Jedro

Pravici do odpravnine presežnemu delavcu, ki mu gre po samem zakonu, se delavec lahko odpove, vendar mora biti odpoved dana v pisni obliki. Delavec lahko tako izjavo izpodbija zaradi grožnje, bistvene zmote, prisile ali prevare v roku, določenem v 117. čl. ZOR. Pravica zahtevati razveljavitev sporazuma oz. dogovora preneha s pretekom enega leta od prenehanja napake volje (sile, zmote ali zvijače). Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bil dogovor sklenjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici znesek 687.322,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 100.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.9.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici njene pritožbene stroške v znesku 64.300,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Kranju, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino kot trajno presežni delavki v višini 687.322,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Obenem pa je sklenilo, da tožena stranka in priči M. M. ter M. G. trpijo same svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da ugodi v celoti njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nesporno dejstvo, da je tožena stranka tožnico opredelila kot trajno presežno delavko ter ji je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, zato je upravičena po 3. odst. 36.f čl. ZDR do pripadajoče odpravnine, ki jo vtožuje. Pismenega soglasja o odpovedi odpravnine pa tožnica ni podala, kar je tudi nesporno. V konkretnem primeru pa se tudi tožnica ni izrecno ustno odpovedala odpravnini, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in to ugotovitev tudi navedlo v sami obrazložitvi izpodbijane sodbe. Nadalje navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravilna, da niso obstojali pogoji za uvrstitev tožnice med presežne delavke.

Pri tem opozarja tudi na njen dopis toženi stranki z dne 28.8.1995, kjer predlaga, da se izda ustrezna odločba in omogoči prenehanje delovnega razmerja kot tehnološkemu višku, vendar je izrecno navedla "po pogojih, ki so predpisi, določeni za tako obravnavanje delavcev." Da so pogoji in pravice ob prenehanju takega delovnega razmerja med drugimi pravicami tudi pravica do odpravnine, pa je jasno vsakemu delavcu, še bolj pa strokovnim služam delodajalca, ki pripravljajo postopek ugotavljanja presežnih delavcev in izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja s pravicami delavcev. Tožena stranka je očitno šele po tem, ko je tožnici že izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, prišla do ugotovitve, da ni ustrezno ravnala, zato je želela od tožnice izsiliti naknadni podpis odreka pravici do odpravnine, vendar tožnica na to ni pristala.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga pritožbenemu sodišču, da tožničino pritožbo zavrne. Menila je, da je odločilnega pomena sklenjen dogovor s tožnico, ne glede na to, ali gre za pismeno obliko ali ustno, saj pisna oblika za odpoved pravici do odpravnine ni nikjer zakonsko opredeljena oz. predpisana.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejtva, vendar na nje ni pravilno uporabilo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče v skladu s tč. 4, 373. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77- 27/90) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da se tožnico opredeli kot presežno delavko, čeprav je bilo obema jasno, da niso bili izpolnjeni za to pogoji po zakonu, to je prenehanje potreb po delu tožnice. Tožena stranka je na tak dogovor pristala le pod pogojem, da se tožnica odpove pravici do odpravnine. Tožnica se resnično izrecno nikoli ni odpovedala pravici do odpravnine in tudi pisnega dogovora o tem ni podpisala, vendar je s takim ravnanjem zavedla toženo stranko tako, da je bila prepričana, da tožnica soglaša z njenim predlogom, da se jo opredeli na njeno željo kot presežno delavko brez odpravnine. Ob tem pa zaključuje pritožbeno sodišče, da mora biti dogovor sklenjen brez pogojev. Ob takem dejanskem stanju pa še zaključuje pritožbeno sodišče, da sta sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.9.1995, št. 0341/1-95 (dokaz A/1) in ugotovitveni sklep z dne 30.7.1996 (dokaz A/2) postala dokončna in pravnomočna, saj zoper njiju nista stranki vložili ugovora, čeprav sta oba sklepa imela pravilen pravni pouk. Iz teh sklepov jasno izhaja, da tožnici preneha delovno razmerje po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja oz. z dnem 31.7.1996 kot presežni delavki, ker je njeno delo postalo trajno nepotrebno. Na podlagi teh dokončnih in pravnomočnih sklepov gre tožnici pravica do odpravnine v skladu s 3. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da je organizacija oz.

delodajalec dolžna izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oz. pri delodajalcu najmenj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih 3 mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oz.

pri delodajalcu. Organizacija oz. delodajalec ni dolžna izplačati odpravnine delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, ali dokupi delovno dobo. Pravici do odpravnine, ki gre delavcu po samem zakonu, pa se delavec lahko odpove, vendar mora biti odpoved v pisni obliki, saj jo lahko delavec izpodbija zaradi grožnje, bistvene zmote, prisile ali prevare (60. do 65. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89) v roku, določenim v 117. čl. tega zakona, kajti pravica zahtevati razveljavitev izpodbojnega sporazuma oz. dogovora preneha s pretekom enega leta, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, oz. enega leta od prenehanja sile. Ta pravica pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bil dogovor sklenjen. Iz teh pravnih razlogov ne more biti sklenjena odpoved pravici do odpravnine v ustni obliki, v konkretnem primeru pa tudi ustni dogovor ni bil sklenjen, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot je to razvidno iz izreka te sodbe, v skladu s 4. tč. 373. čl. ZPP.

Ker je tožnica uspela s pritožbo, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 100.650,00 SIT, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče ji prizna za tožbo - 400 točk (2. alinea c tč. tar.št. 10 Odvetniške tarife - Ur.l. RS št. 7/95), za pripravljalno vlogo - 300 točk (2. tč. tar.št. 10 Odvetniške tarife), pristop na obravnavi z dne 21.5.1998 in 4.9.1998 za vsako po 200 točk (tč. 3 tar.št. 10), kilometrino v znesku 4.000,00 SIT (14. čl. Odvetniške tarife) in takso za sodbo v znesku 12.500,00 SIT. Tedaj je veljala vrednost točke 76,50 SIT. Poleg tega ji je dolžna povrniti še njene pritožbene stroške v znesku 64.300,00 SIT, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče prizna tožnici 50 točk za posvet s stranko (tar.št. 33, tč. 1 Odvetniške tarife), sestava pritožbe - 400 točk (tč. 4. tar.št. 10 Odvetniške tarife), skupaj torej 450 točk po vrednosti 87,40 SIT, kar znese 39.330,00 SIT in še sodno takso za pritožbo v znesku 25.000,00 SIT.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).