Jedro

Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 10. 12. 2021, in za ugotovitev trajanja delovnega razmerja med strankama do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje ter posledično reparacijski zahtevek in zahtevek za plačilo denarnega povračila ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbi v celoti ugodi, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da odpovedni razlogi niso dokazani. Navaja, da ni dobil ne ustreznega opomina ne možnosti zagovora. Ker so se očitane kršitve zgodile v začetku januarja 2021, je izpodbijana odpoved prepozna in zato nezakonita. Nadalje navaja, da maske ni mogel nositi ves čas. V spis je vložil odpustno pismo klinike A. z dne 24. 2. 2022, iz katerega izhaja poslabšanje stanja pljuč. Zaradi težav z dihanjem je bil na bolniški in je delal skrajšani delovni čas. Meni, da delno ne nošenje maske ne more biti tako huda kršitev, ki bi narekovala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da toženka njegovih sodelavcev, ki mask niso nosili, ni kaznovala. Poleg tega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da obveznost nošenja mask ni bila ustavna in zakonita. Toženka tako ni imela podlage, da od njega zahteva nošenje maske. Nadalje navaja, da je moral opravljati dela, ki niso navedena v pogodbi o zaposlitvi. Zaposlen je bil na delovnem mestu hišnik, delo hišnika pa ne obsega pregleda vozil in izpravnosti vozil, za kar niti ni bil kvalificiran. Prav tako ni dobil ne ustne ne pisne odredbe za opravljanje teh nalog, s katero se tudi ne bi strinjal oziroma se ni strinjal, da bi opravljal dela, ki niso navedena v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Aneksa h pogodbi o zaposlitvi ni prejel. Toženka ga v delo ni uvedla. Glede na usposobljenost je lahko opravil le površinski pregled vozil in pregled stanja kilometrov. S pogodbo o zaposlitvi ni bil zadolžen za pregled manjkajočih računov, niti ni vedel, kje se ti nahajajo, zato pri odpovednem očitku ne more iti za delovnopravno kršitev. Ker ni bil seznanjen, kako naj ugotavlja škodo na vozilih, niti ni bil za to usposobljen, tudi to ne more biti delovnopravna kršitev. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da ni opravljal nalog, ki so mu bile ustno odrejene. Teh nalog ni znal opravljati, niti ni soglašal, da jih opravlja. Imel je tudi zelo veliko dela, delal je krajši delovni čas, zato je jasno, da vseh del ni mogel opraviti. Pojasnjuje, da je južnega porekla, zato so ga diskriminirali. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do temeljnih trditev in dokazov, zato so podane bistvene kršitve določb postopka. Tožnika tudi ni dodatno zaslišalo. Meni še, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno in zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (zaradi kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja) na podlagi tretje alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik storil v opozorilu in v odpovedi očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena, ima razloge o prav vseh za to zadevo odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega 339. člena ZPP tako ni podana, prav tako ni bila kršena tožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je zadevo zaključilo na hitro. Uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tožnik v pritožbi ne konkretizira, zato tega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje pri navedbi, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da iz listine - pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor v postopku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 22. 11. 2021, ki je bila tožniku vročena 24. 11. 2021, izhaja, katere kršitve delovnih obveznosti so mu očitane in da lahko dne 30. 11. 2021 zaradi njih pri toženki poda svoj zagovor oziroma, da lahko do tega dne poda svoj pisni zagovor. Tožnik se zagovora ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti, kot tudi ni podal pisnega zagovora. Navedena dejstva so bila med strankama na naroku za glavno obravnavo z dne 29. 9. 2022 ugotovljena kot nesporna. Toženka je torej tožniku omogočila zagovor pred odpovedjo, skladno z določilom drugega odstavka 85. člena ZDR-1. 7. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri navedbi, da je izpodbijana odpoved, ki je bila tožniku podana 10. 12. 2021, prepozna, ker naj bi se očitane kršitve zgodile že januarja 2021. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožnik 18. 1. 2021 in 20. 1. 2021 kršil obveznosti iz delovnega razmerja (ni nosil zaščitnih mask), zaradi katerih mu je toženka dne 1. 3. 2021 izrekla pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kar je predpostavka za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Opozorilo je bilo podano pravočasno, znotraj 60-dnevnega subjektivnega in 6-mesečnega objektivnega roka, določenega v prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Ker je tožnik v mesecu oktobru in novembru 2021, torej pred potekom enega leta od prejema pisnega opozorila (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja (v zvezi s pregledi službenih vozil), mu je toženka v zvezi s kršitvijo z dne 12. 10. 2021 in kasnejšo kršitvijo iz konca oktobra oziroma začetka novembra 2021 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Odpoved je pravočasna, saj je bila vložena tako v 60-ih dneh od ugotovitve razloga za odpoved kot v 6-ih mesecih od nastanka razloga za odpoved (tretji odstavek 89. člena ZDR-1).

8. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da zaščitne maske, zaradi ne nošenja katere mu je bilo izrečeno opozorilo pred odpovedjo, ni mogel ves čas nositi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da nobena od zaslišanih prič ni izpovedala o kakšnih tožnikovih zdravstvenih težavah, zaradi katerih naj ne bi mogel nositi zaščitne maske, niti to ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza, tudi iz v pritožbi izpostavljenega odpustnega pisma klinike A. z dne 24. 2. 2022 (ki je bilo tudi sicer izdano že leto dni po očitanih kršitvah) ne. Omenjeno odpustno pismo pa je tožnik kot dokaz tudi sicer predložil v zvezi z drugimi trditvami (v zvezi s poslabšanjem njegovega zdravstvenega stanja zaradi neugodnih delovnih pogojev - čiščenja umazanega podstrešja, kar pa, glede na to, da tožnik ni postavil odškodninskega tožbenega zahtevka s tem v zvezi, za ta spor ni relevantno) in ne kot dokaz, da zaradi zdravstvenih težav ni mogel nositi zaščitne maske.

9. Tožnik v pritožbi meni, da delno nošenje maske ne more biti tako huda kršitev, ki bi upravičevala odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je tožnik masko dne 18. in 20. 1. 2021 (ob dogodkih očitanih v opozorilu) le delno nosil (na kak način naj bi bilo to, pritožba ne konkretizira), niti mu tega toženka ni očitala. Toženka mu je namreč očitala ne nošenje maske oziroma nošenje pod brado. Da tožnik 18. in 20. 1. 2021 ni nosil zaščitne maske, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič, pri čemer dne 18. 1. 2021 tudi ni upošteval opozorila nadrejene, naj si jo nadene. Res pa je (zgolj) tožnik izpovedal, da naj bi masko takrat nosil na način, da jo je imel pod nosom, v zvezi s čimer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tak način nošenja maske ni pravilen. Kot že obrazloženo, pa tožnik odpovedi ni prejel zgolj zaradi teh kršitev iz sicer utemeljeno podanega predhodnega opozorila.

10. Drži, da je bil tožnik edini, ki je dne 20. 1. 2021 zaradi ne nošnja maske dobil pisno opozorilo pred odpovedjo, čeprav takrat tudi drugi delavci niso nosili mask (ti so dobili le ustna opozorila). Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da ne gre za očitano diskriminacijo, saj je bil tožnik zaradi ne nošenja maske s strani nadrejenih pred tem dogodkom že večkrat opozorjen, in sicer tako ustno kot po elektronski pošti, nazadnje celo dva dni prej, zato mu je utemeljeno podala strožjo sankcijo kot ostalim delavcem, ki predhodno še niso bili opozorjeni.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da toženka ni imela podlage, da od njega zahteva nošenje zaščitne maske. Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu1 - ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.

12. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21, s katero so bili kot neskladni z Ustavo ugotovljeni 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Ur. l. RS, št. 52/2020 in 58/2020), 5. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2020) in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 90/2020) v delu, v katerem so urejali ukrep obvezne uporabe zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok. Navedene odloke je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ker za uvedbo navedenega ukrepa v zaprtih javnih prostorih ni bilo zakonske podlage, medtem ko se na obveznosti nošenja maske, ki jih je določil delodajalec, niso raztezali. Tožnikova kršitev ne temelji na vladnih odlokih, temveč na navodilih delodajalca (toženke), ki jih je delavec (tožnik) dolžan spoštovati in jim slediti.

13. Prav tako ni uporabljiva odločitev v zadevi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 10/2021, na katero se sklicuje pritožba, saj se nanaša na prekršek in načelo zakonitosti v kaznovalnem pravu in ne na možnost delodajalca, da kot enega od ukrepov za varno delo v času širjenja nalezljive bolezni predpiše uporabo maske in sankcionira nespoštovanje tovrstnega navodila za varno delo na podlagi določb ZDR-1. Na povsem drugo področje (cepljenje) pa se nanašata sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ju v pritožbi navaja tožnik (Solomakhin proti Ukrajini in Vavrička proti Češki), zato je tudi pritožbeno sklicevanje na ti dve zadevi neutemeljeno.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala biti zahteva za nošenje zaščitnih mask določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Toženka s sprejetimi ukrepi ni posegla v pravice tožnika niti mu ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi (v njenem 18. členu). S tem, ko tožnik ni spoštoval teh ukrepov, je torej kršil svoje zakonske obveznosti iz delovnega razmerja (iz prvega odstavka 34. člena in 35. člena ZDR-1) in tudi pogodbene (iz njenega 18. člena). Zahteva za nošenje obrazne maske ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba, ampak izpolnjevanje navodil glede varnosti in zdravja pri delu. Iz tega razloga tudi ni bilo potrebno spremeniti obstoječe ali skleniti nove pogodbe o zaposlitvi ali uporabiti institut razveze oziroma spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. do 115. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), na kar se neutemeljeno sklicuje pritožba.

15. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahtev po nošenju mask oziroma so bili vsi ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in opozorila pred odpovedjo so namreč pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi oziroma opozorila. V času podaje opozorila so bili ukrepi za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih.

16. Nerelevantne so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogoja PCT, saj kršitev s tem v zvezi toženka tožniku ne očita (ne v odpovedi ne v opozorilu pred odpovedjo), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja tudi za navedbe glede škodljivosti testiranja in nošenja obraznih mask, njihove učinkovitosti preprečevanja okužb oziroma smiselnosti ter ureditve delovnih prostorov z odvajanjem zraka iz prostora. Ta dejstva za ta spor niso relevantna. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve. Tožnik pa tudi sicer v spis ni vložil dokazov s tem v zvezi, na katere se sklicuje v pritožbi. Zato v zvezi z njihovo neizvedbo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 6. člena EKČP. Prav tako niso relevantne pritožbene navedbe o odškodninski odgovornosti toženke zaradi zatrjevane kršitve tožnikovih osebnostnih pravic, saj tožnik odškodninskega zahtevka ni postavil. 17. V zvezi s kršitvami iz same odpovedi, to je glede pomanjkljivih pregledov službenih vozil, tožnik v pritožbi vztraja pri trditvah, da gre za dela, ki niso navedena v pogodbi o zaposlitvi, zato meni, da ne gre za kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je te navedbe pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Pogodba o zaposlitvi namreč ne more obsegati navedbe prav vseh del in opravil, ki jih delavec opravlja. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je navedeno, da tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu hišnik, (med drugim) opravlja dela v zvezi s tekočim vzdrževanjem objektov in naprav; obvešča o stanju naprav in opreme; opravlja prevoze; in tudi druge naloge enake ali podobne zahtevnosti s širšega področja dela. Dnevni in mesečni pregledi vozil, v okviru katerih je bil zadolžen tudi za (v odpovedi očitano pomanjkljivo) zbiranje računov za gorivo za tekoči mesec in vizualni zunanji pregled vozila (pregled poškodb vozila), sta nedvomno nalogi podobne zahtevnosti s širšega področja tožnikovega dela. Glede na to, da je v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da opravlja prevoze ter obvešča o stanju naprav in opreme, je razumljivo, da med njegove naloge sodijo tudi pregledi vozil najmanj v delu, kot so predmet izpodbijane odpovedi (le-ti so za ta spor relevantni). Sklenitev posebnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, za kar se zavzema tožnik v pritožbi, zato ni bila potrebna. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na opis delovnega mesta hišnik iz spletne strani Zavoda RS za zaposlovanje. Odločilen je namreč opis del v pogodbi o zaposlitvi.

18. Ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožnik za ta dela ni bil ustrezno kvalificiran, izobražen in uveden. Tožnik je po izobrazbi strojni mehanik in ni trdil, da ne bi imel vozniškega izpita, torej je bil za osnovne dnevne in mesečne preglede vozil ustrezno usposobljen. Za zbiranje računov za gorivo in vizualni znanji pregled vozila (pregled poškodb) pa tudi sicer ni potrebna posebna usposobljenost in uvajanje, saj gre za enostavna opravila. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more slediti nadaljnji tožnikovi trditvi, da teh nalog ni znal opravljati.

19. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni dobil ne ustne ne pisne odredbe za opravljanje del pregledov vozil, v zvezi s katerimi mu je bila podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno namreč izhaja že iz tožnikove izpovedbe, kot tudi iz izpovedbe tožniku nadrejenega - priče B. B., kot tudi iz uradnega zaznamka z dne 6. 9. 2021 in elektronskega sporočila B. B. tožniku, iz katerih izhaja, da je bilo tožniku izročeno tudi pisno navodilo z opisom del in nalog pri pregledih vozil. Ali se je tožnik z opravljanjem teh nalog strinjal, pa ni odločilno. Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZDR-1 mora namreč delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi; skladno s prvim odstavkom 34. člena ZDR-1 pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Navedena določila pa je tožnik z v odpovedi očitanimi ravnanji kršil. 20. Tožnik je bil torej v okviru odrejenih pregledov vozil zadolžen tudi za to, da je iz vozil pobral račune za gorivo za tekoči mesec in jih dostavil osebi, pristojni za obračun stroškov. Izpodbijana odpoved mu očita, da 12. 10. 2021 ni s potrebno skrbnostjo pregledal službenih vozil, saj bi v nasprotnem primeru našel manjkajoče račune za gorivo za pet vozil. Ne drži pritožbena navedba, da je bilo to 14. 10. 2021, ki tudi sicer ne spremeni dejstva, da tožnik te naloge ni vestno opravil. Da se je ta kršitev zgodila 12. 10. 2021, izhaja iz uradnega zaznamka z dne 14. 10. 2021 in iz elektronskega sporočila z dne 12. 10. 2021. Nadalje ni mogoče slediti tožniku, da ni vedel, kje se računi za gorivo nahajajo. Iz uradnega zaznamka z dne 14. 10. 2021, katerega verodostojnost je potrdila priča B. B., izhaja, da je slednji tožnika v zvezi z manjkajočimi računi za gorivo izrecno vprašal, če je preveril prometna dovoljenja, tožnik pa mu je zatrdil, da je preveril vsa prometna dovoljenja in da računov ni. Kot izhaja iz nadaljevanja tega uradnega zaznamka in iz elektronskega sporočila z dne 12. 10. 2021 ter izpovedbe priče C. C., je slednji kmalu za tem našel manjkajoče račune v prometnih dovoljenjih, kjer so se vedno nahajali. Četudi tožnik morebiti res ne bi vedel za ustaljeno prakso, da se računi za gorivo shranjujejo v prometnih dovoljenjih, pa ga je nadrejeni na to v razgovoru dne 12. 10. 2021 še enkrat izrecno opozoril. 21. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z nadaljnjim odpovednim očitkom pravilno zaključilo, da je tožnik pomanjkljivo opravljal dnevne preglede službenega vozila znamke D., saj je za vsak dan potrdil, da je bilo vozilo brez posebnosti, čeprav je bilo vozilo že dalj časa poškodovano in posledično nevozno. Tožnik tako očitno ni opravil niti vizualnega pregleda vozila. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da tožnik ni bil seznanjen, kako naj ugotavlja škodo na vozilu, saj mu toženka tega ne očita. Odpoved mu namreč očita malomarno, pomanjkljivo in površno opravljene dnevne preglede, kar je potrjeno že s tem, da je tožnik vizualno poškodovano vozilo označeval kot vozilo brez posebnosti.

22. Tudi v zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi imel zelo veliko dela, ki ga v 4-urnem krajšem delovnem času naj ne bi mogel opraviti, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče B. B. in več uradnih zaznamkov v spisu pravilno zaključilo, da je bil v drugi polovici leta 2021, v kateri so se zgodili očitki iz izpodbijane odpovedi, pregled službenih vozil tožnikova edina naloga. Ta je zajemala dnevne in mesečne preglede, pri čemer je dnevni pregled zajemal zgolj vizualni zunanji pregled vozila, pregled stanja goriva, po potrebi čiščenje snega in listja z vozila, vpis dnevnega pregleda v knjigo in po potrebi dolitje tekočine za stekla. Torej ni mogoč zaključek, da tožnik dela ni mogel opraviti zaradi preobremenjenosti.

23. Dejstvo, na čigavo željo je tožnik z delom pričenjal ob 6.30 uri, pa za odločitev v tej zadevi ni relevantno, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja glede pritožbenih navedb o preostalih tožnikovih delovnih nalogah, saj te niso predmet izpodbijane odpovedi in opozorila pred odpovedjo.

24. Glede na vse obrazloženo je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka tožniku dokazala kršitve delovnih obveznosti, kot izhajajo iz pisnega opozorila in odpovedi, zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je odpoved posledica diskriminacije zaradi tožnikovega porekla.

25. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da tožnika ni dodatno zaslišalo. Tožnik je bil obsežno zaslišan na kar dveh narokih za glavno obravnavo (29. 9. 2022 in 4. 10. 2022), na naroku dne 24. 11. 2022 pa je podal še dodatno krajšo izpoved. Zaslišan je bil o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožniku ni dovolilo zastavljati vprašanj pričam. Pritožbeno sodišče po vpogledu v prepise zvočnih posnetkov zaslišanj prič ugotavlja, da sta tako tožnik osebno kot njegov pooblaščenec lahko postavljala vprašanja pričam. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do že omenjenega odpustnega pisma klinike A. z dne 24. 2. 2022. To je storilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot že obrazloženo, pa ta dokaz za odločitev v tej zadevi ni bistven. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave E. E. z dne 27. 3. 2019, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti le do odločilnih dokazov. Ker se omenjena izjava ne nanaša na dogodke iz izpodbijane odpovedi in opozorila pred odpovedjo, se sodišču prve stopnje do nje ni bilo treba posebej opredeljevati. Končno je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave F. F. z dne 3. 5. 2022 in radiološkega izvida z dne 6. 12. 2021, saj tožnik teh listin ni predložil oziroma se ti listini v spisu ne nahajata.

26. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 43/2011.