Jedro

Za bistveno spremembo obtožnega predloga gre, ko tožilec spremeni tisti del opisa dejanja, ki predstavlja znake kaznivega dejanja in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakonika.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo K 77/2007 z dne 9.4.2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 725/2008 z dne 20.11.2008, A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in četrtem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 7 (sedem) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga absolutne kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic obsojenca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijano sodno višjega sodišča oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da ob dejstvu, da je bilo vozilo oškodovanca pred nezgodo le nekoliko premaknjeno od kraja iztovorjenja, ne more biti dvoma, da sprememba opisa kraja nastanka posledice ni odločilna za pravno presojo kaznivega dejanja, niti ni mogla vplivati na obdolženčevo pravico do obrambe. Sprememba opisa dejanja ni dajala nobene podlage za drugačen zagovor, zato preložitev obravnave ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Pomota pri citiranju poglavja kršene blanketne norme ne predstavlja podlage za očitek o nerazumljivosti izreka sodbe niti o uporabi neobstoječega predpisa, saj je v izreku sodbe pravilno povzeta vsebina kršene določbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po navedbah vložnika zahteve je tožilstvo na glavni obravnavi dne 9.4.2008 bistveno spremenilo opis okoliščin, v katerih naj bi prišlo do električnega udara, obsojenec pa ni imel možnosti in primernega časa za pripravo zagovora, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je obenem kršitev 29. člena Ustave.

6. V skladu z drugim odstavkom 344. člena ZKP v zvezi s členom 429 ZKP sme sodišče, če državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožni predlog, za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo. Vsaka sprememba obtožbe še ne zahteva prekinitve glavne obravnave za pripravo obrambe. Sodišče jo prekine le v primeru, če gre za spremembo, s katero se bistveno posega v prvotno obtožbo.

7. Državna tožilka je del obtožnega predloga prilagodila vsebini na glavni obravnavi izvedenih dokazov. Iz spremenjenega obtožnega predloga izhaja, da naj bi voznik tovornega vozila s kesonom zadel v daljnovod, ko je med raztovarjanjem dvignil kovinski keson in med izsipavanjem tovora vozilo nekoliko pomaknil naprej, v prvotnem predlogu pa je bilo navedeno, da je voznik zadel v daljnovod med tem, ko je začel spuščati keson, torej na kraju raztovarjanja.

8. Na enak očitek je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je na straneh 2 in 3 izpodbijane sodbe navedlo, da ni pravilno izhodišče pritožbe, da je okrožna državna tožilka bistveno spremenila obtožni predlog, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo preložiti glavno obravnavo in obdolžencu dati možnost in čas, da se seznani s spremembo obtožnega predloga ter pripravi obrambo. Pojasnilo je, da gre za bistveno spremembo obtožnega predloga, ko tožilec v njej spremeni tisti del opisa dejanja, ki predstavlja znake kaznivega dejanja in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakonika. V nadaljevanju obrazložitve je citiralo, kako se je glasil del opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu pred spremembo in po njej ter utemeljeno zaključilo, da z navedeno spremembo opisa ni bil spremenjen noben od zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne opis okoliščin, ki so podlaga za obdolžencu očitano kršitev v obtožbi navedenih blanketnih norm iz varnosti pri delu, spremenjen obtožni predlog pa se še vedno nanaša na isti historični dogodek in na isto kaznivo dejanje, ki ga je obdolžencu očital obtožni predlog pred spremembo.

9. S presojo nižjih sodišč soglaša tudi Vrhovno sodišče. Navedene spremembe ne spreminjajo bistva obtožbenega očitka v taki meri, da bi sodišče moralo prekiniti glavno obravnavo. Vložnik zahteve neutemeljeno navaja, da je tožilstvo v obtožnem predlogu spremenilo opis kraja storitve kaznivega dejanja, češ da je bil ta prvotno „ob transformatorju in deponiji“, kjer se je razkladalo; nato pa izven te lokacije, saj se je tovornjak premaknil za nekaj metrov naprej. Kraj nastanka prepovedane posledice tudi po spremembi obtožnega predloga še vedno ostaja znotraj nespremenjenega dela opisa „delovišče M. ob transformatorju in deponiji za odpadne pnevmatike“, le da ni bil več na samem mestu iztovarjanja, pač pa nekoliko stran; kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je bilo vozilo oškodovanca od mesta iztovarjanja premaknjeno za 2 do 4 metre. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje na četrti strani izpodbijane sodbe, okoliščina, da je oškodovanec med raztovarjanjem vozilo nekoliko premaknil, vsekakor pa ne bistveno in ne za 30 m, kot je to navajal obdolženec, tudi glede na ugotovljene razlike v zagovoru obdolženca in priče M. ter izpovedbo oškodovanca in priče K. ter podatke uradnega poročila in skice, ki ju je napravil slednji, ni odločilna. Pritrditi gre presoji višjega sodišča, da je odločilna okoliščina dejstvo, da oškodovanec svojega vozila ni premaknil na tako veliko razdaljo, kot je zatrjeval v svojem zagovoru ter dejstvo, da oškodovanca nihče ni opozoril na potek visokonapetostnega električnega električnega voda, niti ga niso na to opozarjali znaki in opozorilne table. Ob dejstvu, da je jedro kazenskopravnega očitka v opustitvi namestitve opozorilnih znakov in visečih zaščitnih tabel, ne gre pritrditi zagovorniku, da je opisana sprememba vplivala na obdolženčevo pravico do obrambe, češ da je podal zagovor glede na konkretne okoliščine iz prvotnega obdolžilnega predloga in da je bil spravljen v položaj presenečenja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice obrambe, ki bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ni podana.

10. Glede na navedeno ne gre pritrditi vložniku zahteve niti kolikor očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka in ustavno zagotovljene pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, češ da se je zgolj pavšalno opredelilo do pritožbenih navedb glede spremenjenega opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu v povezavi s primernim časom in možnostjo za pripravo obrambe ter z obsojenčevim zagovorom, katerega je podal glede na konkreten očitek iz prvotnega obtožnega predloga.

11. Sodišče druge stopnje sicer res ni odgovorilo na pritožbeni očitek o nasprotju, vsebovanem v samem izreku, češ da je ostala opisana lokacija delovišča „ob transformatorju in deponiji“ nespremenjena, čeprav je v izreku obenem zapisano, da je bilo tovorno vozilo premaknjeno in da je do zadetja kesona v daljnovod prišlo izven lokacije razkladanja „ob transformatorju in deponiji“, vendar vložnik v zahtevi ne konkretizira, kako naj bi zatrjevana kršitev sploh vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato njegovih trditev ni mogoče presoditi. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da nakazana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj ostaja kraj nastanka prepovedane posledice še vedno znotraj lokacije „ob transformatorju in deponiji“.

12. S trditvami, da izpodbijana sodba ni raziskala vzročne zveze med opustitvijo in nastalimi posledicami in da nedopolnjena ocena tveganja za navedeno delovišče ni v vzročni zvezi s posledicami, vložnik zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljuje torej nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

13. Ne gre pritrditi vložniku zahteve, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o vzročni zvezi med očitanimi opustitvami in nastalo posledico. Sodišče prve stopnje je na šesti strani sodbe najprej kot nesporno ugotovilo, da obsojenec, ki je bil odgovoren za varno delo na delovišču, ni poskrbel za namestitev opozorilnih znakov in visečih zaščitnih tabel, ki bi delavce opozarjale na nevarnost dotika delov vodnika pod električno napetostjo in posledično udara električnega toka, s čimer je kršil ustrezne predpise o varnosti pri delu, in da ni dopolnil ocene tveganja za sporno delovišče kot to določa 16. člen Pravilnika o izdelavi izjave o varnosti z oceno tveganja, kar vse je imelo za posledico, da je prišlo do delovne nezgode, v kateri je oškodovanec utrpel hude telesne poškodbe. Sodišče je tako zaključilo, da je imela prav obsojencu očitana opustitev varnostnih ukrepov na delovnem kraju za posledico hudo telesno poškodbo oškodovanca. Sodišče druge stopnje se sicer do vzročne zveze ni opredelilo, vendar to niti ni bilo dolžno storiti, saj vložena pritožba ugotovljene vzročne zveze ni napadala.

14. Zagovornik sicer pravilno ugotavlja, da kršena blanketna norma ni navedena pod točko 2.3. v poglavju C priloge IV Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. št. 83/2005), pač pa je navedena pod enako točko v poglavju B, na kar je v obrazložitvi sodbe opozorilo že sodišče prve stopnje, ki je na šesti strani sodbe navedlo, da je v obtožnem predlogu pomotama zapisano poglavje C. Pomota pri citiranju poglavja ne predstavlja kršitve kazenskega zakona. Določba 2.3. točke B poglavja navedene uredbe med drugim določa, da je v primeru, ko morajo vozila voziti pod električnimi vodi, potrebno postaviti ustrezne opozorilne znake in viseče zaščitne table. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa izhaja prav očitek, da na začasnih in premičnih gradbiščih, nad katerimi so potekali neizolirani električni vodi dvajset kilovoltnega (20KV) daljnovoda ni poskrbel za izvajanje potrebnih ukrepov za varno delo, in sicer da bi na ustrezna mesta, na poti do navedenega delovišča namestil opozorilne znake in viseče zaščitne table, ki bi delavce opozarjale na navedeno nevarnost, to je možnost dotika delov vodnika pod električno napetostjo in nevarnost udara električnega toka. Obsojencu je bilo tako nedvomno jasno, kakšna opustitev se mu očita, kar potrjuje tudi njegov zagovor.

C.

15. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.