Jedro

Z vidika pravno relevantne vzročne zveze je napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi si lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa priskrbel ustrezna dovoljenja za legalno prebivanje in delo kot tujec oziroma da si tožnik ni dovolj prizadeval urediti svoj pravni status. Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana.

Ker v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine ne velja sistem podeljevanja pavšalne odškodnine in ker odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo zneska 20.000 EUR, ki ga je pritožnikom za nepremoženjsko škodo prisodilo ESČP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 58.617,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 dalje in pravdnimi stroški. Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.969,44 EUR.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik meni, da je odškodnina, ki mu je bila določena v upravnem postopku, glede na višino odškodnine, priznano v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, prenizka. Tožnik, ki je imel v obdobju 23. 2. 1987 - 8. 4. 1993 registrirano obrt samostojnega podjetnika - fotografiranje A. A. „Foto B.“, od izbrisa dalje ni mogel opravljati registrirane dejavnosti. Kot izhaja tudi iz podatkov FURS, tožnik v letu po izbrisu ni imel nobenih prihodkov. Od izbrisa dalje je bil praktično brezdomec, brez zdravstvenega zavarovanja, odvisen od tuje pomoči. Do povrnitve premoženjske škode v vtoževani višini je upravičen na podlagi izbrisa, ter izkazanih okoliščin, da je bil brezposeln in brez prihodkov. Čeprav je tožnik predložil dokaze (vlogo in potrdilo o plačilu takse) o tem, da si je aktivno urejal svoj status, je sodišče nekritično verjelo toženki, da prejem vloge ni bil evidentiran. Tožnik opozarja na odločitev ESČP v zadevi Kurić in ostali, v kateri je bila za primerljivo škodo priznana trikrat višja odškodnina. Tožnik je bil od izbrisa dalje postavljen v brezpraven položaj, z etiketo „izbrisani“ je bil izpostavljen zaničevanju okolice ter hudi negotovosti glede prihodnosti. Družina mu je razpadla. Sedaj je star 69 let, bolan in prepuščen samemu sebi in pomoči bližnjih. Sodišče bi moralo slediti tožnikovim navedbam, četudi jih ob zaslišanju ni ponavljal. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP,2 saj meni, da mu v upravnem postopku priznana odškodnina (6.550 EUR) ne pokrije celotne škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 30. 1. 2003. 6. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR,3 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ4). Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine (višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo), glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine (190. in 200. člen ZOR, oziroma 169. in 179. člen OZ).

O odškodnini za premoženjsko škodo

7. Tožnik je zahtevek za povrnitev premoženjskega prikrajšanja v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka 292,56 EUR mesečno oziroma 38.617,92 EUR za celotno obdobje izbrisa, utemeljeval s trditvami, da je moral plačevati takse za pridobitev dovoljenj, da je bil od izbrisa dalje praktično brezdomec, odvisen od pomoči drugih, da je bil brez zdravstvenega zavarovanja in da je bil od izbrisa dalje brez zaposlitve oziroma brez možnosti iskanja zaposlitve.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih na bodisi dokazana bodisi neprerekana dejstva, izhaja: - da je imel tožnik v obdobju od 23. 2. 1987 do 8. 4. 1993 registrirano obrt (dejavnost fotografiranja je izvajal pod firmo A. A. „FOTO B.“), - da tožnik že pred prenehanjem dejavnosti (po podatkih za leto 1992) ni imel obdavčljivih dohodkov, - da je tožnik v obdobju po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva delal na gradbiščih in odpadih v Sloveniji, Nemčiji, Italiji, Avstriji in na Hrvaškem, - da je bilo tožniku 30. 1. 2003, na podlagi njegove prošnje z dne 30. 11. 1999, izdano dovoljenje za stalno prebivanje, - da je bilo tožniku za obdobje od 8. 3. 2000 do 14. 1. 2001 izdano dovoljenje za začasno prebivanje, v postopkih za podaljšanje tega dovoljenja pa zaradi zamude roka ni bil uspešen (prošnjo za podaljšanje dovoljenja je moral tujec vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja), - da je bil tožnik z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 1. 2004 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, in sicer na podlagi vloge z dne 6. 8. 2003 (tožnik ni dokazal, da bi obrazec - vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 21. 6. 1991, oddal pristojnemu organu), - da je bil tožnik v obdobju od 15. 1. 2000 do 28. 2. 2003 zaposlen pri družbi C. d. o. o, in - da je imel tožnik v postopku za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje stroške iz naslova takse v višini 53,73 EUR.

9. Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje naredilo materialnopravni sklep: (1) da je tožnik utrpel premoženjsko škodo v višini 53,73 EUR iz naslova stroškov plačanih taks, pri čemer je bila ta škoda v celoti pokrita z odškodnino, določeno v upravnem postopku;5 in (2) da zatrjevana premoženjska škoda iz naslova izgubljenega zaslužka ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

10. Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje,6 s tem pa je izgubil možnost za (legalno) delo brez delovnih dovoljenj.7 Izvor tožnikovih težav je bilo torej brez dvoma toženkino protipravno ravnanje. Z vidika pravno relevantne vzročne zveze je napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi si lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa priskrbel ustrezna dovoljenja za legalno prebivanje in delo kot tujec (oziroma da si tožnik ni dovolj prizadeval urediti svoj pravni status). Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana.8 Napačno materialnopravno izhodišče pa ni vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane sodbe, saj je iz nje mogoče izluščiti razloge, iz katerih izhaja, da tožnik ni izkazal podlage za toženkino odškodninsko odgovornost. 11. Tožnikov pravni položaj je bil zaradi izbrisa brez dvoma otežen, kar pa samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o obstoju/nastanku premoženjske škode ter o vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Premoženjsko prikrajšanje ni niti avtomatična (nujna) niti domnevana posledica izgubljenega pravnega statusa vsled izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Vprašanje vzročnosti je neločljivo povezano z vprašanjem obstoja škode. Izgubljeni dohodek je dohodek, ki ga oškodovanec utemeljeno pričakuje, pa ga zaradi škodnega dogodka ni mogel doseči. Izračun višine izgubljenega dohodka je sicer hipotetična ocena, nikakor pa ne ugibanje. Predstavlja razliko med prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo (o višini teh prihodkov se sklepa na podlagi podatkov iz preteklosti - koliko je tožnik zaslužil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) in prihodki, ki jih je kljub izbrisu pridobil na kakršenkoli način, tudi z delom na črno.9

12. ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine, saj se od upravičenca ne zahteva izkazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava (edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; prvi in drugi odstavek 7. člena ZPŠOIRSP). Tistim, ki se z upravno odškodnino ne zadovoljijo, pa je ZPŠOIRSP omogočil uveljavljanje dodatnih odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku.10 ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja denarne odškodnine je položaj izbrisanih oseb, ki od države terjajo odškodnino, pomembno olajšan glede uporabe pravil o zastaranju (drugi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP).11 Določbe ZPŠOIRSP pa ne omogočajo presoje, da je v sodnem postopku položaj tožnika olajšan tudi kar zadeva pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), oziroma da je njegov procesni položaj drugačen od položaja oškodovancev v drugih odškodninskih sporih. Tožnik v tem postopku torej ni razbremenjen trditvenega in dokaznega bremena glede predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode, vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva).12 Takšnega bremena ga ne razbremenjuje niti sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji,13 na katero se sklicuje pritožba (o tem podrobneje v 17. točki obrazložitve).14

13. Ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva je imel tožnik registrirano obrt, od katere pa že v obdobju pred izbrisom (po podatkih, ki zajemajo leto 1992) ni imel obdavčljivih dohodkov. Takšnih dohodkov ni imel vse do leta 2000, imel pa je dohodke iz naslova priložnostnega dela na črno. Tožnik o višini svojih prihodkov pred in po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni podal nobenih trditev. V svoji (sicer zelo zmedeni, in mestoma težje razumljivi) izpovedbi tudi ni potrdil tožbenih navedb, da je bil po izbrisu praktično brezdomec, odvisen od beračenja in prispevkov dobrih ljudi (ni torej izkazal, da mu zaslužek iz dela na črno ni omogočal preživetja). Zaposlitev v obdobju od 15. 1. 2000 do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje (glede katere tožnik ne zatrjuje, da bi bila fiktivna) izkazuje, da je imel tožnik v obdobju izbrisa ne le teoretične možnosti zaposlitve, temveč, da so določeni delodajalci zaposlovali tudi osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (po razpoložljivih podatkih tožnik po 15. 1. 2001 niti ni imel dovoljenja za začasno prebivanje). Glede na toženkine trditve in dokaze, s katerimi je zanikala obstoj vzročne zveze in škode, bi moral tožnik v trditveno in dokazno podlago glede obeh odškodninskih predpostavk zajeti trditve in dokaze o tem, da si je po izbrisu aktivno poskušal najti zaposlitev (pri komu), pa pri tem ni bil uspešen,15 ter o tem, kakšni so bili njegovi dohodki pred izbrisom in po njem. Na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago (kar zadeva obstoj vzročne zveze in škode) je opozarjala že toženka, kar je sodišče prve stopnje razbremenilo izvedbe materialno procesnega vodstva v tej smeri. V odsotnosti ustreznih trditev in dokazov ni mogoče domnevati, da je bila zatrjevana brezposelnost v obdobju do leta 2000 vzročno povezana z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva (oziroma da je izbris za tožnika predstavljal edino oviro, ki naj bi mu onemogočala pridobivanje dohodkov za lastno preživljanje), niti da je tožnik iz naslova priložnostnega dela na črno zaslužil manj kot pred izbrisom (upoštevajoč dejstvo, da že iz obdobja pred izbrisom ne izkazuje obdavčljivih dohodkov) in da znaša zatrjevano premoženjsko prikrajšanje 292,56 EUR/mesec. Odsotnost trditev o zaslužku pred in po izbrisu onemogoča izračun višine izgubljenega zaslužka. Izračun višine izgubljenega zaslužka v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka bi bil tako plod ugibanja. Drugačna presoja bi po oceni pritožbenega sodišča toženkino pravico do obrambe povsem izvotlila.

14. Pritožba neutemeljeno izpostavlja okoliščino, da je bil tožnik brez zdravstvenega zavarovanja. Tožnik ni zatrjeval nobenih zdravstvenih posledic (na premoženjskem ali/in nepremoženjskem področju), povezanih s tem dejstvom, ob zaslišanju pa je celo izpovedal, da je imel srečo, ker je bil zdrav.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo toženki, da prejem tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pri njej ni evidentiran. Ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da bi izpolnjen obrazec vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 21. 6. 1991 (priloga A8) dejansko oddal na pristojno Ministrstvo za notranje zadeve, je dokazno oprta na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije U 000/2002 z dne 7. 1. 2004 (priloga B15), s katero je bila tožnikova tožba, vložena zaradi molka organa (zaradi neodločanja o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 21. 6. 1991), zavržena.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

16. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.000 EUR utemeljeval s trditvami (ki jih ponavlja v pritožbi), da je bil zaradi izbrisa postavljen v brezpraven položaj, da je bil izpostavljen zaničevanju okolice in hudi negotovosti glede svoje prihodnosti ter prihodnosti svoje družine in da je izgubil družino.

17. Materialnopravno napačno je pritožbeno stališče, da je odškodnina, ki je bila tožniku določena v upravnem postopku, glede na višino odškodnine, prisojene v sodbi ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, prenizka. V praksi Vrhovnega sodišča (zadeve II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 221/2017) je bilo oblikovano stališče, da omenjena sodba ESČP sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti.16 Odškodnina, prisojena v postopku pred ESČP, ni merilo (metoda) za ugotavljanje višine pravične denarne odškodnine v primerljivih sodnih sporih pred domačim sodiščem. Tudi ESČP je izpostavilo, da iz pravice do učinkovitega domačega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ne izhaja zahteva, da bi morala domača sodišča prisojati enake zneske denarnih odškodnin, kot jih prisoja sámo.17 Ker v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine ne velja sistem podeljevanja pavšalne odškodnine,18 in ker odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP,19 sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo zneska (20.000 EUR), ki ga je pritožnikom v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji kot odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo ESČP. 18. Tudi glede nepremoženjske škode velja, da ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirano zatrjevana in dokazana. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik podal zelo splošne trditve o svojem duševnem trpljenju, ki jih tudi ob zaslišanju ni ustrezno konkretiziral in individualiziral (v smislu opisa, kako se je duševno trpljenje pri njem izražalo, na primer s strahom pred izgonom, z občutki manjvrednosti...).20 Tej presoji pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik izpovedal, da družine (v zvezi s katero je zatrjeval hudo negotovost za prihodnost in kasnejši razpad) ni imel. Tožbene trditve sodišču prve stopnje niso omogočale ocene o trajanju in intenzivnosti duševnega trpljenja, povzročenega zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Nekonkretizirana trditvena podlaga (vanjo niso bile zajete konkretne posledice, ki naj bi se izražale na zdravstvenem področju) tudi ni omogočala izvedbe dokaza s predlaganim izvedencem medicinske stroke. Ker je na pomanjkljivo trditveno podlago opozarjala že toženka, je bilo sodišče prve stopnje v razmerju do tožnika, zastopanega po odvetniku, razbremenjeno izvedbe materialno procesnega vodstva v tej smeri.

19. Presoja sodišča prve stopnje je omogočala zaključek, da tožnik ni upravičen do odškodnine, višje od tiste, ki mu je bila določena v upravnem postopku. Šteti je, da je tožnik v obdobju do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje trpel običajne nevšečnosti, povezane z izbrisom, torej nevšečnosti, ki jih je imel zakonodajalec pred očmi pri določitvi pavšalnega zneska (50 EUR za mesec dni izbrisa). Drugih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale (tudi ob upoštevanju premoženjske škode 53,73 EUR) prisojo višje odškodnine, tožnik ni zatrjeval, še manj izkazal. 20. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembo. 3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami in dopolnitvami 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami. 5 Po drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem postopku. 6 Po drugem odstavku 81. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91), ki je bil kasneje z odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 razglašen za protiustavnega, so državljani republik nekdanje SFRJ (z državljanstvom ene od drugih republik in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji), ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo v predpisanem roku ali katerih prošnje so bile zavrnjene, postali tujci. 7 Obstoj delovnega dovoljenja (delovno dovoljenje na vlogo delodajalca oziroma osebno delovno dovoljenje) je bil pogoj za sklenitev delovnega razmerja oziroma pogodbe o delu s tujcem (prim. 3. člen v zvezi s 6. členom Zakona o zaposlovanju tujcev, Ur. l. RS, št. 33/92). 8 Prim. odločbi II Ips 274/2016 in II Ips 170/2016. 9 Prim. odločbo II Ips 170/2016. 10 Prim. (1) odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (32. točka obrazložitve) in (2) Poročevalec DZ z dne 29. 7. 2013, EPA 1345-VI, Predlog ZPŠOIRSP (obrazložitev k 7. členu) 11 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 (33. točka obrazložitve). 12 Prim. odločbe II Ips 130/2016, II Ips170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017. 13 ESČP je v tej zadevi izdalo dve sodbi, s prvo z dne 26. 6. 2012 je odločalo o zahtevku pritožnikov za povrnitev nepremoženjske škode, z drugo z dne 12. 3. 2014 pa o njihovem zahtevku za povrnitev premoženjske škode. 14 Pomembna razlikovalna okoliščina (med predmetnim sporom in sporom pred ESČP) je, da v času izdaje obeh sodb v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, domači pravni red „izbrisanim“ na sistemski ravni še ni zagotavljal pravnega varstva - pravice do denarne odškodnine z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsled izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (prim. 1. člen ZPŠOIRSP). 15 Gre za trditve, s katerimi bi utemeljil obstoj/nastanek škode. 16 Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. 17 Prim. (1) odločbo Ustavnega sodišča U-I-1/10, Up-1315/09 z dne 20. 1. 2011, ki se v 13. opombi sklicuje na odločbo ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1) (206. točka), ter (2) odločbo II Ips 45/2017. 18 Na tak način - s podelitvijo pavšalnega zneska odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, je ESČP odločalo v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji (glej sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali št. 26828/06 z dne 12. 3. 2014, 140. točka). 19 Prim. odločbo II Ips 45/2017. 20 Edino individualizacijo v okviru izpovedbe predstavljajo tožnikovi opisi srečanj s policijo ob priliki dela na črno v Sloveniji (drugje težav s policijo zaradi neustreznih dokumentov ni imel).