Jedro

Ker tožena stranka tožnici kot invalidu ni mogla zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu, bi ji morala izplačevati plačo za polni delovni čas oziroma ustrezno nadomestilo plače za polni delovni čas (tudi za bolniški stalež). Tožena stranka bi z ustreznimi pravnimi sredstvi morala poskrbeti za refundacijo plačanih nadomestil v polnem znesku, v nobenem primeru pa ni imela pravice tožnici za štiri ure dnevno v spornem obdobju obračunavati letni dopust oziroma višek ur zaradi opravljenih nadur v preteklih obdobjih.

Po ustaljeni sodni praksi se za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP ne štejejo potni stroški za pooblaščenca, če si stranka izbere odvetnika izven sedeža sodišča, saj bi bili stroški lahko manjši, če bi pooblaščenec poskrbel za udeležbo substituta na obravnavi v drugem kraju.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo na znesek 860,92 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 33,55 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici: - iz naslova nadurnega dela (pravilno: plačila plače za delo preko polnega delovnega časa) od bruto zneska v višini 1.939,08 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 1. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka); - iz naslova neizrabljenega letnega dopusta (pravilno: odškodnine za neizrabljeni letni dopust) za leto 2015 in 2016 od bruto zneska v višini 2.076,80 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 1. 2017 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo, višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, glaseč se na: - ugotovitev, da na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2016 delovno razmerje med strankama ni prenehalo in na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama od 1. 12. 2016 do 23. 1. 2017; - vzpostavitev delovnega razmerja med strankama od 1. 12. 2016 do 23. 1. 2017 s priznanjem delovne dobe in prijavo v vsa socialna zavarovanja, obračun in plačilo bruto plače za december 2016 v bruto znesku 1.044,12 EUR in za januar 2017 v bruto znesku 745,80 EUR, obračun davkov in prispevkov od teh zneskov in plačilo neto plače z zakonskimi zamudnini obrestmi; - obračun sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 v višini bruto 70,00 EUR, obračun dohodnine in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 966,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila), pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (I., II. in IV. točko izreka), tožnica pa se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka (v zavrnilnem delu IV. točke izreka). Obe stranki uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in sicer bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Pri tem se tožeča stranka zavzema za to, da bi ji sodišče priznalo višje stroške postopka, tožena pa za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče tožnici ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca tožnice za dvakratni prihod na narok za glavno obravnavo na relaciji A. - B. - A., češ da ti niso bili potrebni. Svoje odločitve ni obrazložilo, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V pritožbi navaja, da je sodna praksa glede vprašanja povrnitve potnih stroškov pooblaščencu stranke, ki ima sedež zunaj sedeža sodišča, resda nekoliko neusklajena in neenotna. Stranka ima neodtujljivo pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju, kjer je sodišče, kar zlasti velja za obravnavani primer, ko je stranka pooblastila za zastopanje v sporu odvetnika s sedežem v bližini svojega prebivališča. Tožeča stranka ima stalno prebivališče v C. (sodni okraj spada pod Okrožno sodišče v Ljubljani, oziroma pod Delovno in socialno sodišče v Ljubljani), v obravnavani zadevi pa je krajevno pristojno Delovno sodišče v Kopru. Odločitev tožnice o izbiri odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča temelji na poznanstvu, strokovnih referencah ter bližini stalnega prebivališča (C.) od sedeža odvetnika (A.). Tožeča stranka namreč stanuje precej bližje A. kot pa B., prav tako pa ni poznala nobenega odvetnika z območja sedeža tožene stranke (D.) ali drugega kraja delovnega območja sodišča, ki bi se ukvarjal z delovnopravnimi zadevami. Zato je zahteva tožnice za priznanje potnih stroškov pooblaščencu za dvakratno pot na relaciji A. - B. - A. upravičena, potni stroški pooblaščenca v skupni višini 162,80 EUR pa so bili potrebni, ker je šlo v obravnavanem delovnem sporu za zadevo zaupnejše narave, kjer substituiranje ni primerno. Odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju potnih stroškov pooblaščenemu odvetniku za prihod na naroka pomeni očitno neenako obravnavo strank tega postopka. Tožnici bi moral biti priznan vsaj enakovreden položaj kot nasprotni stranki, to je enak položaj, kot da bi stanovala na območju sodišča in si tam vzela odvetnika. Zato za primer, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo njenim argumentom v prid povračila potnih stroškov v celoti, zahteva, da se ji prizna vsaj del potnih stroškov v višini, kakor da bi tudi sama prebivala v D. in imela od tam odvetnika. Torej za dve poti od D. do B. in nazaj v skupni višini 86,68 EUR (4 x 58,57 km x 0,37 EUR). V skladu z enotno in usklajeno sodno prakso, med drugim tudi sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 221/2015 z dne 24. 9. 2015, se kot potrebni stroški priznajo potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. 4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, OE B., z dne 15. 6. 2015, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom in na drugem delovnem mestu. Navedena odločba je postala dokončna 21. 10. 2015. Toženka ni imela možnosti, da bi jo zaposlila na drugem delovnem mestu. To je ugotovila tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu RS za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v svojem mnenju št. ... z dne 16. 6. 2016. Toženka je bila dejansko ves čas po izdaji odločbe ZPIZ kontinuirano v bolniškem staležu, z izjemo vmesne tridnevne prekinitve v času med 27. 10. 2015 in 29. 10. 2015, ko je z odobritvijo toženke izrabila letni dopust. V bolniškem staležu je bila nato tudi od 30. 10. 2015 dalje, vse do 30. 11. 2016. Kljub dokončni odločbi ZPIZ je bila za tožnico še vedno v veljavi pogodba o zaposlitvi z 8-urno delovno obveznostjo, saj tožena stranka tožnici iz opravičljivih razlogov ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji iz odločbe ZPIZ. Zato je bila tožnica prijavljena v zavarovanja za 8 ur. Kljub takšnemu stanju sta od dokončnosti odločbe ZPIZ dalje sprva osebna zdravnica tožnice, nato pa od 31. dne zadržanosti dalje imenovani zdravnik pri ZZZS, tožnici priznavala samo 4 ure upravičene zadržanosti od dela, ne da bi pri tem bilo upoštevano dejstvo, da se odločba ZPIZ pri toženki ni mogla realizirati. Glede na veljavno ureditev in obstoječo sodno prakso velja, da mora delodajalec delavcu, dokler na podlagi dokončne odločitve ZPIZ dejansko ne začne delati s skrajšanim delovnim časom, zagotavljati pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas, torej plačevati plačo oz. nadomestilo plače. Če je delavec v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja, pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira, v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. V takem primeru je delavec upravičen do priznanja 8 urne opravičene zadržanosti od dela - na podlagi odločitve osebnega zdravnika ali pa imenovanega zdravnika pri ZZZS (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 251/2006 in VIII Ips 444/2007). Prvostopenjsko sodišče je navedeni ureditvi sledilo in štelo, da bi tožnica imela pravico do polnega nadomestila plače, vendar pa je breme napačne odločitve ZZZS prevalilo na toženko, z utemeljitvijo, da so bile tudi toženki vročene odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti za delo, zoper katere bi se lahko oz. bi se morala pritožiti. Ocenilo je, da bi bila prevalitev tveganja na tožnico glede pravilnosti določitve trajanja tožničinega bolniškega staleža zaradi obračuna višine nadomestila v nasprotju z njeno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS in pravico do varstva invalidov iz 52. člena Ustave RS.

Zaključilo je, da tožnica ni bila dolžna vlagati nobenih pravnih sredstev, da bi se ugotovilo, iz katerega vira bo na koncu prejela plačilo, saj gre v obravnavani situaciji za vprašanje razmerja med ZZZS in toženko. Povzeta stališča in zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno zgrešeni. Sodišče je kljub pravilnemu stališču o 8-urni delovni obveznosti tožnice v celoti zanemarilo dejstvo, da je tožnica kljub dokončni odločbi ZPIZ (ki je ni bilo mogoče realizirati) še vedno imela 4 urno delovno obveznost, saj ji je bila z odločbo ZZZS priznana zgolj 4 urna upravičena odsotnost od dela. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da se tožnica kljub takšni situaciji nikoli ni zglasila pri toženki. Na tožnici je bilo breme, da poskrbi za formalno ureditev svojega statusa - konkretno s pritožbo zoper odločbo ZZZS. Toženka niti ni mogla vedeti, ali je odločitev ZZZS posledica dejstva, da je tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja upravičena le do 4-urne odsotnosti od dela zaradi bolezni, ali pa je to posledica dejstva, da je ZZZS (napačno) upošteval izdano odločbo ZPIZ, ki je ni bilo mogoče realizirati, zaradi česar tožnica še ni pridobila pravice do denarnega nadomestila po določbah drugega odstavka 26. člena in 86. člena ZPIZ-2. Tožnica bi morala toženki posredovati podatke o tem, ali je na njeni strani prišlo do spremembe zdravstvenega stanja, česar pa ni storila. Že iz tega razloga je neutemeljena in nepravilna prevalitev bremena za pravilnost odločitve ZZZS na toženko, ki zaradi nepoznavanja stanja tožnice in njene pasivnosti in nedosegljivosti učinkovitega pravnega sredstva niti ni mogla vložiti.

Odločitev v izpodbijani sodbi dejansko delodajalcu nalaga obveznost, da v takšnih primerih vlaga pravna sredstva iz gole previdnosti. Tožnica zoper odločbo ni ukrepala, ker ji je bilo očitno popolnoma vseeno, iz katerega vira se sredstva zagotavljajo, njeno ravnanje pa je bilo v izrazitem nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Gre pa tudi za zlorabo pravic zaradi tožničine pasivnosti, ki ji je sodišče z izpodbijano sodbo podelilo pravno varstvo, ko je breme ukrepanja in njegove posledice prevalilo na toženko. Takšna odločitev je izrazito nepravična in nezakonita.

Sodišče je zagrešilo kršitev postopka tudi s tem, ko v svoji odločbi ni pojasnilo, v čem konkretno bi prevalitev tveganja za pravilnost določitve trajanja bolniškega staleža na tožnico, pomenila poseg v njene pravice iz 50. in 52. člena Ustave RS. Tožnica je imela na voljo pravno sredstvo zoper odločbo ZZZS za dosego pravic, ki tožnici gredo po zakonu in ustavi. Tožnica je bila dejansko ves čas trajanja bolniškega staleža (polnega in 4-urnega) toženki popolnoma nedosegljiva, in ni redno pošiljala bolniških listov, v vmesnem času pa je zahtevala izrabo dopusta oz. opravljenih nadur ter s tem zavajala toženko, naposled pa kljub temu v večini primerov šele po 14 dneh odsotnosti poslala bolniške liste za nazaj (razen za obdobje med 27. 10. 2015). Zato je nedopustno tolmačenje sodišča, da tožnica ni bila dolžna uveljavljati nobenih pravnih sredstev za ureditev svojega formalnega statusa, ker je svoje pravice že realizirala na ta način, da ji dejansko ni bilo potrebno opravljati dela, za katerega je bilo (z odločbo ZPIZ) ugotovljeno, da ga ni zmožna in s tem, ko je prejemala polno nadomestilo plače. Tožnica je s tem, ko zoper odločbe ZZZS ni vložila nobenega pravnega sredstva, soglašala z ureditvijo svojega položaja, to je, da ima priznano zgolj 4-urno opravičeno zadržanost z dela, toženko pa je istočasno zaprosila, da se ji v tem času prizna koriščenje letnega dopusta oz. poračunajo opravljene nadure. Zato je nedopustno, da ji sedaj sodišče nudi takšno varstvo, da ji kljub navedenim okoliščinam priznava nadomestilo za nezmožnost izrabe letnega dopusta in pravico do izplačila opravljenih nadur, čeprav je oboje zaradi opisane situacije dejansko z odobritvijo toženke že izkoristila. Ključno je, da je tožnica s svojo pasivnostjo in dotedanjo prakso, ko je ob vsaki priliki nepravočasne ureditve nadaljnjega bolniškega staleža ob prekinitvi prejšnjega, zahtevala poračunavanje nadur oz. koriščenje dopusta, tudi v tem primeru nedvomno soglašala, da se ji razlika za 4 ure pokrije na ta način. Delavec se v takšni situaciji z delodajalcem lahko dogovori, da ne bo vlagal pritožbe zoper odločitev ZZZS, temveč bo do izteka delovnega razmerja koristil letni dopust in poračunal neizplačane opravljene nadure. Takšni primeri se v praksi dogajajo, kar dokazujejo tudi nasveti delovne inšpekcije in same enote ZZZS na območju toženke, ki so toženki takšno rešitev svetovale. O tem je izpovedal zakoniti zastopnik toženke, pa tudi predlagane priče, pa sodišče v tej smeri dejanskega stanja v sodbi ni ugotavljalo. Zato tožnica ne more biti istočasno upravičena do vtoževanih plačil. Toženka izpodbija tudi odločitev o stroških, ki jo je sodišče oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP in zaključilo, da je uspeh tožnice glede na vrednost spornega predmeta pretežen, zaradi česar je toženki naložilo, da ji mora povrniti tri četrtine stroškov postopka. Takšna odločitev je zgrešena. Tožnica je v celoti izgubila spor v zvezi z zahtevkom na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, z denarnimi zahtevki pa uspela le v višini 4.015,88 EUR, torej s 64,4 % denarnega dajatvenega zahtevka. Zato je skupni uspeh tožnice v postopku le 32,2 % in ne tričetrtinski, kot je obrazložilo sodišče. Ker skupni potrebni pravdni stroški znašajo 1.288,46 EUR, ji gre zgolj pravica do povračila stroškov v znesku 414,88 EUR, kar predstavlja 32,2 % vseh stroškov. Podrejeno pa toženka uveljavlja, da je pravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka takšna, da bi sodišče glede odvetniških stroškov moralo v primeru tožbe in pripravljalnih vlog priznati zgolj stroške v zvezi z dajatvenim denarnim zahtevkom, še te pa zgolj v odstotku uspeha, saj je tožnica z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v celoti izgubila, ta pa je po Odvetniški tarifi popolnoma enako ovrednoten kot dajatveni denarni zahtevek (glej tudi predložene stroškovnike). Glede ostalih stroškov, ki so nastali v zvezi z obema vrstama tožbenih zahtevkov oz. so bili skupni obema zahtevkoma (naroki, odsotnost iz pisarne, pričnina, materialni stroški), pa gre tožnici največ 64,4 % teh stroškov. Torej le 64,4 % od : 300 tč. za tožbo, 225 tč. za 1. pripravljalno vlogo, 225 tč. za 2. pripravljalno vlogo, 300 tč. za prvi narok, 80 tč. za odsotnost iz pisarne, 150 tč. za prvi narok, 80 tč. za odsotnost iz pisarne, kar skupaj znese 1.360 tč., 2 % materialnih stroškov v višini 23,6 tč. in 22 % DDV v znesku 139,72 EUR ter 27,00 EUR za pričnino priče dr. E.E., kar skupaj znaša 801,79 EUR in mora toženka tožnici povrniti le 64,4 % tega zneska, to je 516,35 EUR. Toženka zato v tem delu skladno z obrazloženim predlaga spremembo sodbe v IV. točki izreka, saj je sodišče napačno uporabilo določila OT in ZPP.

Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v ugodilnem delu tožbene zahtevke kot neutemeljene zavrne, podrejeno pa, da sodbo v I., II. in IV. točki izreka razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse dosedanje stroške pravdnega postopka, pa tudi stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo v pretežnem delu materialno pravno pravilno odločitev, razen glede stroškov postopka, ki so bili tožnici prisojeni v previsokem znesku, glede na uspeh v postopku.

K pritožbi tožene stranke – glede odločitve o glavni stvari:

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka to bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je – razen glede odločitve o stroških postopka – prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot učiteljica vožnje – predavateljica po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2008 za polni delovni čas.

- Z odločbo ZPIZ z dne 15. 6. 2015 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom – 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko.

- Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je na zahtevo tožene stranke dne 16. 6. 2016 podala mnenje, da ji nove pogodbe dejansko ne more ponuditi, ker nima ustreznega dela za tožnico, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti, zato je tožena stranka dne 4. 7. 2016 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je tožnica ni izpodbijala, s tem da bi tožnici delovno razmerje na podlagi odpovedi prenehalo po poteku 42-dnevnega odpovednega roka.

- Tožnica je bila v bolniškem staležu od 21. 6. 2011 do septembra 2015 za polni delovni čas, z vmesno prekinitvijo konec oktobra 2015 in v začetku novembra 2015 (zaradi izrabe letnega dopusta).

- Od oktobra 2015 do novembra 2016 je bila tožnica v bolniškem staležu le za polovični delovni čas, zaradi odločbe ZPIZ o tožničini invalidnosti (ne pa zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja tožnice), zaradi katere sta osebna zdravnica in imenovani zdravnik ocenila, da ji ni mogoče odobriti bolniškega staleža za polni delovni čas.

- Ob izteku bolniškega staleža 30. 11. 2016 je tožnica toženko prosila za izrabo letnega dopusta in morebitnih nadur od 1. 12. 2016 dalje, vendar ji je direktor tožene stranke pojasnil, da sta dopust kot tudi višek nadur že porabljena.

- Tožena stranka je 7. 12. 2016 prejela tožničin bolniški list z zaključkom 30. 11. 2016 in je tožnico odjavila iz zavarovanja, tako da ji je delovno razmerje prenehalo 30. 11. 2016 (kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v skladu z določbo tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), po kateri delavcu, ki je v bolniškem staležu ob poteku odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

- Tožena stranka je tožnici od oktobra 2015 dalje, to je za obdobje, ko ji je bil priznan bolniški stalež le za 4 ure, do polne delovne obveznosti za polni delovni čas obračunavala letni dopust ter višek opravljenih ur. Od oktobra 2015 do 31. decembra 2015 je tožnici obračunavala letni dopust, v letu 2016 pa letni dopust in višek opravljenih ur (kot je za posamezne mesece razvidno iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ni imela pravice, da tožnici za čas, ko ji je bil odobren bolniški stalež le za štiri ure (od oktobra 2015 do novembra 2016), obračunava dopust in višek ur, ker je imela tožnica pravico do polnega nadomestila plače v času po dokončnosti odločbe ZPIZ o priznanju pravic iz naslova invalidnosti. Oprlo se je na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. - ZPIZ-2), in sicer na drugi odstavek 26. člena ter 86. člena tega zakona, po katerih od začetka dela s krajšim delovnim časom, to je od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom na delovnem mestu, ki ustreza tožničini preostali delovni zmožnosti, delavcu denarno nadomestilo zagotavlja ZPIZ. Ker tožena stranka tožnici takšne pogodbe ni ponudila, tožnica do nadomestila (po določbah ZPIZ-2) ni bila upravičena. Zato bi ji bila tožena stranka dolžna izplačevati polno plačo oziroma nadomestilo plače po določbah 137. člena ZDR-1, če ne bi bila v bolniškem staležu na podlagi odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS - ZZZS (ki se plačuje v breme zdravstvenega zavarovanja). Po določbah prvega odstavka 137. člena ZDR-1 ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku istega člena ZDR-1 je delavcu nadomestilo plače dolžan plačati delodajalec med drugim tudi v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov delodajalca. Višino nadomestila ureja sedmi odstavek 137. člena ZDR-1. 10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ima tudi delodajalec možnost in pravico vlagati pravna sredstva zoper odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti delavca za delo (po določbah 82. do 85. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. - ZZVZZ), in sicer ne le v primerih, kadar gre za bolniški stalež do 30 dni, za katerega delodajalec delavcu izplačuje nadomestilo iz lastnih sredstev, ampak tudi v primerih, kadar gre za daljšo odsotnost zaradi bolezni, ko delodajalec delavcu izplača nadomestilo v breme zdravstvenega zavarovanja (po tretjem odstavku 137. člena ZDR-1). Ker tožena stranka tožnici kot invalidu ni mogla zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu, bi ji morala izplačevati plačo za polni delovni čas oziroma ustrezno nadomestilo plače za polni delovni čas (tudi za bolniški stalež). Tožena stranka bi z ustreznimi pravnimi sredstvi morala poskrbeti za refundacijo plačanih nadomestil v polnem znesku, v nobenem primeru pa ni imela pravice tožnici za štiri ure dnevno v spornem obdobju obračunavati letni dopust oziroma višek ur zaradi opravljenih nadur v preteklih obdobjih. Pri tem sklicevanje na prakso delodajalcev in na nasvete inšpekcije in ZZZS ne more biti relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da gre v prvi vrsti za razmerje med toženko in ZZZS, je pravilno. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki temu nasprotuje, pa so neutemeljene. Zlasti nesprejemljive pa so trditve tožene stranke, da je tožnica soglašala s takšnim načinom obračunavanja dopusta in nadur, ker se zoper odločbe ZZZS ni pritožila, povsem brez podlage pa je tudi mnenje tožene stranke, da je bilo tožničino ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in da je tožnica s svojo pasivnostjo zlorabljala svoje pravice.

11. Sodišče prve stopnje je torej sprejelo pravilno odločitev v zvezi z denarnim zahtevkom tožnice v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe, zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

K pritožbama tožnice in tožene stranke glede odločitve o stroških postopka:

12. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo potnih stroškov za udeležbo pooblaščenca na dveh narokih za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o stroških postopka resda skopo obrazložilo le z navedbo, da ti stroški niso potrebni stroški postopka, vendar kljub tej pomanjkljivosti ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni tožnica v svoji pritožbi, saj je odločitev mogoče preizkusiti.

13. Po ustaljeni sodni praksi, ki jo je sodišče prve stopnje očitno upoštevalo, se za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP ne štejejo potni stroški za pooblaščenca, če si stranka izbere odvetnika izven sedeža sodišča, saj bi bili stroški lahko manjši, če bi pooblaščenec poskrbel za udeležbo substituta na obravnavi v drugem kraju. S tem stranka ni postavljena v podrejen položaj - izbira odvetnika je prosta, le dodatnih stroškov ni mogoče prevaliti na nasprotno stranko, če niso potrebni za postopek. Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnici ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca na relaciji A. – B. – A., pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici tri četrtine stroškov postopka, čeprav je tožnica uspela v pretežnem delu le z denarnim zahtevkom, ne pa tudi z zahtevkom, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja oziroma ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ta zahtevek je bil v III. točki izreka sodbe zavrnjen). Tak način obračuna stroškov postopka ni pravilen in ni v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP, saj tožnica vse stroške postopka, ki se nanašajo na spor o prenehanju oziroma obstoju delovnega razmerja krije sama, ker je bil njen zahtevek s tem v zvezi zavrnjen.

15. Sodišče prve stopnje je izračunalo stroške tako, da je npr. napačno upoštevalo 600 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT) kot seštevek nagrade za zastopanje po tar. št. 15/1-b-3. alinea (za spor o prenehanju delovnega razmerja) ter po tar. št. 15/1-a, to je po 1. točki tar. št. 18 (za dajatveni zahtevek), od te osnove pa je obračunana tudi nagrada za pripravljalni vlogi (po 450 točk), nato pa je od seštevka vseh stroškov tožnici priznalo 75 %, kar pa ni pravilno. Upoštevati je namreč potrebno le uspeh tožeče stranke v postopku z denarnim zahtevkom in le od denarnega zahtevka izračunati nagrado za zastopanje po OT, zlasti ker so bili tudi stroški priglašeni pravilno (po tar. št. 15/1 in po tar. št. 15/2).

16. Tožnica je uspela z denarnim zahtevkom z 92 % (glede na vrednost spornega predmeta 4.375,36 EUR, pri kateri se ne upoštevajo denarne terjatve in naslova plače in sorazmernega dela regresa, ki so vezane na spor o obstoju delovnega razmerja – reparacijski zahtevek). Tožena stranka je v pritožbi napačno izračunala uspeh tožnice le v višini 64,4 %, saj ni pravilno izračunala vrednosti spornega predmeta (ker je upoštevala tudi reparacijski zahtevek).

17. Ker z denarnim zahtevkom, ki ne spada v okvir reparacijskega zahtevka, ki je v neposredni zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom (8 %), zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, je v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tožnici vse stroške v zvezi z denarnim zahtevkom. Ti stroški so odmerjeni v skladu z določbami OT in sicer po tar. št. 15/1-a (oz. po 1. točki tar. št. 18): za tožbo 300 točk, za dve pripravljalni vlogi 2 x 225 točk, za prvi narok 300 točk, za narok 150 točk, odsotnost iz pisarne 2 x 80 točk ter urnino 100 točk, to je skupaj 1.460,00 točk, kar povečano za materialne stroške v višini 2% in 22% DDV znaša skupaj 1.816,82 točk. Stroški, obračunani po vrednosti točke 0,459 EUR, tako znašajo 833,92 EUR, k temu znesku pa je potrebno prišteti še stroške pričnine za pričo dr. E.E. v znesku 27,00 EUR, tako da skupaj znašajo 860,92 EUR.

18. V tem obsegu je torej pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka, tako da je stroške znižalo na navedeni znesek, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeni, ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ter v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

19. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP (v zvezi s 165. členom ZPP). Potrebni stroški za pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka znašajo: 250 točk za pritožbo (tar. št. 15/4 v zvezi s tar. št. 18/1), 2% za materialne stroške in 22% DDV (11. in 12. člen OT), to je skupaj 311,10 točk. Tožena stranka je uspela s 23,5 % (glede stroškov postopka, upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela), zato ji je tožnica dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 33,55 EUR.

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP (v zvezi s 165. členom ZPP) sama krije svoje stroške pritožbe, pa tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ki ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve na pritožbenem sodišču, zaradi česar stroškov za odgovor ni mogoče šteti za potrebne stroške po določbi 155. člena ZPP.