprej uživati mednarodno zaščito, potem tožena stranka ne sme odločati v pospešenem postopku." Glede sklicevanja tožene stranka na sodno prakso tožnik pravi, da v srednjeevropskem pravnem sistemu tudi sodbe najvišjih sodišč v drugih (podobnih) primerih niso formalni viri prava in za sodišča v novih primerih niso formalno zavezujoča. Od takih stališč, tudi če gre za ustaljeno sodno prakso, lahko odstopijo, če so prepričana, da stališče ni pravilno in če to v sodbi ustrezno utemeljijo. Večja elastičnost srednjeevropskih pravnih sistemov pri sprotnem prilagajanju sodne prakse novim primerom in tudi novim pogledom je ena od prednosti teh sistemov pred anglosaškim. Tožeča stranka meni, da je ključno vprašanje, ki ga odpira ta spor, v kakšnih primerih in pod kakšnimi pogoji je, skladno z načeli pravne države in skladno s splošno priznanimi načeli za interpretacijo predpisov, dopustna uporaba izjemnega "pospešenega" postopka v azilnih zadevah. Tožnik uveljavlja, da iz prošnje ni očitno, da mu ne grozi preganjanje v izvorni državi. V prošnji je navedel, da se nima kam vrniti na Kosovo, ker se je tam samo rodil, celo življenje pa se preživel v BIH. Ravno tako na Kosovu ni varno zanj, ker preganjajo vse Rome in jih tudi pobijajo. Če gre na Kosovo, je takoj mrtev, ker na Kosovu nima nič, ker tam ni živel že od svojega rojstva, ravno tako zaradi svoje narodnosti ne sme tam živeti, ker bi ga Albanci ubili. To je navedel že v prošnji za azil. V normalnem postopku bo tožena stranka svoje ocene morala soočiti tudi z raznimi tujimi poročili o položaju Romov na Kosovu, ki pa njene teze o očitni neogroženosti in nepreganjanju Romov nikakor ne podpirajo. Nadalje tožnik pravi, če se je Rom, A,A,, leta 1964 sicer rodil na Kosovu, toda vse svoje življenje je potem (kot v vseh republikah enakopraven državljan SFRJ) preživel v BIH in tam tudi dočakal razpad SFRJ, potem je skregano z vso življenjsko realnostjo, če ga sedaj Slovenija, kamor je pobegnil pred preganjanjem iz BIH, obravnava kot begunca s Kosova. Bistvo azila je zaščita pred rasnim in drugim preganjanjem, kjer to ljudi v resnici ogroža - ali so formalno državljani te države ali ne, najbrž ni bistveno. Bistveno je, da so v tisti državi legalno živeli (in tožilec v BIH vsekakor je legalno živel, saj je bil leta 1993 celo vpoklican v njeno vojsko), ne glede na to, katero državljanstvo so imeli. Izpodbijana odločba je torej nezakonita tudi zato, ker noče upoštevati preganjanja v državi, iz katere je tožnik pred preganjanjem v resnici pobegnil, ampak se zateka v neke popolnoma papirnate in formalistične konstrukcije, kot da je tožnik pobegnil s Kosova, ne pa iz BIH. Ker naj bi se po formalističnem pojmovanju tožene stranke bil dolžan vrniti na Kosovo, pa je stvar bistveno drugačna: na Kosovu namreč Romi niso diskriminirani in ogroženi nič manj kot v BIH, ampak najbrž še bolj. Glede uporabe evropskih direktiv tožnik pravi, da razen v izjemnih primerih, za kakršnega pa tu ne gre, direktive zavezujejo le države članice in ne posameznikov oziroma niso neposredno uporabno pravo (The direct effect of directives, v knjigi: Trevor C. Hartley: European Union Law in a Global Context, Cambridge 2004). Kar zadeva opredelitev preganjanja po sodni praksi, tožnik pravi, da so kriteriji povsem nerazumni (čeprav pri nas sodno "potrjeni"), namreč da gre za nenehno trpinčenje oziroma mučenje. Tožena stranka v tem konkretnem primeru - najbrž ob pomanjkanju bolj prepričljivih argumentov - še posebej postavlja v ospredje, ko poudarja: "prosilec v konkretnem primeru ni izkazal, da bi bil mučen ali trajno trpinčen s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti." Podobno nerazumen je tudi kriterij, da "dogodkov brez fizičnega nasilja ni mogoče opredeliti kot preganjanje." Tožnik v tožbi uveljavlja tudi, da obrazložitev izpodbijane odločbe v slovenščini obsega štiri strani, v tožnikovem jeziku pa komaj eno stran. Prosi sodišče, da najprej presodi, ali kratki povzetek obrazložitve vsebuje bistvene elemente, na katerih temelji odločitev, tako kot to zahteva 32. člen ZAzil. Če v jeziku, v katerem tožnik lahko spremlja postopek, ne dobi odločbe, je to huda kršitev zakona in njegovih pravic, tudi ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave, še posebej pa ustavne pravice iz 62. člena Ustave. Z vsemi temi ustavnimi pravicami je v očitnem nasprotju tudi določba 3. odstavka 32. člena ZAzil, zato tožnik predlaga sodišču, da glede tega vprašanja postopek prekine (o ostalih vprašanjih lahko odloči z delno sodbo) in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti navedene zakonske odločbe. Če bi država že hotela varčevati pri stroških za prevajanje dolgih odločb in bi bilo tak poseg v ustavne pravice prizadetih po mnenju zakonodajalca možno opravičiti kot ustavno dopusten, je o tem možno razpravljati kvečjemu pri skrajšanem povzemanju izrazito pravno-strokovnih vprašanj - nikakršnega utemeljenega razloga pa ne more in ne sme biti za to, da prizadetemu ne bi bila v njegovem jeziku dobesedno prevedena kompletna sodna presoja vseh dejanskih navedb oziroma dejanskega stanja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnik glede državljanstva v prošnji za azil izrecno navedel, da je državljan Srbije in Črne Gore (SČG), rojen v kraju A. na Kosovu. Že na podlagi neuspelih poskusov organov Republike Nemčije, da bi prosilca vrnili v Bosno in Hercegovino (BIH), pa je razvidno, da tožnik ni državljan BIH. Omenja delo J. C. Hathawaya iz marca leta 2005, po katerem je v večini primerov prosilčevo državljanstvo mogoče razbrati iz njegovega lastnega prepričanja, podpre pa ga lahko tudi dokaz kot sta potni list, vizum ali vozovnica. Tožena stranka se sklicuje tudi na primer Hurt proti Ministrstvu za delo in priseljevanje iz Kanade. Prosilec je bil poljski državljan, ki je pet let prebival v Zahodni Nemčiji preden je prišel v Kanado. Prizivna komisija za priseljevanje je ugotovila, da ga v Zahodni Nemčiji ni moglo biti strah zaradi preganjanja in ga ni proglasila za begunca po Ženevski konvenciji. Zvezno prizivno sodišče je to odločitev preklicalo z obrazložitvijo, da bi bilo njegovo prošnjo treba oceniti z vidika razmer na Poljskem, ker država, iz katere se je izselil ni merilo. Sorodnost s tema primeroma kažeta tudi primera A Cheikh 6.9.77 (pakistanski državljan, ki je prebival v Bangladešu, je bil spoznan za begunca glede na razmere v Pakistanu) in M. Maejima 5.6.80 (japonski državljan, ki je prebival v Južni Afriki, prošnja pa je bila ocenjena glede na razmere na Japonskem). Zato je tudi tožena stranka preučevala, ali prosilcu grozi preganjanje v njegovi izvorni državi Srbiji in Črni gori.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) izhaja, da sodstvo izvršuje del oblasti v državi. Na splošno velja, da sodne odločbe vežejo druge državne organe Republike Slovenije (2. odstavek Zakona o sodiščih, ZS, Uradni list RS, št. 100/2005). V procesnih določbah, ki urejajo upravni spor, se ta oblastvenost in vezanost državnih organov na sodne odločbe konkretneje odraža v določilu 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/2004 z dne 6. 4. 2006). To določilo, ki ga je Upravno sodišče citiralo tudi v sodbi z dne 14. 12. 2005, pravi, da je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek. V prvotnem postopku je sodišče v sodbi z dne 14. 12. 2005 navedlo, da je odločba tožene stranke nezakonita med drugim tudi zaradi nespoštovanja določila 3. odstavka 60. člena ZUS, ker je namreč sodišče v sodbi z dne 14. 9. 2005 postavilo stališče, če iz poročila Visokega komisariata ZN za begunce o vračanju Romov, Aškalov, Ciganov na Kosovo izhaja, da bi utegnile osebe, kot je tožnik, še naprej uživati mednarodno zaščito, potem tožena stranka ne sme odločati v pospešenem postopku. ta procesni napotek ima pravni pomen tudi v tem upravnem sporu. Kljub temu je tožena stranka v ponovnem postopku odločila v pospešenem postopku, zaradi česar je tožba utemeljena z navedenega procesnega vidika. Sklicevanje tožene stranke na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 405/2006 z dne 1. 3. 2006 je v obravnavanem smislu neutemeljeno. V zadevi U 405/2006, v zvezi s katero teče pritožbeni postopek na Vrhovnem sodišču RS, ni šlo za pripadnika romske skupnosti s Kosova, na katerega bi bilo vezano poročilo Visokega komisariata ZN za begunce z meseca marca 2005, ampak za begunca iz BiH, ki sta bili žrtvi vojne v BiH.

Tožba pa je utemeljena tudi iz razloga, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.

Prva napaka v uporabi materialnega prava je v tem, kar je sicer Upravno sodišče že večkrat navedlo v sodbah (na primer tudi v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005), da pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko prav, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev namreč ni pravilna, ker ne ustreza minimalnim standardom iz Direktive št. 2004/83/EC. Da je takšna opredelitev preganjanja v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca (Ženevska konvencija, Uradni list RS, MP - št. 9/92) se konkretno izkazje ravno v predmetni zadevi. Tako imenovani zatečeni begunec (sur place) je povsem uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil (recital 18 preambule in 5. člen Direktive št. 2004/83/EC ter 83., 94. in 95. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992]. Zato je vsa obrazložitev tožene stranke o tem, da v konkretnem primeru obstaja kvečjemu strah pred nadlegovanjem oziroma preganjanjem in o tem, da ni bilo nikakršnega fizičnega nasilja, ki bi moralo biti podano za to, da bi tožnik pridobil status begunca, pravno zmotno. Nepravilno je tudi sklicevanje tožene stranke na stališče sodišča v zadevi U 2443/05 z dne 28. 2. 2006, ker se v tej zadevi stališče sodišča glede fizičnega nasilja ne nanaša na (zatečenega) begunca "sur place". Ravno tako stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je sodišče za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati in v predmetni zadevi je bistvenega pomena, ali se je tožena stranka ravnala po navodilih sodišča iz prvotnega postopka.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano določbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (3. odstavek 60. člena ZUS).

Zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka sodišča pripominja, da preostali tožbeni ugovori niso utemeljeni. Glede dopustne uporabe pospešenega postopka se sodišče sklicuje na vsebino sodbe z dne 14. 12. 2005, ki je citirana na začetku te obrazložitve. V zvezi z odločanjem v pospešenem postopku je Upravno sodišče sprejelo tudi pravno stališče, prvič v zadevi U 2374/04 z dne 13. 1. 2005, natančneje in bolj obširno pa v sodbi v zadevi U 2404/05 z dne 16. 11. 2005. V sodbi z dne 16. 11. 2005 je Upravno sodišče sprejelo pravno razlago, da Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, zato je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Dunajska konvencija). Določilo 26. člena Dunajske konvencije ureja princip pacta sunt servanda; določilo 27. člena Dunajske konvencije določa, da se posamezna država ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe; določilo 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije pa določa, da se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. To pomeni, da v skladu z uveljavljeno prakso v pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in z vidika dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi poleg neskladja z že omenjenimi pravnimi viri vpeljala celo nižje procesne standarde, kot jih določa Direktiva o minimalnih procesnih standardih za države članice EU za podelitev in odvzem statusa begunca (Council Directive 2005/85/EC on Minimum Standards on Procedures in Member States for Granting and Withdrawing Refugee Status, O J l 326/13, 13. 12. 2005). Takšna interpretacija pospešenega postopka izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2374/2004 z dne 13. 1. 2005, ko je sodišče postavilo, da je treba pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani (6. odstavek 24. člena ZAzil). Formalna dokazna pravila so tudi po mednarodnih standardih za upravno in sodno odločanje v azilnem postopku nesprejemljiva (Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce, odstavek 205). Sodišče je v predmetnem upravnem sporu upoštevalo zgoraj navedena stališča Upravnega sodišča o pospešenem postopku.

Tudi glede uporabe Direktive št. 2004/83/EC je sodišče že v sodbah v zadevah U 2488/05, U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 obširno utemeljilo, zakaj je uporaba Direktive št. 2004/83/EC v Sloveniji potrebna glede na to, da opredelitve statusa begunca v slovenskem jeziku v pravnih predpisih sploh ni in da se mora pristojni organ že zaradi načela pravne varnosti opirati na Direktivo št. 2004/83/EC, in obširne interpretacije iz omenjenih sodb sodišče v tem upravnem sporu ne bo ponavljalo, ampak se nanjo v celoti sklicuje.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala presojati razmere v BiH, ne pa v Srbiji in Črni gori. Iz določila 1 (A)(2) člena Ženevske konvencije izhaja, da je z vidika razmer v izvorni državi najprej relevantna država, katere državljanstvo ima prosilec za azil in šele če prosilec nima državljanstva, je relevantna država, v kateri je nazadnje prebival, kar iz Ženevske konvencije prevzema tudi določilo 2. člena Direktive št. 2004/83/EC.

Kar zadeva prevod izpodbijane odločbe in ustavnost določila 3. odstavka 32. člena ZAzil sodišče prevzema utemeljitev, kot jo je podalo v zadevi U 632/2006 z dne 29. 3. 2006: Tudi če povzetek obrazložitve v konkretnem primeru ne vsebuje bistvenih elementov, na katerih temelji odločitev, ta procesna napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru, saj zastopnik tožnika v tožbi ni argumentirano zatrjeval, zakaj je nespoštovanje določila 3. odstavka 32. člena ZAzil v konkretnem primeru imelo vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Kar pa zadeva predlog, da sodišče postopek prekine po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti določila 3. odstavka 32. člena ZAzil, pa sodišče pripominja, da se je o tem vprašanju sodišče že večkrat izreklo, med drugim v sodbi v zadevi U 652/2006 z dne 22. 3. 2006. Enako kot v zadevi U 652/2006 sodišče tudi v tej zadevi stoji na stališču, da so zakonske določbe, ki v zvezi z uporabo jezika v azilnem postopku postavljajo procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do upravnega postopka za odločanje o prošnji za azil, določila 2. odstavka 9. člena ZAzil in 12. člena ZAzil; za dostop stranke do učinkovitega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko odločbo je relevantna med drugim tudi določba 3. odstavka 32. člena ZAzil. Določilo 2. odstavka 9. člena ZAzil pravi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača. Po določilu 2. odstavka 12. člena ZAzil se tolmač zagotovi prosilcem za azil iz vrst sodnih tolmačev, če pa to ni mogoče, je za tolmača lahko dodeljena tudi oseba, ki je sposobna prevajanja v jezik in iz jezika, ki ga prosilec za azil razume in je vredna zaupanja. Določilo 5. odstavka 12. člena ZAzil pravi, da prosilec za azil lahko v postopku predloži vse dokumente v svojem jeziku oziroma jeziku, ki ga razume. Pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil. Po določilu drugega stavka iz 3. odstavka 32. člena ZAzil se prevede v jezik, ki ga prosilec za azil razume, le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati vse bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku, je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. Določilo 62. člena Ustave, na katerega se tudi sklicuje tožeča stranka daje stranki pravico, da uporablja svoj jezik in pisavo v postopkih pred organi, ki opravljajo javno službo, če uradnega jezika ne razumejo (11. člen Ustave), vendar v tem primeru uporabljajo svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon - to pa je v konkretnem primeru po ureditvi o tolmačih, pravnih svetovalcih in prevajanju bistvenih delov odločbe po ZAzil. Zaradi tega sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.