Jedro

Predlog strank za izvedbo dokaza mora biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.10.2004, opr. št. III K 56/2002, obsojeno S.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu iz četrtega v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino, odmerjeno na 100.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenke in njene zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo 700 EUR povprečnine kot strošek, nastal v pritožbenem postopku.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve 17. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Trdi tudi, da je sodišče v postopku kršilo obsojenkine ustavne pravice iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenkine zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Obsojena S.K. in njena zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojene S.K. kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP utemeljuje s trditvijo, da v opisu dejanja niso navedeni vsi konstitutivni elementi obsojenki očitanega kaznivega dejanja, saj ni opisa obsojenkinih zadolžitev v zvezi z varnostjo na delovnem kraju, kjer je prišlo do nesreče. Navaja tudi, da opis dejanja ne vsebuje dopolnilnega predpisa, ki „naj bi“ ga obsojenka kršila oziroma katero dolžnostno ravnanje naj bi opustila in s tem povzročila prepovedano posledico. Dejanje, kot je opisano v izreku, po mnenju vložnice tudi nima znakov kaznivega dejanja, saj obsojenka v gospodarski družbi ni bila odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu, niti ni bila pristojna za organiziranje, vodenje, nadzor in izvajanje projektov, investicij in gradbenih del „znotraj pravne osebe“. Obsojenkina pristojnost na tem področju ni bila določena z nobenim predpisom ali internim aktom, prav tako ne v opisu del in nalog ter v pogodbi o zaposlitvi. Morebitni prenos posameznih nalog, pooblastil ali odgovornosti s strani direktorice bi moral biti nedvomno izdan v pisni obliki in vročen obsojenki. V obravnavani zadevi pa ni bilo tako, z enostransko in naknadno podano izjavo pa se direktorica ne more razbremeniti odgovornosti ali jo prenesti na obsojenko. Zato po mnenju vložnice obsojenka kot vodja finančnega sektorja ni odgovorna oseba za varnost delavcev v primeru izvajanja projektov, ki niso spadali v njeno pristojnost in jih podjetje ne more in ne sme samo izvajati, pač pa mora pritegniti zunanje strokovno usposobljene izvajalce, pred tem pa pripraviti varnostno oceno in zagotoviti ustrezne ukrepe pristojnih služb v gospodarski družbi.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu, ki se navezuje na drugi odstavek 208. člena KZ, lahko stori samo oseba, zadolžena za varnost na delovnem kraju. To so lahko tako pooblaščene osebe v gospodarskih družbah, kot tudi druge osebe, ki imajo v zvezi z veljavnimi predpisi zadolžitve v zvezi z varnostjo na delovnem kraju (Deisinger, Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2002, str. 353). V opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je bila obsojenka vodja finančnega računovodstva in s tem glede na notranjo organizacijo gospodarske družbe odgovorna za delavce splošnega vzdrževanja v podjetju S.d.d. in da je odredila rušitev zidu v tovarniški prodajalni gradbenemu vzdrževalcu D.J. in gradbenemu delavcu z omejitvijo M.V. Glede na to, da gre za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, je v opisu navedena določba 137. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Pravilnik) kot dopolnilna norma, ki jo je obsojenka kršila s tem, da je kot neposredni vodja navedenima delavcema odredila rušenje zidu, čeprav za takšno delo nista bila strokovno usposobljena in izurjena, pri čemer na delovišču tudi ni bilo neposrednega stalnega nadzora ustrezne strokovne osebe. V času storitve kaznivega dejanja je za področje varstva pri delu veljal Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), ki je v prehodnih in končnih določbah v 19. alineji 65. člena vseboval napotilo na uporabo Pravilnika. Sodišče prve stopnje je določno pojasnilo (zadnja dva odstavka na drugi in prvi odstavek na tretji strani), temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče (zadnji odstavek na četrti in prvi odstavek na peti strani sodbe), zakaj ugotavlja, da je bila obsojenka v obravnavanem življenjskem primeru zadolžena za varnost pri delu. Tako argumentacijo v celoti sprejema tudi Vrhovno sodišče in se nanjo sklicuje. Kolikor vložnica zatrjuje nasprotno, ji zato ni mogoče pritrditi. Na tej podlagi zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Obsojenkina zagovornica tudi nima prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenkino kazensko odgovornost za obravnavano delovno nesrečo. Takšno trditev utemeljuje z navedbami, da je odgovornost posameznika vedno subjektivna, krivdna, zato tudi ni mogoče govoriti o obsojenkini objektivni odgovornosti samo zato, ker je delavec, ki se je ponesrečil, spadal v sektor splošnega vzdrževanja, ta pa v sektor finančnega računovodstva, ki ga je vodila obsojenka. Po mnenju vložnice se ob tako slabo organiziranem delovnem procesu in pomanjkanju internih predpisov, za kar sta kriva uprava in direktorica, odgovornost za kaznivo dejanje ne more naložiti obsojenki. Zahteva tudi navaja, da je temeljni kriterij pri ugotavljanju nezavestne malomarnosti objektivna predvidljivost konkretne posledice, ki ne more in ne sme biti splošna, ampak mora biti podana v vsakem posameznem konkretnem položaju, zato obsojenka ni odgovorna za nepričakovano in nepravilno ravnanje samega oškodovanca.

Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Ni pa mogoče uspešno uveljavljati kršitve kazenskega zakona s sklicevanjem na lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni odločbi. Prav to pa stori vložnica, ko kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP uveljavlja tako, da jemlje kot izhodišče dejansko stanje kot ga ocenjuje sama. Zato v tem delu po obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve v zadostni meri konkretizirati, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti velja načelo dispozitivnosti, tako da Vrhovno sodišče kršitev zakona izven zahteve po uradni dolžnosti ne ugotavlja.

Vložnica zahtevi po določnosti, kot jo predpisuje navedena določba, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni zadostila. V tem obsegu je ostala na ravni posplošenega zatrjevanja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni in nekonkretizirani ter da sodišče prve stopnje obsojenkine vloge kot odgovorne osebe za varnost in zdravje pri delu ni ustrezno obrazložilo, drugostopenjsko sodišče pa da na pritožbene navedbe v tej smeri sploh ni odgovorilo. Zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

S sklicevanjem na določbo 17. člena Zakona o kazenskem postopku, v katerem je izraženo načelo iskanja resnice, vložnica prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe procesnega zakona, vendar kršitev teh vložnica ne zatrjuje. Očitek sodišču prve stopnje, da ni storilo vsega, da bi ugotovilo materialno resnico, da zlasti ni ugotavljalo dejstev, ki bi utegnila biti v korist obsojenki, po vsebini ne pomeni drugega kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Kršitev pravic obrambe vidi vložnica v tem, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič I.L., E.Č. in N.O., z zaslišanjem katerih bi bilo mogoče razjasniti okoliščine glede tega, ali so se v času obravnavanega dejanja „sploh že izdelovale in uporabljale matrike“, ki jih je sodišče upoštevalo kot temelj za odločanje in ali je bila takšna matrika, ki je bila v spis predložena v fotokopiji, obsojenki sploh znana in osebno vročena.

Obsojenkina zagovornica je predlagala zaslišanje priče N.O., vodje pravne službe, v katero je spadala tudi služba za varstvo pri delu, v obrambni vlogi z dne 28.2.2003. V tej vlogi dokaznega predloga ni določneje utemeljila. Na glavni obravnavi dne 22.10.2004 pa je obsojenkina zagovornica predlagala zaslišanje I.L., ki je bila članica strokovnega kolegija in bi lahko pojasnila sodišču, ali so se vročale matrike članom kolegija oziroma ali je bil določen organizacijski vodja za izvedbo del za ta projekt, pa tudi zaslišanje priče N.O., pri čemer je omenila tudi njeno funkcijo v gospodarski družbi. Zaslišanje priče E.Č. pa je na glavni obravnavi dne 11.12.2003 predlagala državna tožilka zaradi razjasnitve vprašanja glede vročanja matrik in ali so bile naloge, ki so navedene v njih, dejansko sprejete na seji kolegija, nakar je obsojenka izjavila, da se priča E.Č. ni udeleževal sej kolegija ter predlagala, da se zasliši priča I.L. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge zavrnilo in v razlogih sodbe to utemeljilo z navedbo, da je upoštevaje obsojenkin zagovor o obnovi trgovine kot delu širše odločitve o renoviranju prostorov v trgovini, okoliščina ali je bila matrika vročena v roke, nebistvena. Da so v družbi pristopili k izvrševanju te odločitve, ne kaže samo nadaljnji potek dogodkov, ampak tudi dopis oziroma tehnično mnenje J.Š. z dne 8.12.1999 za naročnika družbo S.d.d. (prvi odstavek na tretji strani sodbe).

Predlog strank za izvedbo določenih dokazov mora biti substanciran, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Ko gre za dokaze v korist obdolžencu, mora obramba izkazati materialnopravno relevantnost dokaza, njegov obstoj in verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati zatrjevano dejstvo.

Kakor je razvidno iz vsebine dokaznih predlogov za zaslišanje prič N.O. in I.L., je obramba izvedbo teh dokazov utemeljevala s trditvijo, da bo na ta način dokazala, da matrika obsojenki ni bila vročena, ne pa tudi, ali so se v času obravnavanega dejanja matrike že izdelovale in uporabljale. Zato v delu, kolikor v zahtevi problematizira izdelavo in uporabo matrik ni mogoče govoriti o kršitvi pravic obrambe, saj v tem pogledu izvedbe dokazov ni predlagala. Glede vprašanja, ki zadeva vročitev oziroma seznanjenost obsojenke z vsebino matrike, pa je sodišče v izpodbijani sodbi v skladu z merili, ki jih mora upoštevati pri presoji ali bo izvedlo dokaz v obdolženčevo korist, pravilno ugotovilo, da ta okoliščina za presojo vprašanja, ali je bila obsojenka pri izvedbi obravnavnih del odgovorna oseba za področje varstva pri delu, nima nobene teže. Kar pa zadeva dokazni predlog za zaslišanje priče E.Č., ga je podala državna tožilka in ne obramba in že s tega vidika ni mogoče govoriti o kršitvi pravic obrambe. Sicer pa je tudi sama obsojenka, takoj, ko je državna tožilka podala predlog, navedla, da se priča E.Č. ni udeleževala sej kolegija. Sicer pa je obsojenka na ta način že sama zavzela stališče, da ni podana verjetnost, da bo mogoče z zaslišanjem E.Č. dokazati dejstvo, ki ga je zatrjevala državna tožilka.

Z navedbo, da bi moralo sodišče preskrbeti original matrike, iz katere bi bile razvidne obsojenkine zadolžitve in da se ne bi smelo zadovoljiti s fotokopijo, vložnica tudi ne uveljavlja kršitev pravic obrambe, saj obsojenka in njena zagovornica izvedbe tega dokaza sploh nista predlagali.

S problematiziranjem ali so matrike v času storitve kaznivega dejanja sploh obstajale, trditvami, da so bile neurejene in nepregledne ter z operativnega vidika popolnoma neuporabne, saj niso bile konkretizirane po obsegu, vsebini in časovno, pa vložnica ponuja lastno presojo njihove dokazne vrednosti in verodostojnosti ter s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor vložnica na tej podlagi uveljavlja kršitev pravic obrambe, je zato treba njene navedbe zavrniti kot neutemeljene.

Tudi navedbe, s katerimi vložnica uveljavlja kršitev 22., 23., 25. in 29. člena Ustave niso utemeljene. S trditvami, da obsojenka sama ni izdala nobenega navodila glede rušenja zidu in da zato ni bila pooblaščena, da pa pavšalno govorjenje o renoviranju trgovine, ne pomeni naloga ali odredbe za začetek del, vložnica ponuja lastno videnje dejanskega stanja, ki je drugačno od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe, da sodišče ni ovrednotilo navedb izvedenca s področja varstva pri delu P.S., da je bilo v domeni finančno računovodskega področja samo vzdrževanje delovnih prostorov in tovarniških površin, medtem ko vzdrževanje industrijskih objektov in naprav ter delovne opreme v sektor financ in računovodstva, ki ga je vodila obsojenka, ni spadalo. Tudi obširne navedbe, s katerimi zatrjuje, da matrike z dokaznega vidika nimajo nobenega pomena in da jih ni mogoče upoštevati kot dokaz o obsojenkini odgovornosti za področje varstva pri delu, vložnica ne utemeljuje zatrjevanih kršitev navedenih določb Ustave, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za njeno navedbo, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da obsojenka za področje varstva pri delu ni bila odgovorna, pač pa da iz organigrama gospodarske družbe jasno izhaja, da spada odgovornost za to področje v domeno direktorice in njej direktno podrejenega sektorja procesnega managementa, v sestavi katerega je tudi celotno varstvo pri delu. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče druge stopnje je presodilo vse relevantne pritožbene navedbe obsojenke in njene zagovornice ter o njih zavzelo stališče, zato nasprotnim vložničinim trditvam ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve Ustave in zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojene S.K., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.