Jedro

Podlaga pravnega posla (prodajne pogodbe), ki jo tožnik zatrjuje (causa donandi), je mogoča in dopustna; ni nujno, da je iz posla razvidna; pravni posel ima lahko tudi več kavz - zato sklenjenemu pravnemu poslu avtomatično ne moremo odreči pravne veljavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu toženec zaradi razveljavitve darilne pogodbe izda zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice do 1/6 na parc. št. 1944/12 k.o. R..

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožnik. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja na napačen materialnopravni pristop k zadevi, saj ni trdil, da bi bila kupoprodajna pogodba z dne 4. 4. 1983 navidezna. Med tožnikom in S. V. na eni strani in prodajalcem na drugi strani je šlo za čisto kupoprodajno razmerje. Toženec pa je samo formalno nastopal kot kupec solastnega deleža, ki sta ga mu tožnik in S. V. namenila kot darilo in je torej pri pogodbi sodeloval kot obdarjenec. Povzema toženčevo navedbo iz pripravljalnega spisa, da je bil tožnikov in mamin namen, da mu priznata lastninsko pravico. Povzema izpoved S. V., da je bil njen in tožnikov dogovor, da se v pogodbo vknjiži tudi toženec in da sta onadva (tožnik in S.V.) plačala kupnino. Kot pomembno označuje, da je S. V. šele na vprašanje pooblaščenca pojasnila, da naj bi njeni starši 5.000 DEM prispevali za vnuka za nakup zemljišča, prej je govorila samo o prispevku 5.000 DEM. Meni, da bi sodišče zaradi sorodstvenih vezi moralo bolj kritično presojati izpovedi toženca, njegove matere S. V. in stare matere A. I.. Opozarja, da je bil toženec v času sklepanja pogodbe star šest let, zato se okoliščin v zvezi s pogodbo ne more spominjati. Za primer, da bi sodišče sledilo trditvi, da so stari starši zagotovili denar, poudarja, da kljub temu s tožencem niso bili v razmerju. Dejstvo, da so bili stari starši v razmerju izključno s S. V. in ne tudi v razmerju s tožencem, potrjuje izpoved priče A. I., da naj bi 5.000 DEM dali S. pod pogojem, da se vpiše toženec. Tudi prababica ni bila v razmerju s tožencem. Drugačen zaključek sodišča označuje za samovoljen. Opozarja na nasprotja med izpovedmi toženca, njegove mame in babice, ki jih vse označuje za neverodostojne. Toženčevi stari starši in babica so imeli komaj dovolj sredstev zase, medtem kot sta s S. V. dobro zaslužila. Ker negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, meni, da bi toženec moral navesti in dokazati, od kod njegovim starim staršem in prababici denar.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik trdi, da je bil pravni posel z dne 4. 4. 1983 sklenjen med drugim tudi z namenom, da se doseže prenos lastninske pravice do 1/3 parc. št. 1944/12 k.o. R. na sina M. V. (toženca). Kot razlog, da je M. V. (toženec) pri pogodbi sodeloval, navaja njegovo obdarovanje (causa donandi). Poleg ekonomske podlage pogodbe, ki je navzven razvidna, zatrjuje tudi causo donandi. Ta podlaga je mogoča in dopustna (51. čl. ZOR), tudi ni nujno, da je iz posla razvidna, pravni posel ima lahko tudi več kavz - zato je pravni posel veljavno sklenjen. Ne moremo mu odreči pravne veljavnosti. Tega tožnik tudi ne zahteva. Sodišče prve stopnje je zato res nepravilno citiralo določilo ZOR o navidezni pogodbi. Ker kupoprodajne pogodbe z dne 4. 4. 1983 ni štelo za navidezno, ampak jo je tudi v obsegu, kolikor se nanaša na toženca, obravnavalo kot pravno veljavno, nepravilna materialnopravna opredelitev pogodbe ni privedla do napačne odločitve.

Prenos lastninske pravice na M. V., ki je rezultat tega pravnega posla, tožnik priznava kot legitimen. Zaradi zatrjevane cause donandi, ga je v odnosu do toženca odpovedal in s kondikcijskim zahtevkom zahteva vrnitev danega. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno opredelilo kot kondikcijski in se zadeve lotilo vsebinsko pravilno - ugotavljalo je, ali je podlaga kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklepal toženec, tudi darilo. Ugotovilo je, da ne, ker ima, enako kot pri sopogodbenikih, tudi pridobitev toženčevega solastninskega deleža zgolj ekonomsko podlago (kavzo) in ne tudi causo donandi. Ugotovilo je, da so sredstva za plačilo dela kupnine prispevali toženčevi stari starši in prababica. Ker podlaga pravnega posla ni bila darilo, tožnik ni imel kaj preklicevati in s kondikcijskim zahtevkom ne more uspeti. Pogoj za preklic darilne pogodbe je, da le-ta obstaja.

Tožnik dokaznega bremena za svoje trditve ni zmogel. Razen svoje, sicer s svojimi navedbami skladne izpovedi, ni ponudil drugih dokazov. Ker kavza, ki jo zatrjuje, iz pogodbe ni razvidna - nasprotno, iz pisne pogodbe izhaja kavza, ki jo zatrjuje toženec - je bilo njegovo breme toliko bolj zahtevno. Šele v pritožbi je ponudil motiv za prikrivanje darilne podlage – pojasnil, da bi dodatna darilna pogodba podražila prenos lastninske pravice na toženca - vendar pri tem ni prepričljiv. Listina, ki se je dne 4. 4. 1983 sestavljala, bi lahko vsebovala bodisi ugotovitev o darovanju denarja bodisi dodatno darilno pogodbo, s katero bi starša vsak ½ kupljenega deleža podarila naprej sinu, pa to ne bi povzročilo dodatnih stroškov. Darilo prednika potomcu v času sklepanja pogodbe ni bilo obdavčeno (tudi danes ni). Pravega razloga za izkazovanje druge kavze oz. prikrivanje dodatne kavze zato ni videti. Nasprotno pa je tožena stranka dejstvo, da je kupoprodajno pogodbo sklepal materialno nepridobiten šestleten otrok, pojasnila z logičnim in razumnim razlogom. Sredstva za nakup njegovega solastninskega deleža so zagotovili stari starši in prababica.

V pritožbi poudarjena stališča o neobstoju toženčevega razmerja s starimi starši in prababico ne vzdržijo kritične presoje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da so le-ti prispevali približno tretjino sredstev za nakup kot darilo tožencu. Toženec je podarjena sredstva vložil v nakup nepremičnine. Dejstvo, kdo je ta sredstva nakazal ali izročil prodajalcu in dejstvo, da je bil toženec zaradi takratne poslovne nesposobnosti zastopan po drugi osebi, pri tem nista pomembni.

Med izpovedbami toženca, njegove matere S. V. in babice A. I. ni nasprotij, ki bi vzbudile dvom v njihovo pristnost. Pritožnik našteva nepomembne podrobnosti v njihovih izpovedih, ki za odločitev niso odločilne, niti ne vzbujajo dvoma v verodostojnost izpovedi. Splošno znano je, da je denarja pri investiranju v nepremičnino vedno premalo, tudi če človek dobro zasluži; kljub investiranju večjih zneskov je dobrodošla pomoč pri vsakdanjih drobnih izdatkih; tudi začetek gradnje brez kapitala, izključno s krediti, ni nekaj nemogočega …. Res je, da so priče v sorodstvenem razmerju s tožencem, zaradi česar je potrebna pri presoji njihovih izpovedb posebna skrbnost. Ker so njihove izpovedi skladne, razumne, logične, tožnik pa razen svoje izpovedi ni ponudil dokazov, ki bi jim nasprotovali, jim je sodišče utemeljeno sledilo. Običajno je, da ima človek v zrelih letih nekaj denarja v rezervi, tako je izpovedala tudi A. I., zato bi bilo od tožnika pričakovati razloge in dokaze za trditev, da toženčevi starši in prababica denarja niso imeli. Toženec je o dejstvih iz svojega otroštva izpovedoval tako, da je podal, kar je izvedel iz pripovedovanja; njegova izpoved je prepričljiva in skladna z izpovedjo S. V. in A. I. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je razumljiva, logična in prepričljiva, zato ji sodišče sledi in se nanjo sklicuje. Tožnik dokaznega bremena, ki si ga je z zatrjevanjem darilne pogodbe med njim in tožencem zadal, ni zmogel. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožba zavrnjena in potrjena odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP.