Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da mora imeti vsaka sodna odločba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa morajo biti predvsem jasni. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da napadena sodba, ki jo je potrebno gledati kot celoto, teh razlogov nima. Razlogi v zavrnilnem delu napadene sodbe so povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje ob tem, ko zaključuje, da gre za res iudicata, obrazlaga tudi, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej navaja okoliščine, ki ustrezajo razlogom za oprostilno sodbo. Navedeno pa je odločilnega pomena predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje za enak opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima L.R. in N.U., slednja spoznalo za kriva kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. V obsodilnem delu napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč trdi, da sta obdolžena L.R. in N.U. z grdim ravnanjem, s tem ko sta v policiste metala trde predmete, glede na odsotnost očitka sledi poškodb ter glede na očitek, da so predmeti zadevali v zaščitno opremo, policistom brez dvoma povzročena psihična prizadetost v smislu občutka ogroženosti in strahu, izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer pri obeh obdolžencih ugotavlja tudi krivdo za njuno ravnanje, in sicer direktni naklep. Prav z odsotnostjo sledi poškodb v zavrnilnem delu napadene sodbe, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je podan le prekršek.

- Ker je sodišče prve stopnje za enak opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu sodbe, zavzelo različna stališča, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe o tem ali imajo opisana kazniva dejanja vse njihove zakonske znake nejasni in sami s seboj v nasprotju.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornikov obdolženih L.R. in N.U. ter okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 12084/2015 z dne 22.1.2016 pod točko I izreka obdolžena L.R. in N.U. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je z uporabo omilitvenih določil iz 4. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencema v določeno kazen zapora vštelo pridržanje in čas prestan v priporu (L.R. od 3.12.2012 od 21.35 ure do 29.12.2012 do 13.00, N.U. od 3.12.2012 od 20.00 ure do 29.12.2012 do 14.00 ure). Odločeno je bilo tudi, da se obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izreka je zoper obdolžena A.Đ. in A.H. iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obdolženih A.Đ. in A.H., proračun.

2. Pritožbo zoper obsodilni del sodbe so vložili zagovornika obdolženih L.R. in N.U. ter okrožni državni tožilec, ki se je pritožil tudi zoper zavrnilni del sodbe.

- Zagovornik obdolženega L.R. je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da obdolženega L.R. po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe. Zagovornik obdolženega N.U. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo glede obdolženega N.U. razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

- Okrožni državni tožilec zoper obsodilni del sodbe zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženima L.R. in N.U. v okviru pogojne obsodbe določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo pet let. Zoper zavrnilni del sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolžena A.Đ. in A.H. spozna za kriva očitanega jima kaznivega dejanja ter jima izreče pogojni obsodbi, v kateri jima določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo pet let. 3. Okrožni državni tožilec je podal odgovor na pritožbi zagovornikov obdolženega L.R. in N.U., v katerih je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obdolžencev zavrne kot neutemeljeni.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Pritožbeno sodišče je najprej skladno z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe v obsodilnem in zavrnilnem delu popolnoma nejasni in med seboj v nasprotju.

6. Pri zavrnilnem delu napadene sodbe je namreč sodišče prve stopnje zavzelo dve stališči, in sicer da je za obdolžena A.Đ. in A.H. podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, in sicer da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar, ker sta bila obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje že pravnomočno kaznovana v prekrškovnem postopku. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje, da prekršek v konkretnem primeru zajema nasilno vedenje, ki povzroči ogroženost in strah, medtem ko opis kaznivega dejanja ne zajema dodatnih drugih dejstev, zato so dejstva, na katerih temelji prekrškovna odločba identična dejstvom, na katerih temelji opis kaznivega dejanja, pri tem pa je zaključilo, da sta bila obdolženca v prekrškovnem postopku pravnomočno kaznovana za isti dogodek, ki jima je očitan v obravnavani kazenski zadevi, zato pravnomočni odločbi prekrškovnega organa pomenita res iudicata (sodba str. 12 in 13).

7. Razen tega pa sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navaja tudi, da sicer obdolžencema očitano kaznivo dejanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, ampak samo znake prekrška (na str. 12 in 13 sodbe: „Dejanski opis kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1 zajema nasilno vedenje, ki ima za posledico ogroženost in strah, to pa je zakonski znak prekrška, za katerega sta bila obdolženca spoznana za odgovorna v prekrškovnem postopku“ in še „Upoštevaje dejstvo, da se obdolžencema ne očita niti sled poškodbe, pač pa da so granitne kocke zadevale ob zaščitno opremo policistov in torej grdo ravnanje, ki je povzročilo psihično prizadetost v obliki strahu in občutka ogroženosti, je zaključiti, da se pravnomočni prekršek in predmetni obtožbeni očitek prekrivata“).

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora imeti vsaka sodna odločba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa morajo biti predvsem jasni. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da napadena sodba, ki jo je potrebno gledati kot celoto, teh razlogov nima. Razlogi v zavrnilnem delu napadene sodbe so povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje ob tem, ko zaključuje, da gre za res iudicata, obrazlaga tudi, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej navaja okoliščine, ki ustrezajo razlogom za oprostilno sodbo. Navedeno pa je odločilnega pomena predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje za enak opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima L.R. in N.U., slednja spoznalo za kriva kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. V obsodilnem delu napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč trdi, da sta obdolžena L.R. in N.U. z grdim ravnanjem, s tem ko sta v policiste metala trde predmete, glede na odsotnost očitka sledi poškodb ter glede na očitek, da so predmeti zadevali v zaščitno opremo, policistom brez dvoma povzročena psihična prizadetost v smislu občutka ogroženosti in strahu, izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer pri obeh obdolžencih ugotavlja tudi krivdo za njuno ravnanje, in sicer direktni naklep (9. točka sodbe). Prav z odsotnostjo sledi poškodb v zavrnilnem delu napadene sodbe, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je podan le prekršek.

9. Ker je sodišče prve stopnje za enak opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu sodbe, zavzelo različna stališča, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe o tem ali imajo opisana kazniva dejanja vse njihove zakonske znake nejasni in sami s seboj v nasprotju. Opisana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Kar zadeva razloge napadene sodbe o res iudicata je poudariti, da je to stvar proste presoje, ki jo sodišče prve stopnje ocenjuje od primera do primera, kot to izhaja iz sodne prakse, ki je zavzela različna stališča (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-134/2011 z dne 11.7.2013 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 290/2007 z dne 6.9.2007, I Ips 6258/2010 z dne 12.3.2015 in I Ips 3634/2014 z dne 7.4.2016) in ne gre za kršitev kazenskega zakona, kot to navaja okrožni državni tožilec.

10. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovljeno bistveno kršitve določb kazenskega postopka odpraviti, skrbno pretehtati tudi ostale pritožbene navedbe v smeri graje dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno kršitev ni moglo ukvarjati in o zadevi ponovno odločiti.

11. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 392. člena ZKP.